NAVIHANA

Včeraj sem slišala nekaj tako dobrega na instagramu (adamcam10), da je čas, ne samo da spustim ljudi, ki me ne cenijo, kot to kdo sem – ampak tudi delčke sebe, ki so si še želeli dobiti neko odobravanje od njih.

Čas je, da spustim vse delčke in dele sebe, ki so še privlačili take osebe v moje življenje.

Za tem se skriva neko noro obdobje.

Še bolj pa se skriva v sem tem neko noro občutje preteklosti, ko sem želela, da bi me mami videla, me objela in zalila s svojo ljubeznijo. Me opazila in mi rekla, da me sprejema. Da bi to res čutila. Za tem se skriva neka želja po potrditvi, da si želim biti ljubljena, taka kot sem. Izjemna. Lepa. Radostna. Vesela. Polna navdiha. Zakomplicirana. Mehka. Nežna. Močna. Nesigurna. Ustvarjalna. Navihana. Polna energije in raziskovanja, radovedna. Umirjena. Družabna.

Samo želela sem si biti videna in slišana. Samo želela sem si biti sprejeta.

Zdaj pa sem odrasla že kar lep čas. Vse to ni bila nikoli naloge mame, da mi da. Mogoče kot otroku. Ampak zdaj je to moja naloga.

Moja radostna rast. Prijavila sem se v šolo življenja, da se naučim poponoma sprejemati sebe. Prijavila sem se, da se imam rada skozi ves proces učenja odgovornosti, da si ustvarim življenje, kot si ga res želim.

Tu sem, da bi polno izražala sebe, da bi bila (malo) navihana in samosvoja.

Vse skupaj bo prehitro minilo. Zakaj si ne bi naredila življenja po svoje, da bi ga res lahko uŽIVAla na polno!? To bi bilo izjemno. To bi bilo fantastično. Lahko je že zdaj!!! Kaj bi čakala?! Moja točka moči je tukaj in zdaj.

Preteklost je mimo, prihodnosti še ni. Torej je najboljše, kar lahko naredim, da uživam ta trenutek.

Bili smo na pokopališču in vse te svečke so me zbudile. V meni so prebudile ogenj, da bi res rada zaživela. Prehitro bo minilo to življenje, zato bi ga rada vsaj živela po svoje. Tako, da lahko vsaj rečem, da sem to naredila po svoje. Da sem uživala in delala tako, kot je meni bilo super. Rada bi bila ponosna nase, da sem živela po svoje. To je največ, kar lahko živim.

Spomnila sem se, da ko sem bila otrok, sem vedno zamenjala besedi kopališče in pokopališče! Nikoli mi ni bilo jasno, kam gremo. Ali rabim kopalke za pokopališče ali ne!?

Lahko se veliko naučimo iz tega minevanja. Tukaj smo tako kratek čas, kot bi samo pomežiknili. Zakaj ne bi vsaj uŽIVAli pri tem??!!?

Življenje je prekratko za obžalovanja. Zdaj si uresničimo kakšno željo srca in plešimo skozi dan!

Ljubek sočen sijoč sladek navihan razigran jasen kreativen celovit iskren svoboden raznolik optimističen jasen dan poln božanskega puhastega obilja!

Sledi svojemu srcu! Naj se pustolovščina začne! Pogumna si bolj, kot si predstavljaš!

POGUMNEJŠA KOT KDAJKOLI

Brala sem zanimivo knjigo o čarovniji, nadaljevanje A tale of magic – A tale of witchcraft Chris-a Colfer. V njej je opisano, kako so misli napeljane na negativno z urokom. Ponavljajo se skozi vso knjigo in glavno junakinjo spravijo v nešteto težav. Dvomi vase. Drugih ne spusti blizu.

Kaj če bi se potrudila zase in si podarila toliko lepih misli, da bi me zasulo z ljubeznijo?! Navajena sem, da vse nekako obrnem v negativno. Avtomatsko. Če tega negativnega ne ujamem pravi trenutek, se razrašča v še več negativnega. Vse dokler ni tako močno, da tega ne želim več, saj se počutim slabo in še slabše. Ta momentum (zagon) želim ustaviti čimprej. Ne želim, da iz kepe snega nastane cela snežna krogla, ki zapre dolino.

Kaj lahko naredim, da se počutim boljše?

Dovolj imam tega negativnega notranjega govora. Samo izgovor je, kako mi ni treba narediti nič in kako ostati nemočna. Lahko spustim svojo lenobo in tudi trmo notranjega otroka, ki se še želi počutiti slabo. Dovolj je bilo teh nezrelih odzivov. Ali vloge žrtve.

Dovolj je bilo, da gledan nase kot na nemočno. Močna sem. Če se vidim drugače kot močna, pomeni samo, da sem izbrala izgovor, ker mi potem ni treba nič narediti. Lahko si lepo zatiskam oči in se še naprej igram pomanjševalnice. Ne rabim stopiti v svojo vlogo pristnosti polno, za katero sem bila rojena. Dovolj je bilo tega skrivanja.

Tako je! Jaz sem pogumna!

Kako rada imam svoje življenje!

Zdaj se kar počutim bolj močno in veličastno!

Jaz sem pogumnejša.

Vse imamo v sebi. Samo čas je, da spustim dele, ki mi več ne služijo.

Ljubeč čaroben lahkoten vesel živahen jasen vesel navdihnjen optimističen blažen kreativen močan celovit sočen sladek dan poln božanskega obilja!

Čarobnost je v zraku. Čas je, da se zberem v eno – to, kdo sem – in sledim srcu! Juhu!

LJUBLJENA IN SPREJETA

Naučila sem se, kar sem se imela naučiti, zdaj pa varno lahko to spustim. Brez skrbi, da ne bom ponavljala napak preteklosti. Preveč se zavedam, kaj sem vse delala. Zato in tudi zato lahko spustim. Ni mi treba tega več držati v srcu kot opomnik, spomni se, kaj se je zgodilo in zato si ne zaupaj.

Naučila sem se. Zato zdaj še z večjo močjo stopam naprej. Ponosna nase. Vidim, da sem veliko močnejša, kot si mislim. Prenesem veliko več, kot sem si sploh lahko predstavljala. Moje srce je še vedno nežno in mehko, polno zaupanja v pravo resnično ljubezen.

Zdaj pa spuščam.

Samo tako lahko dam prostor novemu.

Berem knjigo The tale of magic – Chris Colfer in v njej je bil tako lep zapis, ki se me je dotaknil.

 

»Pomisli na ves čas, ko si ga preživel, da si se sovražil. Pomisli na vse ljudi, ki so ti govorili, da je narobe, da si to, kdo si. Pomisli, kako zelo obupno si si želel, da bi bil nekdo drug.

…

Vem, da del tebe še vedno sovraži samega sebe, ker si drugačen. Del tebe še vedno živi v strahu pred resnico! Del tebe še vedno verjame, da si ne zaslužiš, da obstajaš! In del tebe še vedno verjame, da nikoli ne boš ljubljen takšen, kot si. In vem, kako se počutiš, zato ker se vsi počutimo tako!

…

Ampak ne rabiš se več počutiti tako – nihče od nas ne! Nehaj prenašati ves ta sram naokoli. Nehaj si želeti, da bi se spremenil! Nehaj skrbeti, da nihče ne bo ljubil resničnega tebe! Nihče od nas se nima ničesar sramovati!  Nihče od nas ne rabi spremeniti ničesar! In mi se bomo vedno ljubili in sprejemali. Zato zdaj spusti sovraštvo in strah, ki so ga drugi ljudje vcepili vate! Spusti zdaj to, da tega nikoli več ne boš rabil čutiti!«

 

(To ni uraden prevod iz knjige, ker imam angleški izvod – stan 441, vseeno pa povzame bistvo sporočila.)

Sprejmem, je kar je. Potem pa to spustim. Naredim prostor novemu in zaživim polno v tem trenutku! To je to! Vprašam se, kaj pa lahko naredim in se tako najhitreje pomaknem iz vloge žrtve.

Dobila sem novico, ki ni bila ravno zaželena. Ampak! Imam moč! Lahko vseeno kaj naredim! Imam polno idej! Na to se želim osredotočati.

Danes pa je moje sporočilo, da naj razbijem neresnično zgodbo! (Karte The threads of karma.) Kako prikladno! Očitno, da me čaka veliko spuščanja. Sporočilo se še nadaljuje… To kar si dopoveduješ, mogoče ni resnica. Prekini iluzijo in se srečaj z dušo brez maske.

Sporočilo se nanaša na čutenje nemoči v sebi ali da spet nisem dovolj. To ni res! Dovolj sem pogumna! Jaz sem močnejša, kot sem bila! Dovolj dobra sem in to zadostuje.

Lahko izstopim iz vloge žrtve, da spoznam svojo moč. Jaz to zmorem. (Daj mi še pet minut žalosti, potem pa grem dalje. Zmenjeno.)

Močna sem bolj, kot si sploh predstavljam!

Močna si bolj, kot si sploh predstavljaš!

Zdaj sem spet v tem trenutku, kjer imam neomejeno moči! Ponosna sem nase!

Ljubek srčkan sijoč srečen blažen navdihnjen sijajen sočen slasten strasten sladek navihan jasen celovit zaupljiv ljubeč dan poln božanskega obilja!

Vredna si vsega dobrega! Sledi svojemu srcu, moja draga! (Hvala! Bom!) bodi celovita in se sprejmi tako, kot si – čudovita si!

DOVOLJ RADA

Res sem vse to (navidezno) ljubezen romantizirala, zdaj pa je čas, da to spustim. Ta zgodba ni bila resnična. Samo to, da sem bila pripravljena verjeti v njo, je še ne naredi resnične. Bil je samo film, zgodba, spletena v moji glavi z namigi drugega, kaj se dogaja in potem z ozadjem, kaj se je res dogajalo.

Hvaležna sem, da sem to doživela. Zdaj bolj ločim resnico od laži, ali prevare.

Hvaležna sem, da so me moji domači rešili. Spoznala sem, da je ljubezen najdragocenejša. In da mi je tako z lahkoto bilo odpuščeno, samo kaže, kako močna je v resnici ljubezen med nami.

Hvaležna sem, da imam sočutje do sebe, da lahko to predelam s prijateljskim tonom.

Nisem namerno prizadela ljudi, ampak sem vseeno jih. Še vedno sem odgovorna za svoja dejanja. To sprejmem.

Sprejmem pa tudi dejstvo, da lahko to zdaj spustim. Varno je, da to spustim. Bog ima vse pod kontrolo, mi je reklo sporočilo karte Spusti – Tosha Silver (Divine abundance).

Čas je, da to vse spustim, da lahko polno živim v tem trenutku. Dovolj je bilo zapravljanja energije za to. Naučila sem se lekcij. Držali smo skupaj, kar me je rešilo in hvaležna sem za to.

Zdaj pa to spuščam. Mislila sem napisati knjigo o tem, kaj vse je dogajalo, ampak mislim, da bi samo dajala energijo preteklosti. Bolj pomembno je, da se osredotočam na lekcije in kaj lahko zdaj naredim iz tega. To je moje glavno spoznanje za danes.

DA. Zgodilo se je. DA. Zasrala sem. DA. Prizadela sem domače. DA. Veliko sem se naučila iz tega. DA. Prosim za odpuščanje. DA!

Zdaj pa se lahko pomaknem naprej – močnejša in vse to spustim. Vredna sem tega. Imam se dovolj rada, da to spustim.

Zdaj vse to predajam bogu. Vodi me. Uporabi me. Sij skozi mene svojo božansko ljubezen, da postane še močnejša vibracija na našem ljubem planetu materi Zemlji.

Hvala za čudovito izkušnjo, ki še nas je bolj povezala.

Ljubek srečen sijoč pristen sočen sladek navihan iskren mističen dan poln božanskega obilja!

Zabavaj se skozi proces rasti. Sledi svojemu srcu.

ZAUPAM SEBI

Hvaležna sem za izkušnjo (iluzije) ljubezni. Dala mi je toliko različnih lekcij, o katerih lahko poglobljeno razmišljam. Lahko še bolj poglobim to, kar je resnično pomembno in to kdo sem.

Naučila sem se, da lahko zaupam sebi. Jaz vem, kdo sem.

Prebudilo pa je tudi občutke iz otroštva, da sebi ravno ne morem zaupati. Pa to ni res.

Ker sem doživela tako soočenje z resnico, realnostjo, ki je bila tako daleč do moje predstave, kaj se v resnici dogaja, sem resno podvomila vase. V svojo intuicijo, v svoj proces odločanja. V zavedanje tega, kar še je dobro zame.

Vse to me je prebudilo, da sem res kot Trnuljčica odprla oči in se zazrla v resnico.

Lahko si zaupam.

Nisem pa si dala dovolj časa, da bi se sploh vprašala, kaj od tega še čutim, da je resnično. Potegnil me je vrtinec zgodbe, ki me je spodnesel. Kljub temu, da vsak dan meditiram, sem bila čisto razdrobljena, razsipana na koščke. Samo želela sem si, da se ta (iluzija) ljubezni ohranja. Bila sem čisto nepovezana s svojim srcem. Bila sem tako zasanjana, da nisem zmogla povezanosti s srcem ali resnico.

Ni čudno, da se sprašujem, koliko si sploh lahko zaupam. Ampak, če si vzamem čas, da se res povežem s sabo in svojim srcem, lahko v sebi zaupam odgovore. Nisem razkropljena na vse mogoče strani. Svojo moč kličem nazaj v svoje srce. Tako lahko spoznam resnico.

Ljubezen je lepa – ves čas. Tudi zaljubljenost, ko mi čisto spodnese tla pod nogami in ko hodim po loku mavrice z metuljčki v trebuhu. Niti slučajno se nočem zapreti pred tako izkušnjo. Še vedno cenim tudi ta del začetka ljubezni. Moje srce še je vedno odprto in še vedno zaupam v ljubezen, da me bo našla in da je že tu – da se bova z mojo sorodno dušo našla.

Hvaležna sem, da sem to doživela. Bilo je boljše kot v vseh knjigah do zdaj. Odpuščam si tudi, da sem (nenamerno) prizadela domače, tudi njih prosim odpuščanja. To je cela raznolika izkušnja, ki mi je dala toliko lepega. Toliko sem se naučila. Nič ne obžalujem, edino bolečino, ki sem jo prizadela domačim. Prosim odpustite mi.

Sprejemam pa vso izkušnjo kot čudovito lekcijo.

Lahko si zaupam. Vmes, sredi najbolj divjega dogajanja, pa si le lahko vzamem nekaj časa in res pogledam, kaj je tukaj v ozadju. Tako res lahko potem sledim srcu. Si zaupam in prisluhnem.

Še vedno zaupam v srečne konce. Še vedno zaupam, da je čas, da se veliko naučim iz tega vsega. Srečna sem, da sem tako zavestna, da lahko to sprejmem s tako milostjo in nežnostjo. Kdaj prej tega ne bi znala.

Sledi svojemu srcu!

Ljubek srčkan sijoč pristen lahkoten navdihnjen radosten navihan sočen sladek lahkoten dan poln božanskega obilja!

Skupaj smo bile kot čebelice v panju, da sem se rešila iz te spletke. Ne bi rada romanizirala stvari preveč, ker sem resno povzročila bolečino najdražjim. Hvaležna sem, da se je vse tako obrnilo kot se je. To pa samo zato, ker smo skupaj to izpeljali do konca. Skupnost je dragocena. Ljudje, ki nas imajo res radi, so dragoceni.

LAHKO SEM PRISTNA!

Pričakovala sem veliko več sodb in obsojanja. (Drugih.) Očitno, da samo jaz sebe najbolj strogo sodim. Zdaj pa je dovolj tega.

Dovolj je bilo, da sem prestroga s sabo.

Lahko sem ljubeča – namesto tega.

Lahko sem sočutna.

Lahko sem prijateljska.

Lahko sem odpuščujoča.

Lahko sem hvaležna.

Lahko sem ponosna.

Lahko sem napolnjena z ljubeznijo.

Lahko sem ozdravljena.

Lahko sem zdrava.

Lahko sem vesela.

Lahko se počutim bolj bogato.

Lahko občutim hvaležnost, da sem občutila tako podporo ljubezni, vseh bitij luči in domačih.

Lahko sem hvaležna, da sem tako hitro predelala vse in se naučila lekcij.

Lahko sem nežna.

Lahko se sprejemam.

Lahko se sprejemam.

Lahko se sprejemam.

In lahko se sprejemam.

Res se lahko sprejemam.

Imam se rada.

Ljubek srčkan sijoč srečen sladek srečen blažen dan poln božanskega obilja!

Naj ti radost napolni srce! Vredna si vsega dobrega! Izjemna si! Sledi svojemu srcu.

 

četrtek, 06. november 2025

Neverjetno je, kako čas beži. Hitro mine. Skoraj je že konec leta. Neverjetno. Leto bo minilo, ne glede ali bom živela bolj pristno ali ne.

Včerajšnji obisk pokoplališča mi je dal vedeti, da nihče nič ne nese s sabo. Kaj potem toliko časa namenimo vsem stvarem? Kaj toliko časa namenimo toliko materialnemu?

Bila sem v (namišljenem) odnosu, kjer sem bila noro zaljubljena. Pa sem res bila? Ali sem samo želela to navzven, da se dokažem, da sem tudi jaz lahko del partnerstva? Sem s tem odnosom bolj želela dokazati drugim, da lahko imam uspešnega moškega, ki je navzven dosegel neko stopnjo obila kot to, da bi se res poslušala, kako se jaz počutim ob vsem tem?! Želela sem si dokazati ali drugim, da lahko imam nekoga tako fizično privlačnega, namesto da bi se osredotočala na prave vrednote?

Sem se počutila ljubljeno? Zaželeno? Zares videno, kot to kdo sem?

Potem pa (ali še preden pa), ko na vse to odgovorim, zakaj sem sploh to iskala zunaj sebe? Sem res tako obupana in osamljena, da ne morem tega živeti v sebi?

Zakaj sem si želela dokazati? Da bi bila končno sprejeta, videna, pomembna, priznana?!

To, po čem sem tako zelo hrepenela, mi nihče od zunaj ne bo dal. Nihče mi ne bo dal stabilnosti, če je sama v sebi nimam. Enako privlači enako. Niče me ne bo rešil. Jaz sem del rešitve, zato ne bom kar rešena. Močna sem.

Lahko stopim iz vloge žrtve.

Nihče mi ni nič delal ali bil kriv. Sama sem to ustvarila, ker sem želela – kaj – priklicati v zavest, kaj pa je res pomembno!?!!

Pomembna je resnica. Pomembna je resnična ljubezen. Pomembno je živeti iz srca in uživati ta trenutek. Pomembno je ceniti, kar že imam in vso to ljubezen, ki jo imam. Ne samo od zunaj od domačih, ampak v svojem srcu.

Jaz sama sem najbolj vredna svoje ljubezni.

To si želim dati.

Želim sprejeti svoje telo. Želim ljubiti svojo dušo in kdo sem. želim ustvarjati. To mi je dragoceno.

Najprej želim sebe ljubiti z vsem srcem. Vse. Vse svoje delčke.

Danes imej rada sebe in se sprejemaj.

Ljubek sočen srečen sijoč svetel slasten strasten spontan srčkan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu!

LAHKO ME JE LJUBITI

Adijo pamet! Če bi samo vedela, kako sem čudovita! Kako se VSE veseli zame! Kako zelo sem brezpogojno ljubljena!

Dragoceno je, da dopuščam čim več dobrega v svoje življenje. Vsi ga imamo neskončno veliko na razpolago. Neomejeno ljubezni! Neomejeno spodbude! Neomejeno radosti in veselja!

Zdaj pa samo odprem roke nebu in vse  to sprejmem! Naj se preteka v moje srce! Naj se preteka v vse, kdo sem. Naj bo vsaka celica mojega bitja napolnjena z ljubeznijo. Naj bo vsaka celica napolnjena s srčnostjo in svetlobo. Rada imam svoje telo.

Kako lahko je, če sem tako zelo odprta za ljubezen. Kako lahko je, če zaupam, da je vse zame! Ker je! Kako lahko je, ko vem, da sem tako zelo ljubljena!

»Ljubljena sem.

Lahko me je ljubiti.

Vredna sem ljubezni.

Jaz sem ljubeča.«

(Mislim, da nam je nekaj takega rekla Kassandra – Suzan Ashley že nekaj časa nazaj.)

Res je, življenje je prekratko, da ga ne bi napolnili z užitkom in tem, kaj imamo res radi. Z ljudmi, ki nas imajo radi. Predvsem pa imejmo sebe radi.

Saj sploh ne vem, zakaj vse to pišem kot navodila. Vse to so samo navodila sebi. Moji različici prihodnosti (sedanjosti), ki sprejema in daje ljubezen z lahkoto. To je moje poslanstvo in moj sijaj. Žarenje. Svetloba. Sijanje.

Nikogar nisem prišla rešiti, samo sebe in s tem rešim ves svet!

Ljubek sijoč pristen prijeten sočen slasten strasten sladek navdihnjen radosten srčkan srečen svetel dan poln božanskega obilja!

Vredna si lepega. Sledi svojemu srcu, moja draga. Ljubljena si. In lahko te je ljubiti.