TOK NARAVE

 V naravi vse teče naravno. Seveda. Narava. Naravno. Ni preskakovanja letnih časov. (Čeprav se mi zdi, da včasih poletje kar prehitro mine. Jesen!?! Kaj?! Kako?! Še na vročino se nisem prav navadila… Ne še iti poletje!) Vse teče v naravi v nekem sosledju. So rastlinice, cvetijo, naredijo semena, obrodijo. Ali obratno. Nekako tako. Počivajo pozimi. Pa spet nov postopek. Vse se ponovi, čeprav se zares nikoli ne ponavlja. Vsakič je vse drugače. Čudež življenja. Živosti.

Enako je v nas samih. So letni časi. Nikoli pa ni več isto, kot je bilo. Modrost v nas je še bolj otipljiva in prebujena. Vse je bolj sočno in bolj barvito. Vse občutimo še bolj globoko. Živimo še bolj pristno.

Občutimo še bolj polno lepoto obstoja. Čarobnost običajnosti.

Obožujem ta dan. Vetrc se igra z listjem in tako prijetno šumi. Zdaj je še malo bolj zapihal, kot da je vesel, da sem ga opazila. Srečna sem, da imam tako preprosto življenje. Vsega imam na pretek. Uživam v lepoti tega trenutka. Zdaj delam, kar ljubim in še bolj uživam v tem, da samo sem. pišem z ljubeznijo.

Baterije mi bo počasi zmanjkalo na računalniku in čas je, da ga sam polniti. Me prav zanima, kolikokrat pri sebi opazim, da sem že čisto utrujena, da potrebujem malo odmora in počitka. Ali mi kar zmanjka goriva in se sesedem?! Ali opazim opozorilne znake, ko še je rezervoar koliko toliko poln in ne rabim potem voziti na hlape?!

Želim živeti v sozvočju s svojim telesom, da slišim, kar mi govori. Vedno mi želi le najboljše in vedno mi govori resnico. Pri duši si lahko izbiram, kar želim slišati – vsaj nekaj časa. Pri umu lahko vse utemeljujem logično, tudi nesmisle. Pri telesu pa ne gre. Ne morem mu lagati, telo pa ne meni. Tu je resnica. Lahko ga poskušam utišati z raznimi otopelostmi, kot so odvisnosti od hrane, telefona ali česa drugega, pa mi samo vztrajno počaka, da me mine blodnja in mi vse pove v obraz. Dovolj je bilo! Čas je za oddih!

Rada bi res slišala svoje telo že prej, kot mi gori rdeča lučka za rezervo! Danes mi pravi: »Narava! Gibanje! Gremo!!!«

Uživaj mi!

Ljubek pristen lahkoten svež navihan sočen radosten lep harmoničen strasten miren blažen bogat zabaven iskren navihan igriv razkošen ljubeč vabljiv navdihnjen dan poln božanskega obilja!

Uživaj mi zares! V sebi in drugih! Sledi svojemu srcu!

VZLJUBI TA DAN!!!

 Pač lepo je! malo pogledam po oblačkih, metulj počasi prileti mimo, vetrc rahlo pihlja. Res je lepo. Rada bi se več povezala z naravo. Tudi svojo notranjo naravo, to še mi je bolj pomembno, hkrati pa vem, da narava okoli mene prebuja naravo v meni. Enostavno je. Kot bi bila njena harmonija nalezljiva (kar definitivno je)!

Enako to deluje med ljudmi. S kom smo obkroženi, tega se nalezemo. Tudi to je nalezljivo. Če je eden v luči ali ena v luči, saj je vseeno, no, kateri spol -se to prenaša na vse. Kot bi vžigalica prižgala suh voljen papi ali treske ali drva, da potem zares gorijo. Ali svečke. Od znotraj. V svojem srcu. eno razsvetljeno srce prižiga svetlobo ljubezni v milijonih. To je naša povezanost. To je pa tudi hkrati napa odgovornost, saj vedno prispevamo k skupinski zaveti. Zdaj pa je samo vprašanje, kaj?! Luč ali kaj manj!?! Vedno se lahko zazremo v svoje srce in bomo takoj vedeli – glede na svoje razpoloženje. Če se počutimo dobro, prispevamo luč, če ne pa ne tako zelo! Zdaj pa to, da ni vsakdo pomemben. Kaj če ti manjka ne vem, nekaj malega pri nakupu avta? Potrebna vse vsa vsota, da ga lahko zares kupiš! Tako vsak prispeva (ne glede, kako malo ali veliko (se zdi nam – ne se podcenjevati)) svoj delež, ki je lahko odločilen, da se tehtnica prevesi v drugo – bolj svetlo stran! Vsak delež je dragocen! Vsak prispevek je dragocen! Na koncu šteje vsota vseh!

Zato danes ljubi svoje življenje. Ali mu vsaj daj priložnost, da ga vzljubiš! Uživaj mi!

Ljubek ljubeč čaroben enkraten navdihujoč harmoničen iskren navdihnjen ustvarjalen sočen bogat blažen vesel radosten radodaren razkošen miren jasen vedet pester dan poln božanskega obilja!

Sprejmi vse dobro, kar ima življenje zate! Odpri svoje roke in srce in zaupaj, da je res vse zate! Rada s imej! Sprejmi svetlobo v svoje srce in mu sledi!

ZAZNAVANJE

 Včeraj sem si naredila kratko analizo občutenj, kako se zares počutim. Iz mene je vela reka nekih potlačenih čustev, za katere sploh nisem vedela, da so tam! Noro! Vou, vou, vouuu, stop. Kaj?!?

Očitno sem se šla tako dobro skrivalnice ali maskiranje, da nisem niti sama opazila, kaj delam. (Ali pa sem svoja čustva pojedla…) Ali pa sem se bolj pretvarjala, da ne vem, kaj delam. Takoj, ko sem si dala čas in prostor, da si odgovorim v resnici, je vse udarilo ven! Kot plaz v meni, neustavljiv!

Samo sekundo je bilo potrebno. Telo res ne laže. Rada bi ga bolj občutila. Poslušam se. Velikokrat zaznam, da imam dovolj, pa sem še kar prisotna. Fizično. Telesno. Z umom in dušo pa že davno ne več. Lahko sem bolj iskrena do sebe. Nikomur ne koristim, če sem samo tam, in ne sodelujem. Najmanj pa sebi. V srcu potem gojim zamero, do sebe, da nisem šla in do drugih, da moram biti tam in se narejeno smehljati. Ali se skoraj pogovarjati. Pa kaj, če rabim čas zase. To si želim tudi dati. Če pa rabim družbo, pa si želim dati to. Ne rabim se opravičevati. Ne rabim se dokazovati. Nisem plačana po urah (pa tudi če bi bila), koliko časa bom tam preživela, da bom potem za vsako uro dobila četrt točke. Ni vredno. Udarja mi vsepovsod ven. Na zdravju, na duši, na umu z nemirom. Moje vse ni v harmoniji in potem sem prav lepljiva za vso nesnago. Tega pa nočem. Želim, da sem ubrana harmonija pretoka življenja. Ljubezni.

Zdaj se odločam za svojo srečo. Svobodna volja je moja prva pravica!

Ljubeč ljubek srčkan srečen pisan miren lahkoten spontan radosten radodaren razkošen navihan harmoničen edinstven sočen bogat divji dan poln božanskega obilja.

Kaj če je edina resničnost obilje, vse ostalo pa si le predstavljamo kot pomankanje ljubezni do sebe?! Odpri se vsemu obilju, ki je zate – zdaj!

PESEM SRCA JE NEPRECENLJIVA

 Pesem srca je tako dragocena. Najdragocenejša!

Veš kaj, raziskujem svojo dušo. Toliko je stvari ali okoliščin ali ljudi ali manipulacij ali programov, ki želijo ugasniti iskro duše.

Ne dajmo se! To je naša luč! To je naša moč! Nihče nam je ne more odvzeti, če tega ne dovolimo! Nihče in nič!

Ni vredno živeti, če ne živimo po svoje. Ta plamen v nas je večen in čas je, da se res povežemo s svojim srcem. To je naša resnična moč!

Danes je čas, da smo bolj pogumni. Danes je dan, da zares pristno prisluhnemo svojemu srcu. čas je, da pristno izrazimo svojo naravo.

Meni pomaga narava. Vso me presvetli. Pa sonce. Pa tudi dež. Igrivost je tu, da jo sprejmem v svoje srce in na vse gledam skozi njo. Ni časa in ni vredno ustvarjati drame.

Guma se predre. Pa kaj! Zamenjam. Nabavim novo. Vozim dalje. Tako enostavno je. Gume se pač predrejo. (Tako nam je rekla Kassandra – Suzan Ashley.) In tudi če se, ni potrebno iz tega delati drame. Niti malo.

Življenje je tako lepo. Dragoceno. Pristno. Čarobno. Čas je, da ga v resnici polno živim. Po svoje. Mislim, da je to moje pravo in resnično poslanstvo. Seveda je! pa da izbiram vsak dan malo več sreče. To bom danes naredila. Uživala bom še malo bolj.

Življenje je polno veselja. Čas je, da si ga dovolim občutiti.

Veš kaj, nikomur in ničemur ne dovolim, da mi vzame mojo pravico do izbire, da sem srečna! (Niti sebi ne!) Želim si biti nadpovprečno srečna! To je moja izbira!

Življenje je čarobno!

Ti si ustvarjalka svojega življenja! Zdaj!

Ljubek harmoničen iskren jasen vesel blažen bogat živahen pester miren sočen strasten slasten ustvarjalen razkošen raznolik dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Zaupaj si! Ti veš zase!

RADA, RADA SE IMAM!

 Kaj bi se zgodilo, če bi se res predala svojemu resničnemu jazu in ne tistemu, ki si mislim, da je resničen?!

Česa me je tako strah, da se ne predam popolnoma?

Kaj mislim, da se bo res zgodilo? Da mi bo »odšraufalo« glavo od pritiska? Ali od prevelikega veselja?!!?

Čas je, da se popolnoma sprostim v svoj resnični jaz.

Kaj to pomeni?

Počasi opuščam naučeno, kar vse bi naj bila in potem sem vse to, kdo sem zares. Grem tja, kamor me kliče moja narava.

Ponoči sem spala kot angelček! Danes pa sem se res sprehodila in uživala v naravi. Še mačka je šla malo z mano. Potem pa se je skrila v grmovje in me čakala tam, da sem se obrnila nazaj. Kako jo imam rada. Mačka me pa res ima rada točno tako, kot sem. Zdaj pa je čas, da se še jaz imam rada tako kot sem. mislim, no, vem, da mi narava pomaga. Lahko se polno predam naravi, tudi svoji notranji.

Življenje je tako lepo! Prav prija mi svet brez drame. To mi tako pomirja dušo. Pa moje telo. Pa moje srce. Pa moj um. To je pravi balzam za vso moje bitje.

Lahko se prepustim sreči. Lahko se prepustim veselju moje duše. lahko naredim več prostora za vse stvari, ki me osrečujejo.

Ustvari si čudovit čaroben dan. Čarobnost prihaja od znotraj. Lahko si srečna, če to izbereš!

Ljubeč pristen edinstven vesel blažen bogat igriv miren zabaven harmoničen iskren lahkoten pester navihan poreden iskreč razkošen sočen strasten slasten dan poln božanskega obilja!

Pleši skozi svoje življenje. Dano ti je, da si ga ustvarjaš čudovitega! (Ne daj se motiti!)

V SKLADU S SVOJIM SRCEM

 Življenje je prekratko, da se ne bi malo hecali. Včasih se zgodi kaj zanimivega. To je kar hecno. No, lahko je. lahko pa si drugače tudi predstavljam. Lahko sem samo to, kdo sem. v vseh pogledih.

Lahko živim po svoje. Lahko pa res živim po svoje. Lahko se sprostim v to, kdo sem. lahko sem čisto to, kdo sem.

Lahko sem sproščena v sebi.

Lahko oddajam mir.

Lahko sem mir.

Lahko mir občutim v sebi in to se bo odzvanjalo navzven.

Lahko poslušam intuicijo. Pot je vsekakor lažja, če jo. Lahko živim na polno. Lahko sem vse, kdo si želim biti. No, najbolj pomembno pa mi je, da živim v skladu s svojo naravo. To je moja sproščenost. To je moja milina življenja. To je lahkotnost, ki si jo želim.

Lahko se zgodi kaj zanimivega, ni pa potrebe, da delam dramo iz tega. se zgodi. Gremo dalje. Tako enostavno je. naredim, kar le lahko. potem pa spustim vse, da deluje po svoje. Spuščam. Prepuščam se.

Lahko sem srečna, ne glede na vse. Zdaj. ni mi treba ničesar več čakati. Zaupam, da je vse v moje najvišje dobro. Zdaj.

Danes bom še bolj uživala. Danes bom še boljše volje kot ponavadi.

Se mi že pleše. Skozi dan. Ne rabim dovoljenja od nikogar. Lahko sem vse to, kar mi je najbolj naravno, da sem.

Ljubim svoje življenje.

Ljubek ljubeč iskren pristen edinstven miren sočen slasten okusen bogat blažen harmoničen ustvarjalen pisan barvit radosten radodaren razkošen šarmanten mogočen izjemen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi se. Vredna si, da živiš svoje življenje po svoje. Uživaj mi. Danes je cona brez drame… Izbiram to!

LISIČJA ALI PRISTNA!!!

 Življenje je čudovito lepo! Življenje je spektakularno. Življenje je pustolovščina.

Zdaj!

Ni treba na nič čakati.

(To je vodilo zame. Še vedno sem se želela dokazati, da sem vredu in dobra in prijazna. (Ti lisica, ti!) Namesto, da bi samo bila to, kdo sem. Vse v meni je hrepenelo po odobravanju staršev. (Nikoli in nikdar ne bi to na glas priznala. Imam več kot eno desetletje. Zagotovo. No mogoče dve. Mogoče še več. Dobro. Dobro. Več pa ne priznam!) Meni je odobravanje pomenilo, da sem končno sprejeta, ljubljena in da sem (končno) normalna.)

(Zdaj pa dodatno vodilo meni. Nisem več stara tako malo, da bi potrebovala starše, da preživim. Odrasla sem. Ponosna sem na to! Zdaj lahko sama poskrbim zase! No, Bog zelo lepo z ljubeznijo skrbi zame. Veseli se z mano in si samo želi, da bi bila srečna. Nisem in ne rabim več igrati pridne punčke, ki v zameno dobi kanček odobravanja, potem pa niti to več ne, ker je vsem normalno, da se bo vedno tako vedla.)

Zdaj je čas pristnega življenja. Čas je, da si sama sebi dam dovoljenje, da res zaživim pristno z vsem srcem. To je to. Želim živeti iz srca. Polna sem veselja in ljubezni. zdaj pa je čas, da jo neham trositi naokoli kot razsipnica, ampak to energijo usmerim vase. Starše pa raje sprejmem kot so, ne pa da jih želim prelisičiti z lepim vzornim obnašanjem, da me imajo radi. Saj me imajo na svoj način. Dali so mi vse, kar so mi znali in zmogli. Nimajo oni svetega blagoslova nad mano – idi in delaj dobro v svetu. Idi in bodi luč. Ne! To je samo moj monopol. To lahko dam samo jaz sebi. Pa kaj, če nisem normalna. Sledim pa klicu duše, kar se mi zdi najbolj normalno in naravno zame. To je dovolj. (Niti se več ne rabim počutiti krivo, ker sem samosvoja, namesto lisičja pridna hčerka.) Za moje življenje gre in čas je, da ga res zaživim po svoje.

Tako enostavno je to.

Zdaj pa grem in živim. Zares živim.

Ljubek kreativen ljubeč miren jasen srčkan razcartan razvajalni razkošen iskren pristen lahkoten spontan edinstven zabaven pustolovski srčen sočen strasten bogat blažen navihan igriv vesel dan poln božanskega obilja!

Šarm življenja je v tem, da ga zares živiš po svoje. Vedno imaš izbiro!