Še več jajc...

Včasih je dobro, ko je edini premik, ki ga narediš v dnevu, od kopalnice do sedežne v kuhinjo in nič kaj dlje. Pa še to je dovolj. Zavita v kociko, s čajem… svečo na mizi.

Včeraj me je tako ljubi razvajal. Z večerjo v postelji. Potem z izbranim filmom, ki mi je bil všeč, ker je bil tudi ljubezenski. S čajčkom z medom. In še enim. Pa olupil mi je pomarančo. Vitamini so mi za sto odstotkov bolj zalegli, kot če bi si vse to sama naredila. Vmes pa še mi je rekel, da če me on ne ljubi, potem pa ne ve... Čutila sem ljubezen, ki se pretaka med nama. Dejansko.

Razmišljam, kako se mi zdijo problemi od drugih hecni. Nič kaj. Pa to bi z lahkoto. Ko pa pridem do svojih, me pa kar posrkajo. Pa je verjetno enako. Sem se odločila, da jim dam prednost, da jim verjamem, da me potegnejo vase in potem hlastam za zrakom, kar ne morem ven… po eni strani pa mi je domače vse to. Ne mešaj dreka, ker bo samo še bolj smrdel.

Poslušala sem video seminar in mi je bil všeč. Kako si kreirati svoje lastno življenje... Živim v resnici po svoje? Živim res po svoje? Si upam biti vse kar sem? Če bi dala vsa pričakovanja družbe na stran, bi se res gnala za vsemi temi stvarmi, za katerimi se zdaj? Si upam biti dovolj pogumna, čudna, da živim po svoje? Kaj mi sploh to predstavlja? Si upam zaupati, da jaz zase točno vem, kaj bi naj delala? Kako bi si kreirala življenje, ki bi bilo širjenje, ustvarjanje, radost, sreča? Imam jajca ali imam deset jajc? Vem, kje se še jih da kupiti več…

Danes je dan vprašanj, ki naj sama poženejo korenine globoko. Potem pa naj ženejo zvončke in žafrane ob pravem času. Semena… Zdaj je zima. Čebulica počiva. Ampak tudi to bo minilo. Vem, da bo pomlad. Še lepše bom cvetela. Bzzz. Bzzz!

Prebarvan dan v tigrasti pidžami...

Spet me ima, da bi prebrala vse knjige. Izsledila resnico... Kaj je namen moje duše, kaj je moje poslanstvo? To da sem tukaj in da se to sprašujem. Očitno. Če ne se ne bi. Verjetno.

Mislim, da odgovora ni v knjigah. Ni v vedeževanju. Ni nikjer zunaj mene. Samo jaz vem. Ampak kako, če pa ne vem. Prepričana sem. Saj za zdaj. Ne vem.

Če bi si pa domišljala, da vem, kaj bi bilo? Sigurno življenje po moje. Brez družbenih pričakovanj. Brez pritiskov... Med ljudi bi sejala radost, smeh, igrivost, ljubezen, lepoto majhnih trenutkov, hvaležnost... Pa to je verjetno moje poslanstvo.

Kaj razveseljuje mene? Meni je najlepše na svetu se stisniti k ljubemu v postelji. Ko me stisne k sebi, mi da „lupčka“ na vrat in mi reče: „Pa veš ti, da te ful ljubim... Jaz te tako ljubim.“

Ko pa sem čisto sama, mi je najlepše slikati. Čas mi kar zbeži, ko packam, čečkam, polivam, šrpicam in prebarvam vse, kar sem do takrat naslikala.

Uživam v pisanju. Dnevnika. O razumevanju same sebe. Podnapisi podnapisom duše. Meditacija. Ko se ustavim in se potem počutim lahko.

Pa tuširanje, ko čutim toploto vode, ko mi teče po telesu in me greje. Spere z mene vso nakopičeno temno energijo. Nasploh obožujem vodo. Sprehodi ob reki. Sprehodi ob jezeru. Po gozdu ob potočku. Obožujem sonce, kot kuščar se nepremično grejem. Morje. Valovanje in poslušanje šumenja. Pa obred pitja kavice. Ko se ustavi čas in sem samo tam. Pa ples. Glede glasbe nisem izbirčna. Mislim, da lahko plešem na vse. Telo se hitro navadi novih ritmov. Zadnjič smo bili na srbski glasbi v centru. Čeprav nisem poznala niti ene od pesmi, sem na vse pela zraven in seveda plesala in ploskala. Pri eni bi se že skoraj jokala zraven, tako je bila „tužna“... Hitro padem noter... obožujem pa tudi vožnjo z avtom. Sončni zahod v ogledalu, oranžni oblaki, zadnji žarki... stegujejo se proti meni, kot da se trudijo, samo da bi se me dotaknili. Uživam še ob dobri hrani in vrtnicah na mizi.

Obožujem pa tudi dneve v tigrasti pidžami. To je danes moje poslanstvo. Nekaj me je zahaklalo, ampak vem, da me bo tudi odhaklalo. Rabim samo malo cartanja in nekaj prej naštetih vitamičkov. Cmok! Cmok!

Nekoč črni raček...

Obožujem božanje žarkov na svoji koži. Božansko. Bilo je tako lepo. Praznično, ko je sonce zahajalo. Kljub temu, da sem morala delati, sem bila kot obsijana in žareča v zahajajoči svetlobi. Kar srce se mi je smejalo.

Pet minut pred delom sem meditirala, samo toliko sem imela časa. Pa mi je bilo, kot bi si napolnila srce. Pa ko sem sedela pri Dravi na kavi z mojim ljubim in najinima otrokoma, je bilo lepo. Ko smo se smejali skupaj, hranili labode, galebe in golobe… Sonce je tako sijalo, kot bi bila pomlad. Kapljice na labodjih peresih so se lesketale kot diamanti. Smejali smo se jim, ko so se tako sproščeno čohljali po glavi, si grizli označbe na nogah, se potapljali v vodo, da jim je samo rep štrlel visoko kvišku in ko so frfotali.

Super mi je bilo, ko sva se s sinom peljala po novi poti ob Dravi, šla sva malo predaleč, nazaj pa je on vodil. Raziskovala sva nove poti.

Kot kdaj v življenju. Čutim, da me nežno potiska nekam naprej, ven iz gnezda, daj, saj zmoreš. Kot ptica v gnezdu sem. Ne, nočem še ven. Tu mi je domače. Toplo. Predvidljivo. Ne zavedam se pa, kaj bi mi svoboda letenja prinesla. Šepeta mi, leti, poleti. Vse nebo je tvoje.

Danes bom samo razprla krila. Skočila še ne bom. Prej ali slej pa… Fr! Fr!