Mislim, da sem kriva. Ampak ne! Brez občutka krivde!
Kar je bilo je bilo!
No, saj ni krivde, rada bi to spremenila.
Poslušala sem, da je odnos kot lepa roža, ki jo imam na
dlani. Če jo stiskam, jo zmečkam! Tega pa res ne bi rada. Če jo veter odnese
drugam, pa naj jo. Prišla bo druga ali se bo ta vrnila.
S stiskanjem pa nikakor ne pridem nikamor.
Ali s tem, da si nekaj želim na vsak način ohraniti.
Kaj sem zdaj v teh temah?
no, stiskanje. Svobodno lahko zaupam.
Lahko se odločim, da Univerzum ve, kaj dela. In kar je zame,
me bo našlo. In kar iščem, išče mene.
Dobro. lahko vsaj malo zaupam?
Danes zjutraj mi je Kojc rekel, da trpljenje se zmanjšuje s
trpljenjem.
Kako si lahko to razlagam?
V bistvu, ko trpim, si želim kaj drugega. To je potem
spoznanje. Kaj pa si želim? Kaj pa bi mi bilo všeč? Potem pa to trpljenje v
resnici vodi k temu.
Zanimivo. Hmmm.
Danes pa je bilo tako lepo sonce. samo za deset centimetrov
je bilo na obzorju pasu brez oblakov. Tam skozi je potem posijalo sonce. tako
imam rada, ko slika na mojo omaro zlato oranžne žareče podobe.
Včeraj sem se zbudila ponoči in iz oblakov je bilo srce.
tako. S prazno sredino. Si lahko misliš?
Vsepovsod dobivam znake, da naj še bolj sledim svojemu srcu.
Zdaj je čas.
Kaj me veseli?
Kaj me navdihuje?
To je to!
Ljubek sijoč prstno unikaten srčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje me ljubi! Tebe pa tudi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar