Nič ne rabiš biti zame. Bodi vse
kar si. Ne rabiš imeti službe zame, da se bova lahko več videla. Ne rabiš se
prilagajati meni. Razcveti se. Rasti. Drzni si biti vse, kar si lahko. Živi svoje
sanje, svoje življenje. Vse, kar ti je namenjeno. Mogoče se najdeva na pol
poti. Pridem ti v veseljem naproti. Da pa bi stal na miru, samo da mi ustrežeš,
potem ne ustrežeš nikomur. Sebi ne, ker stagniraš. Meni pa tako ne, ker si
potem tečen.
Zato pojdi ljubi, kamor te kličejo
ceste. Pojdi, kamor te kliče srce. Pojdi, če tudi samo z mano v srcu. Včasih je
že to dovolj. Tudi na meni je, da grem svojo pot. Zato so ta najina stičišča,
križišča samo še bolj polna globoke ljubezni.
Tako rada se izgovarjam na druge. Najbolj
pri roki mi je otrok. Ne morem, za njega moram skrbeti. Kaka »prpa« sem. Samo
jajc nimam, da bi živela po svoje. Pa potem na ljubega. Če mu pa ni prav in
potem bi tako malo časa preživela skupaj. Pa tako fajn je z njim, čas kar mine,
ustvarjam pa nič ne. Ali pa na starše, kaka parodija je to, ker je v
preteklosti bilo karkoli, je zdaj tako kot je, priročen izgovor, da ne rabim
sprejeti odgovornosti. In pa ostane seveda družba, če bi mi dovolili, da se
izražam in ne, da delam te neumne službe, potem bi bila srečna.
Vsekakor sem lahko nesrečna, ker
se nekaj je zgodil v preteklosti ali ker se ni. Tako pa grejo ti dragoceni
trenutki sedanjosti mimo. Škoda. Preveč izgovorov za to leto. Drugo leto si
želim imeti slikarsko razstavo in še kaki pesniški večer… Čas je, da sem vse.
Kako naj dam drugim srečo, če je
sama nimam v srcu? Težko. Torej če najprej malo pokramljam s sabo in se
osrečim, bo kar lažje.
Pa mi ni biti več nesrečna in
polna izgovorov. Danes je najlepši dan mojega življenja, če mu le dam
priložnost. Bang! Bang! Kabum!
Ni komentarjev:
Objavite komentar