Prostor za pesem...

Kar tako, na hitro sem se odločila, da grem na pesniški večer. Bila sem pozna, ker se krompir kar ni hotel skuhati. 

Narezala sem ga na male koščke, da bi ja bil čimprej mehak. Ko je minil predviden čas kuhanja, še je bil trd kot kamen. Še spet podaljšam. Zdaj za dvojni čas. Morala sem ga odcediti. Ko sem vklopila električni mešalnik za pire, mi je pol krompirja ven vrglo. To pa je trdota. Sem pa vztrajna…

No po vseh teh zapletih in na koncu razpletu, sem šla. Zavita v topel plašček. Lepo urejena, kljub rahlemu zamujanju. Čez most. Vedno me očara reka spodaj. Njene globine, skrivnostnost. Temačnost. Gladina, ki odseva svetlobo. Gibanje. Neminljiv tok, ki odnaša staro, spira kamne.

Zanimivo, ni bilo tako nabito polno. Dobila sem ljubek prostor ob mizici. Zgovorna vprašanja, bolj kratki, realni, neromantični odgovori, a vendar s kančkom humorja. Vprašanja so trajala bla bla bla bla bla bla. Odgovor pa bla. Pa spet enaka igra. Všeč mi je bilo branje pesmi. Še nekdo, ki obožuje svobodo ptic in mogočnost dreves.

Definicija introvertiranosti. Veliko časa zase, da daš pesmi prostor. Ne napišeš je ti. Ona pride k tebi. Odpreš ji na strežaj okna v nevidni hiši. Prav tako se jaz počutim. Ne mučim se. Pišem, ampak ko steče, pa ne vem, če je od mene. Je bolj skozi mene. Včasih se še sama čudim, kaj nastane. Spet sem dobila navdih za pisanje.

Nazaj spet čez most. Lepo je bilo čutiti rahlo poljubljanje snežink na obrazu. Kapuca z muco je bila samo za okras… (https://www.youtube.com/watch?v=qF3D2oiy6YA)

Pisan dan! Kiss! Kiss! 

Tigrasti dan... v petkah!

Nerada sem v konfliktu. (Moja slabost.) Zelo obožujem harmonijo. Velikokrat zato čakam, da mi stvari grejo res poudarjeno na živce. Potem komaj reagiram. Pa še to preblago. Morala se bom naučiti konstruktivno kregati. Mogoče sem pretiravala to s telefonom in ljubim, da ga ima zaraščenega na roko. Mogoče. Dvomim.

Me je pa ful lepo presenetil, ko sem včeraj kar mimogrede skočila k njemu na kavo. Smejala sem se. Pripovedoval mi je zgodbe o sebi iz otroštva, za katere še nisem vedela. Res me je poslušal. Bilo je resnično zabavno. Tako veselje, da je pozabil kavo spiti. gledala sva se v oči. Počutial sem se ljubljeno. Lažje je gledati v telefon, ampak ni živosti. Verjamem. Se kar priklopiš na nižje vibracije in vegetiraš. Čas mine. Od tega pa nimaš kaj veliko. Samo opustošen si, kot pogorišče. Vse ostane nespremenjeno. To pomeni, da se slabša, ko ne ukrepaš… 

Nove čevlje imam! Napol kosmate z leopardjim vzorcem! Kako jih obožujem! Popolni. Drugače sem vedno za udobne čevlje. Zakaj moški ne nosijo pet? Ker se sami sebe neradi mučijo. Bistvo življenja.

Imam celo omaro čevljev s petkami. Saj si bi jih obula, si jih kdaj, če bi šla samo kam na kavo. Se usedla, izgledala čudovito. Potem pa bi mi ljubi odprl vrata (to res velikokrat naredi, z veseljem) od avta. Še naprej bi izgledala čudovito. Tako sem se uredila zadnjič za kopališče. Črni škorenjčki s peto. Potem pa sva si premislila in sva šla na sprehod do centra… Saj ni bilo tako mučenje, kot sem mislila, da bo. Lepo počasi sva hodila. Tudi beli plašček z muciko je bil bolj topel, kot je izgledalo, da bo.

Po navadi pa imam toliko opravkov, da bi mi hitrost petk določala zamudo. Zaostanek. Zdaj imam lepe udobne petke. Za opravke brez zaostajanja. Prav zato jih obožujem. 

Divji tigrast dan! Kiss! Kiss!

Skok... v resničnost!

Ne boste verjeli! Gledala sva Fifty Shades of Grey. Kazenska. Zamujanje… Nespoštovanje mojega časa. Kot da bi imela danes deja vu ( močen občutek kot da sem to že enkrat doživela…).

Zjutraj mi je božanski občutek prebujanja z ljubim. Slow motion… Da se privijem k njemu. Ga poljubim. Si poveva, kaj sva sanjala. Ne pa da že krampam po telefonu, da si razložim neki medicinski postopek. Potem pa iz postelje do računalnika. Res? Pojem zajtrk. Pride iz wc-ja (branje stripov). Kaj ti že res greš? Pa ja nisi zamerila, da sem šel na wc? Ne, te malenkosti ne. Kaj pa telefon z nama v postelji, računalnik in potem še enkrat telefon? Ful je bil užaljen (tako, da je takoj vzel zajtrk in šel proti računalniku (Jee, svoboda. Končno moj najljubši del! Serije! Brez občutka krivde…)). Nič ne rečem, dobila sem poljub za adijo. Včasih je bolje biti sam, kot da si v resnici z nekom, pa si sam…

No, tam smo ostali pri filmu. Najprej sva gledala parodijo. Začetek. Saj mi je bilo smešno. Potem sva raje gledala original. Meni je bila všeč zgodba, privlačnost. Strast. Sva (dva) čisto različna svetova, ki se združita. Ljubezen. Postavljanje mej. Ne verjamem, da je on v resnici tako hladen, če ne bi bil zlorabljen na nek način. Na njeni strani sem, da se tega ne gre. Že zaradi ljubezni ne. To ji je premalo. Zraven sem se ful jokala, tam, ko se mu potem ne pusti dotakniti, na koncu. Ljubezen ne boli. Love feels good. Ljubezen je dober občutek. Ljubezen dobro dene. Vsaj večino časa.

Zadnjič smo bili na obisku. Pa je prijatelj rekel ženi:"Daj mi telefon, nekaj moram pogledati na google." 

Ona pa smrtno resno:"Jaz sem ti google, kaj rabiš?"
Tako smo se smejali zraven! Telefon je ostal izklopljen na polici. Res je, če si z nekom, je največ, kar mu lahko daš polno pozornost. Podatki so dostopni vedno. Ta trenutek pa je samo zdaj. Dragocen. Neponovljiv. Po čem si zapomniš življenje? Po doživetjih ali po iskanju na telefonu?

Wooohooo! Skok s pomola... v resničnost!!!

Krofi sekunda dvajset...

Pred banko so naju presenetili kurenti. Fantič je tako močno pokal z bičem. Me je kar ošvrknila glasnost, vedno znova, ko je "vsekalo". Bili so prijazni, lepi. Če ne je že bila panika... robčkov nimam zraven!!! Sin pa je rekel, da mu je že žal, da ni v avtu počakal. Notri pa so tako doneli zvonci, da smo si vsi ušesa dol držali.

Kako rada imam "treske", raje kot krofe. Babica jih je vedno tako dobro spekla in posladkala.

Mami tudi peče zelo dobre puhaste krofe. Bila sta na morju... Pekli smo jih tudi sami. Na obisku. Tako vroče olje je bilo, ko smo jih dali noter. V trenutku obrnili. Potem pa je že bila panika. Kje imaš skledo? Pa kam si jo dala? Daj že skledo! No!! Niso bili čokoladni (zažgani), vsaj večina ne. Tako dobrih krofov še v Trojanah nimajo. Plus. Plus. Zabavno pa za petnajst od deset...

Rada imam zimo. Belino pokrajine, snegec, občutek dotika snežinke na koži, čipkasta drevesa... Sankanje, kepanje, če mi sneg ne pade za vrat. Potem pa gretje na toplem ob čajeku. Rdeča lička... Smeh. Klepet. Družabne igre.

Včasih smo se igrali pisanje zgodb. Vsak je napisal nekaj, potem pa dal listek naprej... Kdo je bil? (Sosed.) Koga je srečal? (Tebe.) Kje? (V koruzi.) Kaj sta tam delala? (Štrikal. Iskal trgovino. Iskal nogavico.) Kaj sta se pogovarjala... (Bi ti pel na proslavi? A poznaš onega partizana? Jaz bi tudi Tarzana gledal.) Spletle so se tako smešne zgodbe...

Vseeno pa sem vesela, da kurenti odganjajo zimo... Vse se prebuja v rast...

Love... Kiss! Kiss!

Spremljevalna ladja... smeha

Zjutraj sva predolgo spala. Nič me ne bi prej spravilo spat! Ko je čas za družabne igre, z zabavnimi dobrimi (poštenimi) nasprotniki, čas kar odleti. Frr! Frr!  Že dolgo se nisem tako nasmejala in naigrala. Jedli smo božansko pecivo, pili čaj (passionate fruit), kapučino in cedevito. 

Pogovarjali smo se o tem, kako mož ženi vsako večer zmasira noge. Prav čaka jo že z oljem, samo da ji nudi užitek. Kako lepo, da je tako pozoren. Da mu je pomembno, kako se ona počuti, da ji ugodi. Sigurno se mu poplača z eksponentnimi obrestmi. Obresti na obresti. Potem smo se masirali. Vedno sem umaknila nogo, ker je tako žgečkalo.

Najbolj hecno pa je bilo, ko smo gledali stare fotografije. Tako smo se smejali, ko je imel prijatelj na sliki še dolge lase. Sam zase je rekel, kdo je to? Sem mislil, da babica. Kako noro je bilo, da smo se še bolj smejali, samo ker smo se smejali. Sinu je bilo to tako smešno, da se še je na odhodu po stopnicah dol, smejal na ta račun. Za konec pa še je prijatelj ugibal dneve v tednu. Kdaj imaš ti rojstni dan? V sredo. Res je! Pa ti? V torek. Res je! Ful smo se še temu smejali.

Imeli smo take smešne pojme za ugibati. Ladijski vijak, spremljevalna ladja, nogavica, Sneguljčica, krt, zračni napad, odtujitev... Vse drugo smo risali in kazali… Moramo še poiskati nadgradnjo te igre…

Danes pa spet naprej. Že dolgo se nisem tako iz srca nasmejala. Ni bilo zaradi kart. Dobila sem več bul kot zmag. V tistem času izven namakanja. Ampak vseeno. Igrivost. Norčavost. Spontanost. Smeh zaradi vsega in ničesar posebnega. Občutek radosti. Sin mi je mogel reči, naj se neham smejati, da me bo lahko potunkal. Seveda sem se morala krohotati še bolj. Uvidevno je počakal. 

V vodi sem ga pogledala v oči. Še enkrat. Brez heca, kdo si ti? Tvoja mama. Iz prejšnjega življenja? Res! Spet sva se smejala kot nora. Malo sem spila vode zraven kave, malo pa kar tako… Fajn je imeti dopust! Hvaležna sem, da sva danes tako norela. Sploh ne vem, kdaj je tako zrasel,..

Love feels good! Kiss! Kiss!

Lepota običajnega...

Danes sem si uredila toliko stvari. Prvi dan dopusta. Jutri pa bolj sprostitev. Kopanje. Namakanje. Premiki od enega toplega bazena, do vročega. In nazaj. Prav obožujem to mlakuženje.

Seveda sem krožila tudi po trgovinah. Iskala sem popolne čevlje za sprehode. Pa nekje ni bilo več številke, drugje so bili pretrdi, neudobni. Verjetno bi mi pete ogulilo do kosti. In še vse okoli. Potem pa sem si nagledala čevlje. V resnici. Ljubezen na prvi pogled. Preozki. Spredaj. Pa daj no, saj se bodo raztegnili. (Nikoli…) Pa saj niso tako ozki v resnici. (Ne, še bolj kot izgledajo.) Tako lepe barve nežno roza bež svetleči s čipko. Kombinacija za vsak dan in hkrati čisto nekaj posebnega. Niso mi usojeni. Dala sem jih nazaj na polico.

Nimam preveč rada običajnih stvari. Hkrati pa jih obožujem. Zajtrk v postelji. Poležavanje na sedežni z najljubšo revijo. Skupno kosilo. Kolesarjenje do centra. Sladoled. Kava. Jutranja. Opoldanska. Mogoče celo večerna. Klepet. Dober film. Risanka. Sprehod. Čimbolj jih vsrkam, da so čimbolj moji. Me prepojijo s preprostostjo trenutka in veseljem. Živim! Najboljše je še pred mano! 

Love feels good!

Dodirni mi koljena...

Včeraj pa je bilo celi dan pričakovanje. Ven gremo! Eh, škoda, da dežuje. Pa kaj bo škoda, saj ne bomo plesale na ulici! Pa si nisem mogla salonarjev gor obuti. Jih imaš v torbici? Ne. Greva po njih? Ne, pa saj so ti visoki škornji isto seksi… Kljub dežju… potem pa stopimo noter. Se že sliši…

…i kada kiše padaju, tvoje mi usne trebaju, da me smire, svojim nježnim dodirom… Kako mi paše malo jugo rock party! Tito party! Kako je pasalo malo stare glasbe. Nostalgije. Kje so tisti vikendi, ko smo šli v petek ven, do jutra, do maše… V soboto pa čisto isto. In vsak teden tako. Saj ne da pogrešam, noro. Ampak res. Noro.

Kako dolgo že nisem bila v lajfu. Veni. Vse je bliskalo, se bleščalo. Velika disko kugla. Light show. Glasba na glas. Vsa množica je valovala v plesu. Dekliščina s tančico na lepotici…

 Sveče na mizah. Ples. Petje. Klepet. Dretje namesto pogovora. Pa stari komadi. Znamo se skoro več deset dana, dodirni mi koljena, to bi baš voljela… 

Nježno me zagrli i ponašaj se prirodno. Skuvaj mi kavu, napravi sendvić, lijepo ugosti i zadovojli me. Kupi mi haljine, srebrene lančice, crvene maline i karu do Amerike. Znamo se skoro već deset dana, daj mi svoj auto i kljuć od stana… Hej...na sviježe mlijeko miriše dan, ptice pjevaju na sav glas, jutro njiše vjetar, dodirni mi koljena to bi baš voljela. (https://www.youtube.com/watch?v=9MDY-Qj4TG4)

Same take. Jugo rock party! Nostalgija. Petke. Lepo naličena. Frizura visoko v zrak. Seveda usklajena verižica in uhani. Svetleča črna obleka. Pa parni valjak. Kada me dodirneš… Uh, kako dobro. 

Pa pogovor o naših rasteh in širitvah. Vsaka o sebi. Vsak dan bolj pristne, bolj močne, bolj srečne. Kako pomembno je imeti čas zase, da se nadiham. Zadiham. Se osvežim. Sem pri sebi. Sem srečna najprej sama sabo. Nebesa! 

Dance! U! Uuuu! U!