Čudež karaok... še bolj na glas...

Cel dan isto. Hrup. Zzzzz. Druge osebe, vedno isto. Polno ljudi. Samo brenčanje okoli. Preveč. Kako blagodejno je za moja ušesa radio. Malo divje glasbe vmes. Spet. Bzzzzzz. Spet. Nekaj ur tako. Potem pa radio naglas. Petje (dretje) brez posluha. Stari Don Juani: ...pisal ti pismo in v njem da rad te imam... pa vse je lepše, ker te ljubim... pa kar nekaj, samo da je naglas in da sem še jaz bolj glasna.

Vse je pozabljeno. Vikend je! Sedežna, kocika, gnezdo. kavica s penico, čeprav pozno. Dober film. Ljubim svoje življenje!

Leto mi je prehitro minilo. Sploh še ne vem, kje bom praznovala prehod. Ni pomembno, samo da sem z ljubimi. Včasih je kaj neplaniranega boljše. Mogoče kjerkoli ob glasbi, kjer se bom drlaglasneje od glasbe. Čeprav brez posluha. Kako se že veselim!!! Mmmmmm! Kiss! Kiss! Še glasneje!

Zabava kljub stopnicam...

Včeraj sem delala pozno v noč. Zjutraj ob osmih se mi je dozdevalo, kot bi šla komaj spati. Nisem si prav nič spočila. Noge so še me bolele, svetloba me je motila… imela sem še bolj počasne gibe. 

Šla sem po sina. Bil je tako nagajivo razpoložen. Namesto nekaj čez šestdeset stopnic, sem jih prehodila enkrat več. Malo gor, malo dol. Pa ključi so padli eno nadstropje niže. Pa žgečkanje… noge so me tako bolele in sem proti koncu že hodila čisto počasi…

Iskala sva hdmi kabel. Ni ga bilo v škatli s kabli. Ni ga bilo za televizijo. Še kar sva iskala, ko sin reče, mogoče pa je mojem predalu. Res je bil. Ni bil pravi. Potreboval je novega za ekran. Šla sva dol. Po stopnicah. Kupila. Šla gor. Sin mi je takoj rekel, da ne ustreza. Morala sem ga odpreti. Delala sem se pametno, da moraš to probati. Ni dovolj, če teoretiziraš. Prerezala sem embalažo z največjim nožem, kar imava. Napaka. Ni bil pravi. Dol in gor. Spet ni bil pravi. Samo potem nama je časa zmanjkalo za vnovično menjavo.

Samo enkrat sem še šla dol in gor. Pa saj je bilo dovolj. Ampak ko sva tako norela, sem čisto pozabila, da me karkoli boli. Bilo je tako razigrano jutro, kljub stopnicam. Življenje je prekratko, da se ne bi zabaval...

Topljenje ledenih rož

Zjutraj, ko se zbudim, moram sčistiti avto. Vse je ledeno. Narava ustvari ledene rože, na debelo. Zaženem ga, sedim notri par minutk, da se odtali. Potem pa akcija okoli. Če bi vozila s takim avtom, polnim ledenih rož, ne bi videla nič. Samo slutila bi, kje je sonce. Sem že probala, pa je preveč nevarno.

Včasih se mi zdi, da je moje srce tako zaledenelo. Nič ne prodre skozi. Ne žarki ljubezni, ne toplina. Rabim malo časa, da se naravnam, da se odtalim. Malo cartanja. Srce se potem počasi, počasi spet odpira. Mogoče so krivi letni časi. Mogoče je samo cikličnost znotraj mene. Ko pa se led začne topiti, ko daje vedno več prostora soncu, pa kar ne morem verjeti. Vau! Kaka lepota! Kaka toplina! To sem zamujala!?

V življenju je isto. Najprej si želim biti jaz pri sebi, da sploh opazim lepoto okoli sebe. Vsrkam. Vdihnem. Najprej moram v srcu čutiti ljubezen, da jo sploh lahko sprejmem. Pusto mi je stopati naprej ali se odločati z zaprtim srcem. Ne vidim možnosti, sonca, samo led pred sabo. To pa je preveč nevarno. Pomembno je, da si vzamem čas zase, da odprem srce vsemu lepemu. Ljubezni.

Danes si bom dala gretje na polno, da odtali vse zamere, da posije vame sonce sočutja. Odpuščanja. Tudi sebi. Odpiram srce. Zaupam. Vau! Vaaauuu! Auuu!

Sveti trenutki resničnosti... Akcija!

Včeraj mi je bil tako lep božič, ker sem se lahko hecala z mojimi. Bila sem lahko točno taka kot sem. V polnosti. Krute šale. Mjav. Vooof! Hkrati odlična in nerodna pri namiznem tenisu. Igriva in norčava z otroci. Topla in pozorna. Malo strašna. Aktivna in lena.

Po vsem tem hrupu in norčijah pa je prav blagodejno malo tišine. Kavica v postelji in zajtrk. Mir. Čas za pisanje dnevnika, za sprehod, za kopel. Čas s sabo. Radikalna ljubezen. Meditacija. Joga. Dober spanec v topli postelji. Gledanje v akvarij malo predolgo… Delanje nič in hkrati delati veliko za dušo. Kar čutim, kako se polnim (brez kabla). Zzzz! Če ne še mi kje lase skuri, mi že tako po naravi zdaj v zrak štrlijo...

Kako uživam v teh malih drobnih trenutkih, ki jih ljubim, kot da gre za življenje in smrt. Večina dni je sestavljena iz njih. Veliki trenutki so samo tu in tam. Čudežna lepota navadnih dni, pa je vedno. Samo vdihneš trenutek in že je čisto tvoj. Najlepše pa je, da jih je na voljo neskončno mnogo. Pa kdo bi še lepše darilo!? Woohoo! Akcija!

Pristnost čudovitih trenutkov...

Lepo je priti domov k staršem, za predjed spiti kavico in pokramljati o vseh novostih. Malenkostih in podrobnostih. Mami je skuhala tako dobro kosilo. Potem smo odprli darila. Nobeno pa mi ni bilo tako dragoceno, kot preživet čas skupaj.

Neverjetno rada se igram z otroci. Danes smo se igrali skrivalnice. Ne glede na to, da sem imela na voljo samo tri različna skrivališča, jim je bilo vedno v veliko veselje, ko so me našli. (V pralni stroj se nisem mogla skriti. V omaro tudi ne, ker je bila preveč naložena…) Tako sem se vedno skrila za ena izmet treh vrat. Kako je bilo vedno zabavno videti njihove obrazke, ko sem jih malo prestrašila. Bili so presenečeni, da so me našli. Vedno znova. Kako veselje! Kot da obstaja samo ta čudoviti trenutek.

Mogoče sem še zato bolj uživala, ker moj najstniški sin ni več za take hece. Njemu je vse: po želji in ni mi. Saj ga razumem. Mama pa že ni »kul«, da bi se družil z njo. Doma se že kaj poheca z mano in se kdaj še žgečkava. Tako, da bi pa imela nekaj ur poln program, pa že dolgo ni več. Vsaka leta odraščanja imajo svoj čar. Hvaležna sem, da se tako dobro razumem z njim in sva si blizu.

Letošnji božič sem preživela v krogu širše družine. Najbolj hecne šale so bile o mačkah. Spili smo kakih pet kavic skupaj, saj smo res bili skoraj ves budni čas skupaj. Igrali smo namizni tenis, vse mogoče dvojice. Svak je igral na harmoniko, plesali smo, tudi kačo z otroci, si juckali, peli... Bilo je res zabavno. Metali smo si žogice, jih pihali, plezali za njimi…

Bilo mi je tako fajn, da mi sploh ni bilo za iti domov. Čisto sem se razživela. Punčka v meni se še zdaj smeje od polno igranja. Otroci imajo prav, obstaja samo ta čudoviti trenutek. Ta božič mi je bil izjemno dragocen, ker smo ustvarjali neverjetne neponovljive spomine skupaj. Hvala vsem. Rada vas imam! Cmok! Cmok!

Križišča, ne vzporedni cesti...

Nič ne rabiš biti zame. Bodi vse kar si. Ne rabiš imeti službe zame, da se bova lahko več videla. Ne rabiš se prilagajati meni. Razcveti se. Rasti. Drzni si biti vse, kar si lahko. Živi svoje sanje, svoje življenje. Vse, kar ti je namenjeno. Mogoče se najdeva na pol poti. Pridem ti v veseljem naproti. Da pa bi stal na miru, samo da mi ustrežeš, potem ne ustrežeš nikomur. Sebi ne, ker stagniraš. Meni pa tako ne, ker si potem tečen.

Zato pojdi ljubi, kamor te kličejo ceste. Pojdi, kamor te kliče srce. Pojdi, če tudi samo z mano v srcu. Včasih je že to dovolj. Tudi na meni je, da grem svojo pot. Zato so ta najina stičišča, križišča samo še bolj polna globoke ljubezni.

Tako rada se izgovarjam na druge. Najbolj pri roki mi je otrok. Ne morem, za njega moram skrbeti. Kaka »prpa« sem. Samo jajc nimam, da bi živela po svoje. Pa potem na ljubega. Če mu pa ni prav in potem bi tako malo časa preživela skupaj. Pa tako fajn je z njim, čas kar mine, ustvarjam pa nič ne. Ali pa na starše, kaka parodija je to, ker je v preteklosti bilo karkoli, je zdaj tako kot je, priročen izgovor, da ne rabim sprejeti odgovornosti. In pa ostane seveda družba, če bi mi dovolili, da se izražam in ne, da delam te neumne službe, potem bi bila srečna.

Vsekakor sem lahko nesrečna, ker se nekaj je zgodil v preteklosti ali ker se ni. Tako pa grejo ti dragoceni trenutki sedanjosti mimo. Škoda. Preveč izgovorov za to leto. Drugo leto si želim imeti slikarsko razstavo in še kaki pesniški večer… Čas je, da sem vse. 

Kako naj dam drugim srečo, če je sama nimam v srcu? Težko. Torej če najprej malo pokramljam s sabo in se osrečim, bo kar lažje.

Pa mi ni biti več nesrečna in polna izgovorov. Danes je najlepši dan mojega življenja, če mu le dam priložnost. Bang! Bang! Kabum!

Mačka...

Jaz sem taka cartljivka. Verjetno sem bila mačka v prejšnjem življenju. Samosvoja, a vseeno sem se pustila božati, ko mi je bilo. Zdaj imam tako obdobje božanja. Samo, da je. Ni mi do nekih party večerov. Kavica s penicami. Dober film. Danes sem zapečkarica ob svečkah. Nekaj čarobnega je v dotikih vsakdanjosti. Letos sem direkt pisala Božičku. Več cartanja. Več poljubov. Objemov. Dotikov. Radosti. Sreče. Pristnosti. Ustvarjalnosti.

Kaj pa to, ko sem mahnjena na podrobnosti? Na lepe skodelice za kavo. Iiii! Pa na prižgane svečke ali vsaj eno v ambientu. In na lep razgled na naravo, reko, morje, jezero, hribe… Kar kava je bolj dobra, če se ugnezdim v prijeten kotiček.

Zdaj sem si hitro pobarvala lase. Kaj pa to, ko sva že z ljubim en čas skupaj, pa je komaj včeraj res dojel, da si barvam lase?! Pa sem mu že večkrat rekla, da je čas, da si lase pobarvam. Ali pa da si grem kupiti barvo. Včeraj pa je bil presenečen. Kaj!? Lase si barvaš? Ja sem mislil, da si naravno blont. Saj sem, ampak tudi naravno blont, ko si starejši postane temnejša blont, dokler ni svetlo rjava. Kako razodetje. Biologija sedmega razreda. No zdaj osmega. Križanje kromosomov, dednost… Saj bo… Počasi bo vse vedel…

Ali pa tudi ne, ker imam vsak dan nove finte. S tem, da starih tudi ne opuščam. Tako je bolj zanimivo. Rastem tudi v nagajivosti. Sploh za to leto si želim več tega. Srečna sem. Zdrava sem. Celovita sem.

Všeč mi je pesem od Meredith Brooks – Bitch (https://www.youtube.com/watch?v=bv4q4Kk0Qr0), kjer opisuje, da je vse po malem. To mi je tako všeč, ker vem, da imam vse v sebi. Nisem človek nasprotij: dobro – slabo, zgoraj – spodaj, jing – jang, luč – tema, vse sem. Kako olajšanje. Božam danes mojo senco. Spuščam jo malo na plano, da je malo po malo žleht. Da ne razbesni v nevihto in pusti za sabo opustošenje… Vse sem in to obožujem. Kiss! Cmok! Pusa!

Na dan, ko je veter popoln...

Danes sem se počutila tako navdahnjena, ko me je prevzel Rumi. Ne glede, kaj se dogaja, ko preberem nekaj lepega, je kot razsvetljenje. Aaaaa…

Pesmi, poezija, lepi stavki, zgodbe… mi odpirajo srce. Veselju. Radosti. Ljubezni v meni. Srčnosti. Lepoti. Čudenju. Kot bi se moja duša širila v neskončnost. Razpela jadra. Si drznila naprej. Nad vsakdanjost v mističnost tudi običajnega. Kar naenkrat razumem, da nič ni tako resno in nujno, kot se dela, da je. Prevzame me lahkotnost. Igrivost. Upanje. Spet sem pri sebi. Danes je pravi dan, da sem pri sebi.

Pesnik je nekdo, ki v skodelico nalije svetlobo in z njo napoji tvoja lepa, izsušena sveta usta. (Hafiz)

Res se počutim, kot da me vse razsvetli od znotraj navzven. Aja, tako je to! Resnica! Skoraj bi že pozabila. Tudi jaz sem luč. Oči so mi sijale. Čutila sem popolnost dneva.

Na dan, ko je veter popoln, je treba le razpreti

jadra in svet se napolni z lepoto.

Danes je tak dan.

Na dan, ko je veter popoln, je treba le razpeti jadra

in ljubezen se začne. Danes je tak dan. (Rumi)

Kateri dan pa ni popoln! Zjutraj vzide sonce in zvečer zatone. Dovolj zraka je za vsak dih. Če sem še živa, je več dobrega v mojem življenju kot slabega. Čarobnost.  Ko se prebuja dan in me žarki božajo, čutim živost v sebi. Čutim, da sem vse in da je vse v meni. Učim se.

Napredujem. Rastem. Poganjam nove popke, nove liste.

Ljubezen je prišla in postala kakor kri za moje telo. (Rumi)

Danes je bil tako lep dan, malo nakupovanja daril. Malo kavice pri mami. Spuščanje drona in sprehod s sinom. Klepet z ljubim po telefonu. Prijaznost knjižničarke. Igranje z nečakoma.

Najpomembnejše, naspala sem se. Pripravljena sem za praznike.

Ljubim življenje! Kiss! Kiss!

Opomnik za drugo leto...

Danes sem prišla na parkirišče pred trgovino. Vse zasedeno. Po navadi dobim prostor v prvi vrsti čisto blizu. Bilo je mrzlo, da sem si morala dati kapuco z muco na glavo. Pihalo je. V trgovini pa mrzlični lov na darila vseh okoli mene. Kaj!? Božič že bo? Ta vikend!? Čas me je povozil. Nujno rabim opomnik. Za drugo leto. Vsaj en mesec prej... Opomnik. Zakaj se mi ne zdi več tako pomembno kupovanje daril?

Bolj preživljanje časa skupaj, ko smo resnično eden z drugim. Lov na darila. Kako hecno. Čemu? Ko pa je vedno največ vredno, da si v resnici prisoten z ljubljeno osebo, da ji podarjaš čas. Prisotnost. Letos in vedno bi rada podarila najboljšo sebe. Sijem s posebnimi barvami. Radosti. Veselja. Pristnosti. Upanja. Igrivosti.

Vedno enaka dilema. Delati za denar ali s srcem. Mislim, da je danes rešitev oboje. Malo tak, malo tak. Pa se potem vse lepo dopolnjuje. Že od malega vem, da sem po srcu pisateljica. Pripovedovalka zgodb. Saj ne rečem, da sem dobra pri tem, samo veseli me. Prepletanje, zapletanje, odpletanje, očiščenje, raziskovanje globin in povezanosti, sijaj in narava ljudi. Dihanje. Raziskovanje.

Kriva sem. Malo bom že pogledala po trgovinah. Kaj si pa jaz želim? Želim si prižgane svečke, kekse, smeh in nekaj poljubov in objemov. Klepet ob čaju. Dobro večerjo. Božič doma z utripajočimi pisanimi lučkami na smrekici. Blink! Blink! 

Ples življenja!

Lahko bi rekla zase, res sem živela. Čisto po svoje? Malo pa že. 

Neverjetno sem hvaležna, da sem še živa. Če bi danes umrla, bi želela imeti pogreb v ožjem družinskem krogu, da bi mi pel nekdo pesmi od Miša Kovača, ker on verjetno ne bi imel časa. Potem pa bi vsi šli v kitajsko restavracijo. Posipali bi me v reko, ker vem, da je reka v meni. Vsak bi povedal, kaj lepega o meni. Npr.: vedno se je oblačila v najbolj žive barve skupaj in je bila pisana kot pav. Ali pa tako se je smejala od srca, da se ji je sliva zataknila in smo jo morali na pol oživljati. Spravila me je v smeh, ko bi se najraje jokala. Bila je tako nagajiva. Pasala ji je frizura, čeprav je bila skozi nepočesana. Na svoj čuden način nas je imela rada. Potem pa bi šli na neko živo srbsko glasbo plesati in bi se veselili, spominjali mojega življenja, ne samo trenutka smrti.

Če bi pa danes živela po svoje, bi se več smejala. Ne bi jemala tako resno vsega. Večkrat bi koga objela. Povedala bi vsem, da jih imam rada. Več bi se režala z njimi. Bolj bi bila prisotna...

Če bi resnično danes umrla, bi mi bilo žal samo za vse slike, ki jih nisem napackala in nakičala po svoje. Žal bi mi bilo za vse pesmi, ki bi mi ostale v srcu. Žal bi mi bilo, za vse sončne zahode, ki jih nisem videla. In vzhode. Žal bi mi bilo, da si nisem vzela več trenutkov samo sedenja ob kavici z ljubimi, ko se čas ustavi. Da bi bila z njimi, samo preprosto bila, jim gledala v oči, jih občutila kot čudež v mojem življenju. Žal bi mi bilo, da nisem bila večkrat radost in nagajivost, tudi igrivost. Da nisem plesala kar sredi dnevne sobe ali kuhinje ali kopalnice na glasno glasbo.

Žal bi mi bilo, da sem velikokrat preveč poslušala druge. Da nisem imela poguma, da bi živela po svoje. Kot mi je narekovalo srce. Ali kot me vabi duša. V sebi imam naravo, ki ve. Kaj če bi ji danes malo bolj zaupala? Kaj če bi danes bila malo bolj drzna... Posedela bi ob reki malo dlje. Pobožala sina po laseh. Ljubega bi se dotaknila z občutkom hvaležnosti. Pa kaj ni življenje čudovito?! En sam čudež za drugim… Wohuuuuu! Živa sem! Wooooohuuu!

Še več jajc...

Včasih je dobro, ko je edini premik, ki ga narediš v dnevu, od kopalnice do sedežne v kuhinjo in nič kaj dlje. Pa še to je dovolj. Zavita v kociko, s čajem… svečo na mizi.

Včeraj me je tako ljubi razvajal. Z večerjo v postelji. Potem z izbranim filmom, ki mi je bil všeč, ker je bil tudi ljubezenski. S čajčkom z medom. In še enim. Pa olupil mi je pomarančo. Vitamini so mi za sto odstotkov bolj zalegli, kot če bi si vse to sama naredila. Vmes pa še mi je rekel, da če me on ne ljubi, potem pa ne ve... Čutila sem ljubezen, ki se pretaka med nama. Dejansko.

Razmišljam, kako se mi zdijo problemi od drugih hecni. Nič kaj. Pa to bi z lahkoto. Ko pa pridem do svojih, me pa kar posrkajo. Pa je verjetno enako. Sem se odločila, da jim dam prednost, da jim verjamem, da me potegnejo vase in potem hlastam za zrakom, kar ne morem ven… po eni strani pa mi je domače vse to. Ne mešaj dreka, ker bo samo še bolj smrdel.

Poslušala sem video seminar in mi je bil všeč. Kako si kreirati svoje lastno življenje... Živim v resnici po svoje? Živim res po svoje? Si upam biti vse kar sem? Če bi dala vsa pričakovanja družbe na stran, bi se res gnala za vsemi temi stvarmi, za katerimi se zdaj? Si upam biti dovolj pogumna, čudna, da živim po svoje? Kaj mi sploh to predstavlja? Si upam zaupati, da jaz zase točno vem, kaj bi naj delala? Kako bi si kreirala življenje, ki bi bilo širjenje, ustvarjanje, radost, sreča? Imam jajca ali imam deset jajc? Vem, kje se še jih da kupiti več…

Danes je dan vprašanj, ki naj sama poženejo korenine globoko. Potem pa naj ženejo zvončke in žafrane ob pravem času. Semena… Zdaj je zima. Čebulica počiva. Ampak tudi to bo minilo. Vem, da bo pomlad. Še lepše bom cvetela. Bzzz. Bzzz!

Prebarvan dan v tigrasti pidžami...

Spet me ima, da bi prebrala vse knjige. Izsledila resnico... Kaj je namen moje duše, kaj je moje poslanstvo? To da sem tukaj in da se to sprašujem. Očitno. Če ne se ne bi. Verjetno.

Mislim, da odgovora ni v knjigah. Ni v vedeževanju. Ni nikjer zunaj mene. Samo jaz vem. Ampak kako, če pa ne vem. Prepričana sem. Saj za zdaj. Ne vem.

Če bi si pa domišljala, da vem, kaj bi bilo? Sigurno življenje po moje. Brez družbenih pričakovanj. Brez pritiskov... Med ljudi bi sejala radost, smeh, igrivost, ljubezen, lepoto majhnih trenutkov, hvaležnost... Pa to je verjetno moje poslanstvo.

Kaj razveseljuje mene? Meni je najlepše na svetu se stisniti k ljubemu v postelji. Ko me stisne k sebi, mi da „lupčka“ na vrat in mi reče: „Pa veš ti, da te ful ljubim... Jaz te tako ljubim.“

Ko pa sem čisto sama, mi je najlepše slikati. Čas mi kar zbeži, ko packam, čečkam, polivam, šrpicam in prebarvam vse, kar sem do takrat naslikala.

Uživam v pisanju. Dnevnika. O razumevanju same sebe. Podnapisi podnapisom duše. Meditacija. Ko se ustavim in se potem počutim lahko.

Pa tuširanje, ko čutim toploto vode, ko mi teče po telesu in me greje. Spere z mene vso nakopičeno temno energijo. Nasploh obožujem vodo. Sprehodi ob reki. Sprehodi ob jezeru. Po gozdu ob potočku. Obožujem sonce, kot kuščar se nepremično grejem. Morje. Valovanje in poslušanje šumenja. Pa obred pitja kavice. Ko se ustavi čas in sem samo tam. Pa ples. Glede glasbe nisem izbirčna. Mislim, da lahko plešem na vse. Telo se hitro navadi novih ritmov. Zadnjič smo bili na srbski glasbi v centru. Čeprav nisem poznala niti ene od pesmi, sem na vse pela zraven in seveda plesala in ploskala. Pri eni bi se že skoraj jokala zraven, tako je bila „tužna“... Hitro padem noter... obožujem pa tudi vožnjo z avtom. Sončni zahod v ogledalu, oranžni oblaki, zadnji žarki... stegujejo se proti meni, kot da se trudijo, samo da bi se me dotaknili. Uživam še ob dobri hrani in vrtnicah na mizi.

Obožujem pa tudi dneve v tigrasti pidžami. To je danes moje poslanstvo. Nekaj me je zahaklalo, ampak vem, da me bo tudi odhaklalo. Rabim samo malo cartanja in nekaj prej naštetih vitamičkov. Cmok! Cmok!

Nekoč črni raček...

Obožujem božanje žarkov na svoji koži. Božansko. Bilo je tako lepo. Praznično, ko je sonce zahajalo. Kljub temu, da sem morala delati, sem bila kot obsijana in žareča v zahajajoči svetlobi. Kar srce se mi je smejalo.

Pet minut pred delom sem meditirala, samo toliko sem imela časa. Pa mi je bilo, kot bi si napolnila srce. Pa ko sem sedela pri Dravi na kavi z mojim ljubim in najinima otrokoma, je bilo lepo. Ko smo se smejali skupaj, hranili labode, galebe in golobe… Sonce je tako sijalo, kot bi bila pomlad. Kapljice na labodjih peresih so se lesketale kot diamanti. Smejali smo se jim, ko so se tako sproščeno čohljali po glavi, si grizli označbe na nogah, se potapljali v vodo, da jim je samo rep štrlel visoko kvišku in ko so frfotali.

Super mi je bilo, ko sva se s sinom peljala po novi poti ob Dravi, šla sva malo predaleč, nazaj pa je on vodil. Raziskovala sva nove poti.

Kot kdaj v življenju. Čutim, da me nežno potiska nekam naprej, ven iz gnezda, daj, saj zmoreš. Kot ptica v gnezdu sem. Ne, nočem še ven. Tu mi je domače. Toplo. Predvidljivo. Ne zavedam se pa, kaj bi mi svoboda letenja prinesla. Šepeta mi, leti, poleti. Vse nebo je tvoje.

Danes bom samo razprla krila. Skočila še ne bom. Prej ali slej pa… Fr! Fr!

He makes me laugh...

Rada bi pisala o ljubezni. Ljubim svojega dragega z vsem srcem. Veliko še imam na sploh odpustiti moškim in sebi, ker sem sama tako izbirala. Se zaljubila v potencial, ne resničnost. Odpustiti očetu. Bliže sem kot kdaj koli resnični ljubezni.

Neizmerno sem hvaležna za najino ljubezen. Spoznala sva se po naključju preko moje sestre. Peljala se je z njim v Ljubljano. Razlagal je svojo življenjsko zgodbo in na koncu je sestra rekla, da še ima eno tako doma. Morali se bomo dobiti na kavi! Potem sta se zmenila v sredo. Sestra kar naenkrat ni utegnila, ker je imela družinske obveznosti. Pa sva se dobila sama. Omg! Kar me je malo stisnilo, ko sem to izvedela. Nekako sem se zanašala, da je ona bolj klepetava in bo pogovor bolj stekel.

Pa je nisva potrebovala tam, ker sva imela podobne poglede na življenje, na odnos, ljubezen… pogovor je stekel spontano. Všeč so mi bile njegove tople oči in nasmeh. Zanimiv pogovor. Iskrenost. Toplina. Objem. Romantičnost. Nagajivost. Srčnost. Sledenje sanjam! Bila sva si tako podobna, da je bilo srhljivo. Uuuu! Na drugem zmenku sva prav iskala stvari, kjer sva si različna. Jaz ne pospravljam rada, imam kruti humor in še nekaj je bilo… Aja… da sva z bivšim bolj dolgo narazen.

Tisto sredo sem morala domov, da sem peljala psa na sprehod. Ampak še luna se mi je zdela lepša. Vse se mi je zdelo lepše. Že na drugem zmenku me je predstavil prijatelju kot njegovo punco. V sebi sem si mislila: yes! Rekla pa sem, da še bomo videli. Tam so potem dokončno preskočene iskre začele prasketati. Ognjemet.

Želim si izpolnjujoč, srečen in ljubeč odnos. Zdaj ga živim. Neizmerno ga ljubim in spoštujem. Danes je zbolel, ga grem potem malo pocartati. Življenje je lepo! Kako še le bo! Uuuu! U! Uuu!

Globoko ljubljena...

Vem, globoko v srcu vem, da sem vredna ljubezni. Sprejeta sem točno taka kot sem. Z vsemi svojimi ranami, bolečinami preteklosti, neumnimi napakami, muhami in vsemi nihanji in norčijami, ko se smejem iz srca. Vem, da sem vredna, da sem globoko ljubljena točno taka kot sem zdaj. V polnosti nepopolna.

Včeraj sem gledala film, ki je govoril o razdrtju poroke v zadnjem trenutku. Kako bi lahko prej vedel, se je spraševal ženin? Potem je povedal neko malenkost. Nekaj čisto banalnega.

Koliko malenkosti naredimo narobe v zvezi, pa še zato ni konec. Vedno se trudim biti najboljša jaz. Včasih pač več ne gre, ker imam akumulator pazen in mi več ne kresne. Ne potegne naprej.

So stvari, ki mi veliko pomenijo v odnosu. Da se počutim kot da sem edina in ena na svetu. Njegova ženska. Da se v resnici počutim kot kraljica. Da se počutim ljubljena. Da se počutim pomembna. Včasih se počutim manj.

Ne vem, zakaj mi je to taki bed pisati. Kot da si ne zaslužim, da sem oboževana in edina in ljubljena in v središču pozornosti. Kot da si ne zaslužim, da bi me res nekdo ljubil. Me poiskal, me držal za roko. Ponosno povedal, da sem njegova punca. Želim si.

Ampak tako kot mi je vesolje pripeljalo mojega ljubega po čudnih naključjih k meni, tako vem, da ga bo tudi odpeljalo od mene po čudnih naključjih, če ne bo pravi za mene. In mi dostavilo pravega. Zaupam v njegovo sočutje. Tako zaupam tudi v malenkosti, ki razkrivajo resnico. Vedno znova.

Vem, da sem globoko v srcu globoko ljubljena in da si samo to zaslužim. Vse je v moje najvišje dobro. Globoko in pristno sem ljubljena...

Žarki do srca...

Zadnjič je gospod sedel sam pri kavi in ni gledal v telefon. Nič ni delal. Samo sedel je in pil kavo. Kaki psihič! Meni pa je to ljubko.

Zmenjene smo bile s kolegicami, da se dobimo na kavi. Ker sem pozabila telefon doma, smo se zgrešile. Čeprav ne vem kako, ker sta v trgovskem centru samo dve kavarni. Včasih smo se zmenili vse, brez telefonov in smo se potem tudi brez težav našli. Kam se razvija ta svet?

Nisem našla prijateljic in sem šla potem sama na kavo v moj najljubši Musicafe. Sama sem sedela. Pila sem kavico. Obožujem pene na kavi skoraj bolj kot kavo samo. Uživala sem. V ambijentu. V glasbi. V trenutkih stran od vsega, ko sem bila samo jaz. Ne mama. Ne punca. Ne hčerka. Ne stanovalka. Ne državljanka. Bili so dragoceni trenutki. Ko sem samo bila. Tam eno z vsem.

So pa kave, ki so mi najljubše. Z mojim ljubim. Ker jih pijeva počasi in se tudi čas ustavi. Ko se dotikava, cartava zraven, smejiva, hecava, pogovarjava resne stvari… poljubljava. In je tudi kava z njim, ko gleda v telefon. Ko mora nekaj nujno pogledati, da ne bo pozabil. In potem kar gleda in gleda in še ono in še ono. Priznam. V takih primerih pa sovražim telefon, ker ga popolnoma posrka. Ga v resnici ni zraven mene.

Mislim, da sem še staromodna glede tega. Pitja kavice… pogovori… gledanje v oči… smeh… solze… In mislim, da se ne bom spremenila. Ko si nekdo vzame čas zate, ko se počutiš sprejeti v celoti, ljubljenega. Malo nostalgije, ki pa ogreje dušo in srce do maksimuma. Žarki ljubezni prodrejo skozi oblake… Just Love

Sonce in sonce...

Postavimo zid visoko. Samo ptice ga lahko preletijo. Si ptica? In če tudi bi bil, bi te včeraj ustrelila z neba. In po vojni je lahko vsak general. Ni bilo vojne. Tako, da sploh ne bi rabila biti general. Ali generalka. Ja če bi včeraj bila generalka… bi jaz odločala. Ne pa preteklost, ne pa nekaj v meni. Ne nekaj, ampak strah. Strah pred nepomembnostjo, neljubljenostjo, pred ranljivostjo. Rada imam živali. Posebej mačke. Ker so tako samosvoje. Ampak včeraj bi. Zagotovo. Kabum…

Sem imela prav ali sem bila srečna? Včeraj sem definitivno pustila egu, da je imel prav. Srečna pa nisem bila. Pogrešala sem ljubega.

Pustila sem se, reagirati preteklosti v meni. Prizadetosti v meni. Čutila sem in potem sem racionalizirala. Umsko potrjevala laži. Pritrjevala strahu. Ja prav imaš. Sprejela sem njegove podnapise. Kje je zdaj tisto v meni? Hvala strah, da si zraven v avtu, ampak ne odločaš o ničemer. Ne o prigrizkih, ne o glasbi, ne o poti. Očitno je bilo včeraj: skip that…

Nisem si želela nikogar prizadeti, najmanj pa sebe. Si lahko odpustim? Bilo mi je preveč za en dan. Nisem bila več pri sebi. Nisem bila pozorna, prisotna. Bila sem utrujena od vsega. Žal mi je, če sem te prizadela. Še bolj mi je žal, da sem prizadela sebe. Odpuščam si. Samo človek sem. Vem, da še bom dobila veliko priložnosti za vaditi. Za povezanost. Za ljubezen. Za intimnost. Upam, da mi bo kdaj šlo boljše. Že vnaprej se veselim tega.

Vedno znova me navduši energija vzhajajočega sonca. Njegove barve, žarenje neba okoli. Sem sonce in ti nebo. Ali si ti sonce in jaz nebo? Bodiva oba sonce. Včasih pač ima vreme pms in je celi dan oblačno, deževno. Ampak sonce spet vzide. Spet si moram oprostiti. Spet sem utemeljevala svoje. Vojna. Zažgimo vse! Kabum. Mogoče bo še pa ena priložnost, v živo. Sonce, pa kje si tako dolgo danes? Naj bo dan brez kabum! Bum! Bum!

Okna preveč narazen...

Lahko krivim družbo, lahko krivim starše, lahko krivim astrologijo. V resnici pa nimam dovolj poguma, da bi živela svoje življenje. Počutila sem se tako nepomembno. Spet ni bilo časa zame. Kot nikoli v družini, ker so bili drugi problemi. Ker sem bila dovolj pridna, da sem bila neopazna. 

Prišla sem s kosila pri sestrini družini. Želela sem si preživeti čas z mojim ljubim. Nekaj je prišlo vmes in je moral stran. (V klet.) Čakala sem ga. S časopisom o umorih. In babico, ki jo obožujem. (Vseeno pa nisem prišla k njej.) Čakala sem imela dovolj po eni uri. (Preveč sem potrpežljiva.) Šla sem na sprehod. Na kavo. Zahvaljujem se za to sranje že v naprej, ker vem, da bo prineslo nekaj dobrega. Zdaj še pač ne vidim tega.

Potem pa je nastala panika, kje sem. Končno. Ali komaj. Bila sem besna. Kako tako malo pomenim, kako malo me ljubi, da se ni mogle prej izmuzniti.

Ti mi greš na živce. Ti me onesrečuješ. Žrtev? Sama sem to ustvarila kot odziv na njegovo dejanje. Ignoriranje. Oddaljenost. Osamljenost. Počutila sem se neljubljeno. Če objektivno gledam na svoje čustvo? Ne rabim čutiti nič od tega, kaj nočem. Jaz imam kontrolo. Kaj čutim? Kje bi rada bila? Na katerem planetu sem? Na katerem pa bi rada bila?

Kaj bi si želela čutiti? Povezanost. Bližino. Ljubezen. Nežnost. Pozornost.

Odpeljala sem se mimo. Brez smerokaza k ljubemu. Stran od ljubezni, povezasnoti, zaupanja… Bil je poreden in si zaluži kazen. Pa bi se lepše obnašal! Nočem tega čutiti. Lahko se pomaknem k ljubezni, saj malo bliže. Da mu povem, da ga ljubim in da ga bom pogrešala ob sebi. Bom krivila njega, da sem imela bedno popoldne? Samo pogrešala sem ga in sem si želela biti z njim. Že ko pišem to, se mi zdi smešno. Ljubim ga. Ljubim ga ob sebi.

Če bi danes živela svoje življenje, bi bila pri njemu. Če bi danes imela pogum... Lahko noč. Tako pa zdaj pišem blog. Lepe sanje. Drugič bom vklopila smerokaz prej. Vsaj malo prej… Blink! Blink!

Samo bodi...

Včasih sem veliko pisala o tem, kako me ljubosumje vrže s tira. Nisem potem več pri sebi, nisem najboljša različica sebe. Skrčim se v vozlu. Otrpnem. Utihnem. V položaj spečega klopčiča mačke. Ona saj ne ve, kaj se z njo dogaja in mogoče celo prede v sanjah… Jaz pa vem, ker potem nisem več srečna. Želim pa si biti. Kakšen paradoks!?

Zdaj pa sem poslušala Ekarta Toleja in mi je bolj jasno. Kot otrok želiš pobegniti strahu tako, da uideš pred njim. Ga zamaskiraš, se skrivaš, preveč ješ, ker si misliš, da te bo soočenje ubilo. Kot odrasla pa vem, da če občutim strah, da me ne bo. Ubil. Pokončal. Samo čutiti ga moram. To je moja duhovna vaja. Vdihniti vanj prisotnost, in počasi se bo raztopil kot ledenka na soncu. Vdihniti mu svetlobo, zavedanje.

To je danes moja duhovna praksa, ki jo bom izvajala.

Včeraj me je preplavila tako negativna energija. Gledala sem ful lepi film o ljubezni, kako se najdeta paraplegik in odštekana punca. On pa vseeno naredi na koncu samomor. Iz principa, ker je že imel prej dogovorjeno, prej ko je spoznal njo. Samo sprejel bi svoje stanje. Gledal bi jo, kako se punca uresničuje, ljubil bi jo v tem stanju kot je. Njegova duhovna praksa bi bila samo sprejetje stanja. Kaka bedarija, da ni mogel preklicati samomora, ker je bil v mladosti ful aktiven. Zdaj pa to pogreša. Hvalnica mladosti! Kako zgrešeno… Hvalnica zmedenosti, negotovosti, samo zunanjosti, izgledu, statusu pripadnosti… Ja to pa so vrednote v življenju! Kako plehko.

Samo bil bi ob njej. Ljubil. Kaj ni to največ, kar ji je lahko dal? Glej, niso vsi na taki razvojni stopnji. Na primer fizik Stephen Hawking, samo sprejel je nesprejemljivo. Kaj ne bi bilo škoda, če bi rekel: »Če ne morem letati okoli kot takrat, ko sem bil mlad, pa si dajmo možgane razgnati.« Ful bi bilo škoda.

Veš kaj, zato sem bila jezna. Govorila sem res grde stvari, da so moški »prpe«, rep med noge in lažjo pot ven. Beg do roba Zemlje, da se mogoče česa ne okužijo… Se opravičujem. Sprejemam nesprejemljivo. Mogoče pa se bo svet tudi na drugi (ego) polovici kaj izboljšal. Verjamem v to. Ker ego v meni že glasno ugovarja. Pobožam ga in živim dalje. Mjav!