Ovinki do srca!

Na pravi poti sem! (Tako daleč, da niti ne vem kam. Pa vseeno točno tu, kot moram biti...)

Danes sem tako uživala v slikanju. Imela sem malo časa. Res. Pikico proti večnosti. Mislim, da sem si skoraj več minut vse potrebno skupaj iskala, kot potem slikala. Vse. Čopiče. Liste. To si moram bolj pri roki pospraviti. Barve. Oglje. Vodo. No, dve vodi. Čisto in umazano. Potem pa je samo vzvalovilo v meni. Že je oglje vleklo debelo močno črto. Že sem mešala barve in uživala ob tem. Občutek je bil enkraten. Kontrasti. Oranžno modri. Otroci nas veliko naučijo.

Ne rabi biti veliko, samo da je pravo.

Slikanje je zame pravo. To resnično obožujem.

Ne vem kaj je danes, da me vleče bela barva. Pomerila sem si mojo najljubšo majico obleči - v rdeči. Pa sem se prav razveselila potem bele na balkonu. Vso perilo je že bilo suho. Zdaj pa se odlično počutim v beli.

Življenje je prekratko, da ne bi delala, kar ljubim.

Uživala! Lahko. Zmorem. Želim si! (Ne trpim rada po nepotrebnem…)

Dobro vem, kdo sem. Zdaj pa še samo tako živim.

Adijo, kot bi toplo vodo odkrivala na novo. Vse že vem. Veliko že vem. Veliko tudi ne vem. Ampak, če bi že živela polovico. Kaj polovico! Četrt od tega! Bi imela vrhunsko življenje. (Ne rabim odobravanja. Mali škratek, palček v meni že ve…)

Počutim se malo kot na zmenku. Spoznavam se. Veliko se smejem. Pojem. Plešem. Igram se. Rože na mizi… Čar raziskovanja... nenehno širjenje.

Super zaljubljen dan (v raziskovanje...)! Cmok! Cmok!


P.S.: Živi svojo zgodbo (https://www.youtube.com/watch?v=o8pQLtHTPaI)!

Ljubke očke nevihte...

Nekaj je na tem pogledu na grad, na Ljubljanico, na lepoto tega objekta. Starinskih zgradb ob reki. Sedenje v vetrini. To mi je popolnoma všeč. Vem. Super se počutim. Čas zase. Kdo bi si mislil, da bom pisala iz Ljubljane. Lepo je sedeti tukaj. Gledati valove. Sedeti ob kavi, piti čisto počasi. Uživati. Pogled na tromostovje. Lepo je tukaj. Zanimivo.

Slučajno sem slišala na ulici dve gospe, kako sta govorili o neprisotni: »Tako ljubka, pa tako prestrašena.«

Strah je cenen. Dobiš ga kjerkoli. Za pogum, samozavest se moraš potruditi. Za ostalo pa lahko samo jamraš in tako ostane za vedno. S tem, ko se pritožujem, se gibam v gugalniku. Mislim, da nekaj delam, pa sem samo na mestu.

Kako bi utišala tega malega straheca v sebi? Tako, da živim polno. Straši me. Ko pa ga pogledam, pa ima male ljubke očke, tako prijazne in podoložne.

»Saj sem se samo hecal. Ti kar naredi po svoje,« mi reče prijazno in s kančkom nagajivosti. Mežika.

Svet se spremeni s tvojim primerom (kako živiš), ne tvojim mnenjem. To sem nekje prebrala. Kako bi lahko bila danes popolnoma srečna?

V resnici sem. Delam to, kar ljubim. Povrh v vijolično pikasti obleki z napisom LOVE. Rdečimi čevlji s petkami. Mojo najljubšo verižico. In seveda moja »taška«. Najljubše barve. Pa še mini uhančki, samo za poudarek. Super se mi je sprehajati po ulicah. Vnašam malo barve v svet s svojim nasmehom.

Najlepše pa je vedno priti domov. Brcnem dol čevlje. Si oblečem lahkotno pinki obleko. Se usedem na balkon. Uživam v poslušanju glasbe dežja in oddaljene nevihte. Vse diši po hladu, svežini, domačem. Lepo je biti v zavetju pred nevihto. Na suhem. 

Čudovit dan poln najljubše glasbe! Cmok! Cmok!

Moč svežine...

Moj čas dneva je jutro. Vse še je sveže. Potem, če to prespim, imam občutek, da sem vse zamudila. Danes pa sem se dobesedno zaspala. Ali bolje rečeno naspala. Lepotni spanec. Zajtrk ob času kosila. Čisto dopustniško.

Spet sem spoznala neko novo igro. Z žogico pisanih barv. Seveda živo roza. Tudi. Potem pa ježkom loviš. Kako je bilo zanimivo to metanje. Dokler ni pristala žoga med rožami. Pristala je tam čisto po pomoti. In čisto po pomoti je to videla oseba, ki ne bi smela. To prisostvovati, ker so bile rože njene. Verjetno jo je bolelo. Toko lepote sklatene na tla. Saj ni bilo tako hudo v resnici. Spet ne. Se opravičujemo. Ni bilo nalašč.

Videla sem zelo dolgo kačo. Belouško. Lezla je z repom na poti. S trebuhom, sredino nekje ob zidu. Glavo pa je imela že gori, na vrhu zida. Trebušček je imela rumenkaste barve. Bila je belouška. Dolga sigurno najmanj tri metre. Če ne pet! No to ne. Ampak dosti manj pa tudi ne.

Seveda sem se je prestrašila. Želela sem jo pokazati drugim, pa se je že zavlekla naprej v rože.

Našla pa sem jo tako, da sem vohala vrtnice, roza, kako lepo dišijo. Zaželela sem si še povohati jasmin, pa me je ljubka kačica ustavila. Nisem silila naprej. Verjamem, da beli grm jasmina tudi bajno diši!

Lepa nevihta je bila. Blisk! Kar otrpnem in potem grom! Osvežila je zrak. Prav prijetno se je bilo sprehajati sredi poživljenje trave polne kapljic. Kdaj je katera padla tudi na mojo glavo s krošenj dreves. Ohladilo se je na pravo temperaturo.

Moji dragi, naj bo dan čisto svež kot po nevihti! 

P.S.: Obožuje moč neviht! 

Vrhunsko pod zvezdami!

Seveda je mogoče! Pri nas je vse mogoče. Začelo se je ob zahajanju sonca, tako, da še ni bilo zvezd. Ljubega sem želela povabiti na operno noč. Ker se že dolgo pogovarjava, da bi šla na kakšno opero. Želela sem ga presenetiti. Čisto sem pozabila, da dela dolgo. Zelo dolgo. Zdelo se mi je škoda, da ne bova tega doživela skupaj. Mogoče pa mu uspe priti pravočasno. Ali se vsaj pridružiti kasneje. Bom se zmenila s kolegicami.

Imela sem prosti dan! Ponavadi sploh ne rabim avta, ampak, ker ga nisem imela, sem ga pogrešala. Pa to bi lahko! Pa to! Pa to bi bilo nujno… Eh, saj lahko vse počaka. Če bi imela mojega belega konjička spodaj parkiranega, sploh pomislila ne bi, da bi kam šla.

Privoščila sem si še kopel. Še prej pogledala v omari, kaj si bom oblekla za gala večer v parku. Vse sem že imela pripravljeno za svežo sadno kupo. Potem pa odrinem. S kolesom seveda. Veter v laseh. Svoboda.

Dobile smo se. V centru je že bila prava gužva. Vsi z ležalkami za jogo. Gosto. Našle smo se. Še ena kolegica zamuja. Toliko je zamudila, seveda, da je že bil ljubi tudi nazaj. Parkirišče je dobil z neverjetno lahkoto.

Razgirnili smo koce. Sezuli smo se. Ljubi opazi mojo teto.

»Ne, pa to ni ona! Ne bi imela rdečih čevljev!« pogledam malo boljše. Seveda je! Kar v nogavicah sem jo šla pozdraviti.

Imeli smo pravi piknik. Keksi, čips, čokoladne rolice kot da smo doma na kavču, ne pa v parku na operi.

Seveda mi je zmanjkalo časa, da bi si naredila sadno kupo. Kar zmiksala sem vse skupaj, da sem dobila smuti. Sadno kašico. Malo sem jo razredčila z vodo. Bila je odlična. Jagode, maline… tako lepo temno rdeča. Borovnice. Slive. Kar naenkrat je bil madež na koci, kot bi dobila menstruacijo. Koca seveda. Nahrbtnik je bil nagnjen in že je teklo ven. Sva že iskala robčke za brisati. Rokav od ljubega je bil malo rdečkast. Prepojen v globine.

Opere so bile čudovite. Izbor tudi. Izjemni vokali. Zapeto z občutkom. Sijajne obleke z bleščicami. Dobili smo prostor na travici, tako da smo videli na oder. Že glasba orkestra je bila božanska. Vse to doživetje je bilo polno radosti, igrivosti, res dobre opere sredi narave. V objemu odličnega vrhunskega doživetja in ljubega. To pa je bila nepozabna operna noč!

Seveda so se proti koncu prireditve začele prižigati zvezde. Ljubko je bilo. 

Vse to sem želela posneti. Preklopila sem na kamero. posnela dolgi posnetek. Samo, da ko sem stisnila stop, je komaj začelo snemati. Žal. Imamo pa posnetke. Slike. Ljubi je z vsemi telefoni fotografiral. Slik ne manjka. Zabavno je bilo! Malo sem ga jezila vmes. Malo.

Gremo še na sladoled! Najboljši v mestu! To sploh ni dvoma!

Potem pa smo iskali avto. Najprej po parku. Ljubi je zanalašč vodil vsepovsod okoli. Kroge smo delali v temi! Pa tu smo že šli mimo! Paviljonček!

»Še je daleč?« bilo je blizu, ampak vedno smo se še malo sprehajali. Naokoli. Še malo okoli. Res opojen ogromen grm jasmina. Kako lepo! Kako je dišal! Opojno!

Potem pa smo le našli avto! Kolo pa še imam vedno parkirano v centru. S čelado zraven! Saj bo počakal!

Ta dan je dan vrhunskosti užitka! Just do it!

P.S.: Na operni noči naj bi bilo 13.000 ljudi! Saj je res bilo polno!

Oprijemljivo...

Spominjam se dnevov, sploh na morju. Jutranji zajtrk, pitje kave in branje časopisa. Vse te oprijemljive črne črke na velikem papirju. Razgrnjene čez pol mize. Horoskop.

Tako zanimivo branje. Drugi pogledi, polni upanja. Spodbude, žilavosti v ustvarjanju. Izrazi kdo si. Zgodovina se piše z ljudmi, ki so bili optimisti. Pogumni. Ni časa za depresijo, zamere, obžalovanja. Zdaj se živi. Ni časa za odlašanje, jutri bo že milijon novih stvari. Polnost tega čudovitega trenutka. Izraznosti.

Navdušila sem se še nad turškim pisateljem. Kar potegnilo me je noter. V zgodbo. Vse sem želela izvedeti. Kar vleklo me je, da izvem celo zgodbo. Tako lahkotno in bogato opisuje stvari. Vonjala sem z njim stare lesene police polne zdravil.

Lep dan z vonjem čisto po tvoje!  Opojen jasmin me vabi...