Poslušam svoje srce: Naš vibracijski garmin

Poslušam svoje srce: Naš vibracijski garmin: Ni to zanimivo, da imamo cel notranji sistem, kje smo. Ali se gibljemo proti temu, kdo smo v resnici, duša in proti svojim željam. Ali ne! ...

Naš vibracijski garmin

Ni to zanimivo, da imamo cel notranji sistem, kje smo. Ali se gibljemo proti temu, kdo smo v resnici, duša in proti svojim željam. Ali ne!

Takoj ko občutimo nelagodje ali nestrpnost, smo stran od tega. To je naš notranji garmin.

Potem pa mi tu začnemo kvačkati. In bolj kot kvačkamo, bolj smo zakvačkani!

Paničarimo!

Zdaj pa se ne bi smela tako počutiti. Želim biti pozitivna in se dobro počutiti. In potem ne samo, da se počutim nelagodno, potem se še počutim krivo. In padem še nižje v počutju. To me zdaj drži tako trdno, da če se malo premaknem, me zadrži nazaj. kot bi bila trdno zakvačkana v preozek pulover!

Ne bi si rada delala tega.

Negativno se počutim. Dobro. sprejmem to.

Tudi to bo minilo.

Se lahko počutim malo bolje?

To je vse, kar mi je za narediti.

Preučujem zakon privlačnosti. Zanimive so mi te teme negativno na negativno. In kaj dobimo? Negativno. Zato najprej samo sprejmem. Tako je! zdaj se tako počutim.

No, se res lahko počutim malo boljše?

Kaj lahko naredim?

Vdihnem.

Je kaj dobrega v tem? Kaj je pozitivnega v tem?

Zaupam, še bolj zaupam, da se vse res dogaja zame.

Zdaj pa privlačim drugo realnost v moje življenje!

Danes praznujemo!

To pa je meni najražja oseba na celem svetu! Rada jo imam z vsem srcem. Toliko humorja, navihanosti, zabavnosti, norosti, igrivosti sva dali skupaj!

Prav ponosna sem!

Danes bo pa torta! Ostalo pa presenečenje. Puščam prosto pot praznovanju. Samo da smo skupaj in to je zabavnost.

Hvala, da si v mojem življenju. Bogatiš mi ga na vseh področjih!

Ljubek sijoč pristen unikatno prazničen svečan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Kako si pa danes ti lahko narediš praznično vzdušje?

Poslušam svoje srce: Dobro no, lahko vsaj malo zaupam?! Pa lahko!

Poslušam svoje srce: Dobro no, lahko vsaj malo zaupam?! Pa lahko!: Ljubim vsak košček svojega življenja. Spet se učim nečesa novega. Kaj je   s tem dajanjem in prejemanjem? Sem mogoče malo preveč vse stiskal...

Poslušam svoje srce: Brez radiranja dobrobiti!

Poslušam svoje srce: Brez radiranja dobrobiti!: Praznovanje je mimo! Zakaj? Pa saj se lahko nadaljuje. V tem trenutku. Praznovanje je, da sem se zbudila. Praznovanje je, da sem tukaj....

Dobro no, lahko vsaj malo zaupam?! Pa lahko!

Ljubim vsak košček svojega življenja. Spet se učim nečesa novega. Kaj je  s tem dajanjem in prejemanjem? Sem mogoče malo preveč vse stiskala k sebi, da ne bi kam šlo?

Mislim, da sem kriva. Ampak ne! Brez občutka krivde!

Kar je bilo je bilo!

No, saj ni krivde, rada bi to spremenila.

Poslušala sem, da je odnos kot lepa roža, ki jo imam na dlani. Če jo stiskam, jo zmečkam! Tega pa res ne bi rada. Če jo veter odnese drugam, pa naj jo. Prišla bo druga ali se bo ta vrnila.

S stiskanjem pa nikakor ne pridem nikamor.

Ali s tem, da si nekaj želim na vsak način ohraniti.

Kaj sem zdaj v teh temah?

no, stiskanje. Svobodno lahko zaupam.

Lahko se odločim, da Univerzum ve, kaj dela. In kar je zame, me bo našlo. In kar iščem, išče mene.

Dobro. lahko vsaj malo zaupam?

Danes zjutraj mi je Kojc rekel, da trpljenje se zmanjšuje s trpljenjem.

Kako si lahko to razlagam?

V bistvu, ko trpim, si želim kaj drugega. To je potem spoznanje. Kaj pa si želim? Kaj pa bi mi bilo všeč? Potem pa to trpljenje v resnici vodi k temu.

Zanimivo. Hmmm.

Danes pa je bilo tako lepo sonce. samo za deset centimetrov je bilo na obzorju pasu brez oblakov. Tam skozi je potem posijalo sonce. tako imam rada, ko slika na mojo omaro zlato oranžne žareče podobe.

Včeraj sem se zbudila ponoči in iz oblakov je bilo srce. tako. S prazno sredino. Si lahko misliš?

Vsepovsod dobivam znake, da naj še bolj sledim svojemu srcu.

Zdaj je čas.

Kaj me veseli?

Kaj me navdihuje?

To je to!

Ljubek sijoč prstno unikaten srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje me ljubi! Tebe pa tudi!

EFT metoda - tapkanje: Bogastvo in uspeh!

Brez radiranja dobrobiti!

Praznovanje je mimo! Zakaj?

Pa saj se lahko nadaljuje. V tem trenutku. Praznovanje je, da sem se zbudila. Praznovanje je, da sem tukaj. Praznovanje je, da stopam proti svojim sanjam. Praznovanje je, da zaupam, da se vse dogaja zame.

Kaj ni to zanimivo, da ko se pritožujemo, uničimo vse dobro, kar smo si prej ustvarili. Kot bi se zavijali v vedno gostejšo pajčevino. Najprej je tanek sloj in spet tanke in potem sta že dva in bolj ko se vrtimo v pritoževanju, boj nas to omotava. Bolj smo trdno smo zaviti. Bolj nas to vleče dol. (Budisti bi rekli, da uničimo vse naše dobrobiti, prizadevanja in jih zradiramo s pritoževanjem.)

Torej, danes brez radiranja.

Pa še nekaj bomo danes izbrisali. Občutek krivde. Brez opravičevanja!

Enako postajamo lepljivi za negativni vrtinec. Postajamo magnet za majhne nesreče. Potem pa se klobčič veča in veča.

Saj si ne želimo tega!

Jaz si ne želim tega!

No!

Začnimo biti optimisti. Začnimo se imeti radi.

Začni se imeti rada. Začnem se imeti rada. Odprta sem možnosti, da se imam raje in raje. Dovolj dobra sem.

Tako lepo življenje imamo. Zakaj ne bi res opažali in posvečali pozornosti lepoti in čudežem, ki nas že obdajajo! Naše, moje življenje bi v trenutku izgledalo bolj sijoče in bi kar sijalo!

Pa saj to si želim!

Koliko več sreče še lahko prenesem!

Polno! Polno!

Polno!

Ljubek unikatno pristen srčkan zavestno zadovoljen lubčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je ustvarjalnost! Ustvari si ga po svoje!!!

Martin Kojc: The Textbook of Life - 6th lesson

Martin Kojc: Učbenik življenja - 3. lekcija

Poslušam svoje srce: Res sem ponosna!!!

Poslušam svoje srce: Res sem ponosna!!!: Danes pa praznovanje! Zares! Moji sestri je uspelo nekaj, kar si je že res dolgo želela! Magistrirala je! Kako sem ponosna! Saj ne vem,...

Res sem ponosna!!!

Danes pa praznovanje! Zares!

Moji sestri je uspelo nekaj, kar si je že res dolgo želela! Magistrirala je! Kako sem ponosna! Saj ne vem, če lahko o tem sploh pišem! Zato, ker mi vedno reče, naj ne pišem o njej!

No, mogoče pa se na skrivaj veselimo!

Mogoče pa ravno tega bloga ne bo pogledala in bo šlo lepo skozi!

Res je pravo praznovanje!

To pa sem tako ponosna!

To pa je potem res sledi svojemu srcu v akciji! Ali v realnosti!

Ali v areni! Vrženi v prah in blato in se umažemo! In postane grdo! Kot bi rekla Brene Brown!

Ampak šla pa je po poti srca! Tako se to dela!

Korak po korak naprej! Korak po korak bliže!

In prvi korak je pomemben, ne zato, da se sploh premikamo, ampak, da smo se odločili v katero smer bi sploh šli!

Res sem ponosna!

Lahko samo malo!

Trenutek!

Vdihnimo to lepoto!

Vdihnimo to prazničnost!

Tako ja!

Tako se to dela!

Zdaj pa praznovanje! Danes se zbere družina! Skupaj bomo praznovali, klepetali, se smejali, uživali, čutili to čarobnost, ki se ji reče življenje. Dragoceni so mi! Bogatijo mi življenje! Rada jih imam z vsem srcem!

Danes še bom bolj čutila to veselje! Radost! Zmago!

Definitivno mi je vzor, kako se dejansko stopa proti sanjam – srčnim željam!

Samo tako naprej!

Ljubek unikatno lep sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje te ljubi! Dopusti mu!

Poslušam svoje srce: Vtira se mi v srce...

Poslušam svoje srce: Vtira se mi v srce...: Pa kako je meni lepo! Samo z osredotočanjem na to lepoto okoli, se mi vse zdi in je čarobno! Vsak dan boj čutim to čarobnost. Kot bi se boho...

Vtira se mi v srce...

Pa kako je meni lepo! Samo z osredotočanjem na to lepoto okoli, se mi vse zdi in je čarobno! Vsak dan boj čutim to čarobnost. Kot bi se bohotila v meni vseh pogledih in radostih. In veselju.

Veliko več se smejem! Pa tudi to je dober stranski učinek.

Včeraj sem poslušala nekaj radikalnega od Alena Cohena.

Kaj če uspeh pomeni, da delam to, kar bi rada in nič ni treba trpeti zraven. To je stara miselnost, brez muje se še čevelj ne obuje in take traparije. Ni potrebno trpeti. Si upam to živeti?

Si upam to sploh predstavljati?

Si upam to res vnesti v svoje življenje?

To pa je ono zid!

Vedno sem poslušala, delaj tisto, kar pač moraš, da bom potem lahko delala to, kar si želim.

Pa daj no!

Res čutim, da se navajam in počasi srkam to miselnost vase. Mogoče še ji čisto ne verjamem, ampak sem ji pripravljena dati prostor. Jo zalivati, gnojiti, negovati, naj raste vedno bolj proti soncu. Če ne drugega, se bi jaz boljše počutila!

No sicer pa že to Kojc piše. Smo sanj prasile, ki se je uresničil. Delček prasile. Kapljica v oceanu, pa vseeno delček. In prasila nam želi dati želje, če jih ne blokiramo. In blokiramo jih z hlstanjem, izsiljevanjem, grabljenjem po željah. V resnici pa bi se morali sprostiti, uživati polnost tega trenutka in poslušati notranje vodstvo, intuicijo, kaj je naš naslednji korak. Ljubiti vse okoli sebe in tudi sebe, seveda.

Vidim, da mi Kojc leze pod kožo. Vpijam ga. Vtira se mi v srce! Pa če je zakon!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je radost!!! Živi jo danes!

Love being yourself!

Poslušam svoje srce: Čutiš do čarobnost, zavedanje, pretok duše?

Poslušam svoje srce: Čutiš do čarobnost, zavedanje, pretok duše?: Cenim, da imam lepo življenje. Cenim, da sem vedno bolj vse to, kdo sem. Kako rada imam svet! Ali se bolj učim… vsega po malo. No...

Čutiš to čarobnost, zavedanje, pretok duše?

Cenim, da imam lepo življenje.

Cenim, da sem vedno bolj vse to, kdo sem.

Kako rada imam svet! Ali se bolj učim… vsega po malo.

No, rada imam rože. Rada imam ptičke. Rada imam sončne zahode. Rada imam zvezde. Rada imam polno luno. Rada imam pestrost vsega.

Stala sem na mostu. Na eni strani se je paleta zahajajočega sonca zlivala v nežno tekočo reko.

Preslikala se je iz neba v gladino vode. Barve hiš so se mračile. Samo lučke so še svetile. Prazničnost se je slutila. Avti so vozili mimo in ustvarjali tekočo reko lučk.

Na drugi strani mostu so samo nežno sijale lučke v ozadju. Videl se je odsev sončnega zahoda v veliki stekleni stavbi. Nežno je odseval vso živost realnosti. Za vsem tem, čisto zadaj, pa je žarela luna. Ne rumena! Bila je žareče oranžna. Vzhajajoča! Prav čutila sem, kako me kliče ven! Želela sem na sprehod. Skoraj bi si premislila! Pa sem potem vseeno šla!

Bila je tako lepo okrogla. Bolj ko se je dvigala nad prostranost črne pokrajine, bolj je postajala rumenkasta, pastelna. Vseeno pa je žarela! Kot bi odsevala svetlobo notranjosti!

Ne glede, kako sem jo uspela ujeti na kamero, ni šlo. Imela sem zraven navadno. Pa specialno. Vse je bil samo rahel približek kraljevosti lune v resničnosti.

Sprašujem se, če je moje fizično samo odsev, približek resničnosti moje duše!

Duša ni prišla sem, da bi izkušala še več duhovnega. To tako je! Ampak je tukaj, da bi doživela radost in raznolikost fizičnega posvetnega sveta. Delček Univerzuma je v vsakem v nas. Mi smo uresničene sanje Univerzuma. Boga – kot bi rekel Vadim Zeland! Se bomo še res naprej pomanjševali, primerjali, se zatajevali? Ali bomo sijali bolj kot ta luna in sončni zahod obenem! Zdaj je naš čas.

Zapravljamo čas s tuhtanjem in intelektualnim razmišljanjem. Doživetja dajejo čarobnost duši. Pa čeprav je to doživetje samo vdih in izdih! Čarobno je! Čutiš to zavedanje?

Res se božansko pretaka skozi mene! in tebe! In vse!

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Ne prikrajšaj svoje duše za doživetja radosti, ko se zapiraš med štiri stene. Ali si v toku misli. Živimo danes!

Poslušam svoje srce: Bližina s svojimi prioritetami...

Poslušam svoje srce: Bližina s svojimi prioritetami...: Kaj pa to, ko kar ne morem brez navdušenja! Pa je to dobro! seveda! Zdaj se grem igro. Vedno sem se rada igrala! Zdaj pa še bolj! Uh, k...

Menjaj smer!

Bližina s svojimi prioritetami...

Kaj pa to, ko kar ne morem brez navdušenja! Pa je to dobro! seveda!

Zdaj se grem igro. Vedno sem se rada igrala! Zdaj pa še bolj! Uh, kaki tarok bi lhako igrali!

No. Igra! Veš kaj, lahko sem vsak dan procent srečnejša, kot sem bila včeraj.

Pa še res je!

Kaj pa je en procent. Pri celem litru je en centiliter. Malo zraven. Čisto malo zraven!

Pa to pa ja zmorem!

Toliko dobrega več, pa ja lahko prenesem!

In kaj se dogaja. Zdaj se igram štiri dni. Mislim, da teh procentov ne morem več nadzirati! Mislim, da kar skačem na več! In več! In to je moj življenje. Kar tako se smejim. Smejim se vsaki norosti. In še najboljša stvar! Pobudnik sem več norostim! Kako fajn mi je! Pravi srečni norec postajam!

No, da ne bom zdaj spola spreminjala! Prava srečna norka postajam! In všeč mi je! in obožujem!

Nekako mi ne da mira, da če sem dobro, da je to povprečno.

Povprečno je, da sem srečna. Lahko sem najbolj srečna, kar zmorem!

Nekaj sem še spoznala. Niti mi ni toliko do zunanjega ugleda, vsaj tako ne, kot sem si predstavljala stopničke. Šola. Pa srednja šola. Pa univerza. Pa avto. Pa služba. Pa hiša. Pa poroka. Pa dom! Bolj se želim počutiti izpolnjeno v tem kar delam. Bolj se želim počutiti dobro.

Uh, kako mi to malo gre težko z jezika. Rada živim po svoje. In tako, kot se jaz najboljše počutim!

Moj cilj v življenju je, da sem srečna. Potem vem, da nisem in ne živim zaman.

Nočem se več boriti, nočem več trpeti v svojih miselnih igricah. Želim živeti polno. Želim vdihniti to svobodo ustvarjanja lastnega življenja.

Pa saj si želim stvari. Da ne bo pomote. Smo fizična bitja. Čeprav samo drobec vsega, kar smo.
Vseeno smo fizični. Ampak mi to ni prioriteta. Želim se izražati. Moja unikatnost je dar svetu. To je to!

Tako, pa smo končali s prvo lekcijo.

Sem kdo sem. in odlično se počutim!

Ljubek sijoč unikatno zabaven razvajan srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Kaj so pa tvoje prioritete? Kam pa tebe vleče življenje, duša, srce? Ti veš!!!