Kaj še čakam? (Čakaš? Čakava? Čakamo?)

Kako dobro besedilo!? To bi morala tudi jaz izraziti v obliki stripa… ker bi res rada videla, kaj čakam? Kaj pa res čakam? Na to sploh ni odgovora. Ne vem, sina že imam, tako da brezmadežno spočetje ne pride v poštev. Ne pričakujem, da bom videla Boga v govorečem grmu, ker tako delam, kar me veseli in se tam počutim božansko. Na kaj drugega pa nimam več čakati. Joj. Resnica! Stop! Nehaj mi s stop, če še prav začela nisem! Gremo ženska. (Kaj!? Tu je samo pika!!!???) Gremo izjemna ženska (moški, srednji spol, kdorkoli)!!! !!!(Za rezervo...) ( https://www.youtube.com/watch?v=w-Ng5muAAcg )

Vedno, ko sem bila mala punčka, sem splezala najvišje na češnji. Bil je taki dober občutek, ko je veter zibal najvišje veje in s tem mene… Češnje so tam bile najboljše in najbolj črne. Če je bilo kaj tveganega (neumnega), kot plezanje po navpični skali nad potokom, sem se jaz prva javila. Vedno pa sem še našla kako bolj drzno idejo. Plezanje po slapu… Saj sem še vedno za norije. Nekaterih stvari pač ne prerasteš. Preveč pogumna? Sprašujem se, včasih, kam sem to pokopala. Malo bi morala vsaj prah dol pobrisati…

Kdaj, ko je prišel obisk, sem morala skuhati kavo. Pravila sem »bljek«, da te čorbe že ne bom pila. Potem pa sem začela s kapučinom (samo narejenim iz mleka). Nekje po tridesetem pa sem jo začela piti. Ne tako, da bi si jo skuhala. Na obiskih. Potem pa sem našla svojo vrsto. Belo. Z veliko mleka. Velika skodelica. Ogromne pene. Približek kapučinu in omili okus po kavi. 

Zdaj pa je to trenutek dneva, ko se mi ta sploh začne… Tako pa zdaj pijem to čorbo in neizmerno obožujem njen vonj. Mi je pa to obred, ko pridem domov k staršem, ko ati skuha ponavadi kavo. Kako rečemo in s kaj pohecamo: »Keksi so samo za goste… zakaj je pri atiju taka luknja… pa vzemi si za jesti, če si lačen…«

Nič ne čakat, izjemen dan danes ob kakršnem koli obredu!!! Cmok! Cmok! 

P.S.: Glasbo na glas in malo zaplešimo... Enkrat se živi! Nič čakati!

Polepšan dan!

Včeraj pa sem dobila popolno kavico… Res je, da imam malo privilegijev pri natakarici, ki je zelo prijazna in simpatična. Kot bi mi vesolje reklo, na tu imaš to tvojo dekoracijo, če ti je to tako pomembno. Sredi vse te gneče. Bila je sama, zjutraj, ko se vsi prebudijo rahlo tečkani, ona pa se tako potrudi zame. Polepšala mi je dan. S temi penicami na kavi!

Potem pa še klepet o moji najljubši temi. Morje. Saj rada govorim o vseh ostalih globinah in barvah duše, ampak tisto malo modrega, mi ožari dan drugače… Le kam me bo zvabilo letos? Kar razgovorili sva se in seveda sem že videla prijeten hotelček na otoku, tisto čisto azurno morje in prijazne domačine. Še soseda mi je razlagala, kako je tam bilo lepo. Bili so oktobra in so se še kopali… Ožji izbor, tako me že dolgo vleče tja.

Potem pa s kolesom nazaj. »Kaj me boš povozila?« mi je rekel gospod sredi slaloma med ljudmi po ulici. »Seveda ne!« sva se oba smejala. Sin je potrpežljivo čakal doma z vodenimi kozami. Ves je pikast. Tako gosto še pa nisem videla teh mehurčkov. Vse ga srbi. Bogi je. Po laseh, obrazu… noge in roke so bile manj gosto naseljene, ampak so še zdaj tja navalile rdeče pike… Kdaj se bo to nehalo?

Zdaj si kuham (ne bo pečen, imam nastavljen čas…) čajek z ingverjem in limono. Kako osvežilno in zdravo. Malo za imunski sistem. Spet imava polno malih ribic, ki so tako lepo tigraste. Nekatere pa so oranžne s črnimi repki. Ljubke. Sem pa včeraj jedla nekaj izjemno zdravega. Ovsene kosmiče z banano in jabolkom. Kot neko kašico z medom. Dobro je bilo. 

Zdaj pa naprej v zdrav polepšan popoln dan! Cmok! Cmok!

Naravnost do... morja!

Kako je super, ko kdaj vpade kaj nepričakovanega. Pa še tri punce smo bile na kupu…

še bilo je nakupovanje vključeno. Ne samo živil! Najprej dekoracija, porcelan, steklo, krožnički in sklede v roza barvi… potem pa še moj najljubši del. Ta ura pa je minila, kot bi bila samo pet minut tam.

Samo poklicali sta me. V desetih minutah sem že čakala pred blokom. Potem pa taka postrežba. Moja najljubša kava… kapučino z vanilijo… Postrežba kot na letalu. Na avtomatu smo celi zastoj naredile, ker najprej nisem videla moje najljubše kave. Potem pa je bila na drugem in se je teta žrtvovala za navaden kapučino, da sem lahko jaz vanilijo pila… (Hvala!) Seveda smo panično iskale lonček v zadnjem hipu, ampak nič ni mimo steklo. Refleksi… Potniki pripnite pasove… Že smo bile nazaj proti glavnemu cilju! Malo glasbe in veliko klepetanja in smeha. Kako je življenje lepo.

Bila sem sredi pisanja, ampak sem seveda vse spustila, ker sem vedno za akcijo. Sem pa nadaljevala pred ogromno trgovino, ki me ni tako zanimala. Tam naj bi imeli stolčke in kavomat nekje. Vse sem preiskala. Zakaj nisem rekla enostavno, da mi pustita ključe od avta? Pa spet gor in dol. Pa kje so te mizice? Bi se kar na robnik usedla? Saj bi, pa imam beli plašček oblečen. Na avto se ne morem nasloniti. Bi se usedla na voziček? Tudi ne izgleda najbolj čisto. Potem pa zagledam stole in mizo. Pa kako nisem tega videla, če sem šla vsaj štirikrat mimo? No, zdaj pa sem. Srečna. Se usedem. Pišem kot zmešana. Potem pa mi že mahata. Super. Napisala sem štiri strani, čeprav sem več časa iskala prostor za pisanje kot pisala… Fokus je pomemben…

Sploh pa še nisem prišla do mojega najljubšega dela. Oblačila. Spodnje perilo. Halje. Torbice. Posteljnina. Nogavice. Nakit. Čevlji. Kaj!? Do ženskega oddelka še sploh prišla nisem. Sem pa bila dve minuti do dogovorjenega časa v vrsti za blagajno. To pa je že tudi uspeh sam po sebi.

Seveda ne gre, ko smo že na avtocesti, brez tega, da bi se šalile o tem, da bi šle naravnost do morja. Mogoče drugič, ko ne bomo imele samo pol dneva za pobeg…

Lep izjemen dan poln fokusa na užitek! Cmok! Cmok!

Ljubim te bolj od vsega...

"…volim te ludo svakim stihom pjesme...

dodirom usne koji budi tjelo.

Volim te rosom jutarnjom što blista,

od svega te volim jače,

moje srce s tobom diše,

od svega si meni draža…

od svega te volim više…"

Kako lepa besedila o globoki ljubezni. Nekatere žalostne so tako katarzične. Ni čudno, da še vedno verjamem v usodno ljubezen. Verjamem. Zaupam. Besedila pesmi Miša Kovača so mi izjemna, ko pa slišim njegov šarmantni glas in še glasbo zraven, pa je tako dovršenost miline (https://www.youtube.com/watch?v=CJ1dtpv4MwQ).

Vem, že spet Mišo. Ne morem mimo tega. Usodna ženska. Brez tebe ne morem živeti. Ti si mi vse na svetu. Zdaj sem sam drugi človek. Kako je to divje! Dovolj pranja možganov! Jaz sem celi človek. Srečna, zadovoljna, radostna, polna sijaja in svetlobe sem lahko tudi sama. To ni zunaj mene. Ni. Vse je v meni. Potem to šele delim z drugimi naprej. Želim si to z ljubim naprej.

Če ne pa padem v past. Vse bom naredila, da bo ta predmet poželenja nekje na dosegu. Vse metode bom uporabila, da mi bo pri roki, da me osreči. Pa tega ne more! Ker sem sama odgovorna za svojo srečo. Res? Pa si upam to na glas priznati? Celi človek sem.

Sem zato tako dolgo vstajala v pretekli zvezi, ker sem verjela, da je ljubezen enkrat in potem je ta usodna ljubezen za vedno. Ne, ni šlo tako. Raje sem sama zdrava, kot bolna s tabo. Res je! Moje življenje je pomembno. Res! Nisem samo boljša polovica. Vse sem. Celi človek. S celim svojim svetom. S celim svojim vesoljem.

Zato me tako boli, ko ljubemu celi ta svet podarim, pa se niti spomni ne name (drama, ker v resnici tako skozi misli samo name...). Saj je fajn biti v odnosu. Samo ga prej moram imeti s sabo. Biti s sabo v stiku. Vem, da je tako. V to sem prepričana. No, kaj bomo delali danes? Osrečevali sebe. 

Potem pa se še ljubemu zdi smešno to. Zakaj imajo ženske menstruacijo? Da nekje spustijo kri, ki so jo spile moškim. Vem, če se ne bi moški obnašali kot norci (tu res mislim na drobnarije: bili bi točni, spomnili bi se obletnic, resnično bi bili prisotni (cona brez telefona), razmišljali bi v dvojini…) in da bi imele občutek, da nas res ljubijo, do tega sploh ne bi prišlo. Potem pa rabijo malo fokusa, da ne tekajo brezglavo egocentrično okoli v krogu. Ne moreš, da jih ne bi oboževal in ljubil, ko so tako prisrčni ljubki (rahlo kosmati) cartljivci...

Moji dragi, "ludo" ljubezen (najprej do sebe: "Od vsega te volim jače")! Karkoli to že pomeni!!! Cmok! Cmok!

Samo čipka morske pene...

Nekaj dni nazaj me je zgrabila nostalgija Mišo Kovač. Res je. Zelo sem ponosna, da sem živela v času te legende. Bolj ko sem poslušala njegove pesmi, bolj sem bila nekako otožna. Vsaj na začetku. "Ti si pjesma moje duše, ti si bol u srcu mom, nemoj da ti tuge sruše, onaj sijaj u oku tvom, ti si želja moga sna…" Nesrečna ljubezen.

"Svi pjevaju, ja ne čujem, nikome se ne radujem, samo tebe očekujem…" Spet nesrečna. Ali pa ne? Bolj usodna… "Zove me društvo, na čašu vina, da nam gitara tiho svira, a meni nočas do ničeg nije… kad nje več nema, bolje da sam sam…"

"Bila je nježna kot san, kot cvijet kraj ptua, bila je najlepši dan i ruža žuta…" Spet usodna… Brezčasna. Nepozabno. "Jedina žena na putu mom, ostala si uvijek ista… pričaš mi o svemu, hodamo polako, odavno se nismo izplakali tako…"

Kaki dober glas mi ima… "Malo mi je jedan život s tobom…" 

Zraven sem kuhala. Spomini so kar tekli iz mene. Katarzično.

"Samo jednom ljubav pokuca na vrata,

da te rani čežnjom i gorčinom,

da te vodi ko pticu bez jata;

da te tješi vinom.

Ako me ostaviš, kad poželiš kraj

i nebo će plakati, izgubit će sjaj.

Ako me ostaviš, ne ruši drugo sve.

Pusti da vjerujem da voljela si me.

Samo jednom ljubav pokuca na vrata,

da ti pruži snove i ljepotu.

Da ti stavi okove od zlata,

jednom u životu."

Nepozabno romantično. O lepoti… Meni pa govorijo, ti si ta usodna ženska, brez katere mi ni živeti. Samo tebe si želim. Ti si mi vse. Tebe ljubim z vsem srcem, z vso dušo!

"Neka nam postelja bude

ležaj od kamena škoja,

tamo ćeš nevjesta biti,

tamo ćeš postati moja,

neka ti haljina bude

samo ta čipka od pjene…"

Ta pesem pa mi je bila dolgo dolgo najlepša in najbolj romantična pesem. Vedno sem si želela spoznati usodnega moškega, ki si me bo želel samo zase, da me bo ugrabil in bova šla na otok (lahko z letalom…). Tam bom imela samo obleko iz morske pene. Globoko se ljubiva. Lahko ustvariva to. Samo po sebi pa rastejo drevesa k soncu. Pa še ta srkajo vodo in hranilne snovi vsak dan sproti... Odnos pa ni: videl, prišel, zmagal. Ampak vsak dan zalivam ljubezen, da raste k soncu. Potem je obleka kot čipka iz morske pene. (Brez, da kdo popeni (popenim).) Ali se mu dela pena na ustnicah... 

Vsak dan šteje. Vsaka ura šteje. Vsaka minuta šteje. Vse ostalo pa je izgubljeno... Tako je to z najinim drevesom ljubezni. Vsak dan... Ali raste ali ga pa sekava (podirava s sekiro)...

Lep zalit dan z obilo ljubezni (da bo krošnja velika in korenine globoke...)! Cmok! Cmok!

P.S.: Saj bi prevajala, pa tako lepo zvenijo originali... Besedila so me že davno očararala zraven usodnosti ljubezni...

Meni ljubo... jodlanje!?! Pa ja!

Ne morem vam povedati (napisati) dovolj ali poudariti dovolj, kako lepo je bilo v planinah. Hodili smo po slovenski planinski transverzali. Ati je imel vzdevek Grinta, ker je vedno tečnaril, kako počasi hodimo. Me tri ženske. On je imel take mišice na nogah, da mu je šivlilja morala prilagoditi planinske hlače. Res je. Priznam. Imela sem rdeče. Karirasto srajco. Nahrbtnik. Šik, priznam!

Lačna sem tečna. Po dolgi vožnji kam daleč, sem vedno najprej želela imeti malico. Potem sem komaj lahko zagnala motorje proti vrhu. Ati je vedno parkiral avto čisto v dolini. Vsi planinci so se še mimo nas vozili (še dolgo), ko smo se mi vlekli proti kočam in vrhovom. Včasih, res včasih, smo ga nahecale, da je šel po avto nazaj in nas je še peljal malo. Višje. Pa še to bi potem po dveh ovinkih spet kar parkiral avto! 

Počitki... Premori vmes, ko kaj spiješ in kaj malega prigrizneš. Čakal nas je na neki točki, kjer je bila klop. Dolgo je sedel, se spočil. Potem pa, ko smo prišle do njega, smo se komaj usedle, pa smo že morale dalje. Res je bilo super.

Vedno so me fascinirali, navdušili razgledi. Poti so bile zahtevne. Na vrhu, ko se je odprl pogled na vse strani naenkrat, pa je vse pozabljeno. Neverjetno sem uživala v plezalni poti na Peco. Spuščali pa smo se kot po travnatem puhastem tepihu. Podobno je na Menini planini. Pašniki. Same rožice okoli. Mehkoba zelenja. To sem bila nazadnje. (Če ne štejem bregeca na mariborsko Piramido…)

Enkrat pa smo se peljali čisto do koče. Celo malo naprej. (Prikrili smo sledi, da ne bi bili sumljivi, da se z avtom vozimo naokoli po planinah...) Notri v koči pa smo se tako hecali, kako piha zunaj in kako je mrzlo. Pa kako od daleč smo prišli! Takrat sta še bila stric in teta zraven (enaka navdušenca naše sorte)! Kako je bilo to zabavno!

Pa planinski čaji! Okus, kot bi nekdo samo malo pokosil okoli koče. Zdravilno… Z medom, odlično! Uh, kako že pogrešam to!

Planinsko seksi zeleno puhast dan! Jooodlijoooodliiiliiihiiii! Cmoooook!

Pesem moje duše...

Kake spremembe se dogajajo! Ljubi mi je prinesel kavo v posteljo, čeprav je to bilo prepovedano. Kot kuga v postelji… Kot smrtni greh… Kako uživam, ko jo imam uravnoteženo dano kar na jogiju (mogoče preveč informacij, ker potem spet ne bom kave v posteljo dobila…) 

Koncerti. Mišo Kovač. Zdaj sem še večja navdušenka, kot sta bila prej starša. Prej, ko smo se vozili na morje, je to kar trajalo nekaj ur. Imeli smo samo kasete. Seveda od njega. Pa Vlado Klalemberja. Ta in še katere druge (Marjan Smode) niso bile tako priljubljene. Ne glede, kako mi je takrat ta kaseta presedala, sem znala vse pesmi na pamet. Ponavljala se je vedno znova. Nezavedno mi je lezla pod kožo. Že tako je bilo to pričakovanje vrhunec leta in verjetno me Mišo spominja na te lepe čase.

Potem sva bili s teto na koncertu. Res, res dolgo nazaj. Nekje v osnovni šoli. V dvorani Tabor. Mislim, da sem bila zamenjava za babico, ker ona ni mogla iti. Tako smo ploskali, si peli in udarjali z nogo ob tla in se drli Mišo, Mišo, Mišo… Bil je tako preprost in iskren. Prisrčen. Vedno je pravil, da ga je Maribor povzdignil in začel ceniti, da je tu njegov začetek kariere. Mislim, da je moje ploskanje (in tetino (in cele dvorane)) prispevalo. Poje s takim občutkom, da dobiš kurjo kožo od užitka.

Vem. Zelo nenavadno. To je del mene. Obožujem Mišeja. Potem sva še bili z mamo na koncertu. Cela dvorana je svetila z vžigalniki v valovanju. Lepo je bilo (https://www.youtube.com/watch?v=y72wB9ZVKok). Potem smo še bili enkrat s sestro in očetom. Kar brisali smo si solze sreče in povezanosti in radosti… neverjetno… od takrat naprej še je sestra navdušenka.

Za rojstni dan, pa sem dobila karto za Mišeja. Nisem pa vedela, da je darilo, da imajo vsi karte. Cela družina. To je tudi bilo tako posebno doživetje. Mišo je legenda. Zdaj pa ima koncert konec meseca (http://www.eventim.si/si/vstopnice/miso-kovac-mladen-grdovic-ivana-maribor-dvorana-tabor-947804/performance.html). Spet v Mariboru. Bi šla? Sploh ni vprašanje! Če še je kdo tako nostalgično razpoložen, naj se mi javi! Gremo skupaj!

Mišo se vidimo! Lep prisrčen iskren dan! Cmok!

P.S.: Saj vem, ampak če pa je zakon! Legenda! Mišo me je čisto očaral. "Ti si pjesma moje duše..." (https://www.youtube.com/watch?v=v-rhQ5Uah4o)