Klobuk? Valda, da ja!?!

Zraven slikanja, plesa, meditacije, branja, sprehajanja, joge, rož in seveda pisanja (verjetno sem še jih veliko pozabila…) imam še eno strast.

Smejanje. Saj ne! No, malo že!

Klobuke!

Skoraj bi pozabila napisati sončne zahode! Obsedena! Priznam!

Pa morje! Čisto priznam!

Blagodejno sproščeno se je bilo zadnjič pogovarjati s starši na kavici. Imela sta malo dopusta! Potem pa slučajno vidim klobuke! Polno klobukov! Vseh barv! Nisem mogla, da bi šla mimo! Prejšnji mi je razpadel v vodi. Verjetno sol… ali morje… ali preveč norenja… ali preveč pod vodo… ali vse kombinacije skupaj…

 

Vse sem si morala probati! Seveda sta bila dva kot ulita zame! (Verjetno so bili vsi kot uliti zame, samo ti dve barvi sta mi bilo najbolj pri srcu!) Rdeče zebrasti (mislim, da ni tigrasti) in oranžen! Kako me včasih tako male stvari razveselijo!

Takoj, ko sva se dobili s sestro, sem morala z novim klobukom na kavo! Pa še vroče je, seveda!

Hvaležna sem ji za vse pogovore. Režanje skupaj in norčije. Prav paše, ko še vedno preseneti s kakšno novo foro. Pristnostjo! Pa zgodbami. Širitev v vse smeri! Super je imeti tako sestro, kot je ona! Najboljša! Polna navdiha! Kako sem ponosna na njo!

Ne morem verjeti, da nisem napisala torbic. Ali torbice! Ali kar taške, ljubkovalno. To je tudi moja strast. Lepe. Rdeče. In vse ostale…

Uh, pa čevji... brez pomisleka!

Pa pogovori! Globine... Rast... Širine... Sreča...

Pa mačke!

Divje pinki pristno strasten dan!

P.S.: Kuhanje je tudi moja strast. Zdaj imam veliko časa za to! Samo kuham še... (Saj ne... Spim tudi...) 

Srečna z ali brez...

Vse stvari sprejmem, predelam, se zahvaljujem za njih, tako, da grem na sprehod. Narava je vedno sila, ki me pomiri in mi povrne zaupanje. Mesto Maribor mi je všeč ravno zato, ker ima tako lepo reko. Seveda sem morala tja.

Skoraj, ko sem stopila iz bloka, mi je že nekdo dajal luči. Ok. Mogoče je prijatelj z novim avtom. Zdaj sem že gledala registrsko tablico. Pa grem dalje in obrne v krožnem in mi trobi. Njemu se pa res da. Ok. Pomaham, da bo dal mir. Pa je to on? Malo sem bila v dvomih. Mislim, da bi bo on kupil večji avto. Spet grem dalje. Me že čaka na avtobusni postaji. Spet ista registrska.

Vmes pa se je ustavil s kolesom znanec, ki rad slika in piše pesmi. Samo malo.

»Te peljem do mesta?« Kaj je spregledal dejstvo, da sva že v mestu… WTF!?! (Pa kaj meni slučajno piše na čelu, da sem samska? V sekundah?! Ne morem verjeti, da na sekunde natančno zvohajo. Želim biti samo srečna. To je to. Z ali brez.)

»Malo si moram zbistriti misli. Ne hvala.«

Potem sem imela spremljevalca. Za pogovor o slikanju. Slikarjih. Zanimiva življenjska zgodba. Umetnost. Moja strast. Že davno bi moral v svojo ulico. Potem pa sva se tako zaklepetala, da me je pospremil do bloka nazaj čez celo mesto. Včasih prav paše. Klepetati.

Dobila sem polno idej. Jutri že letim v knjižnico. Knjige o slikarjih. Nadaljujem. S slikanjem. Rabim malo odmora. Izražanja. To me vleče. To je moj klic. To me zanima. To je moja rast.

Vedela sem, da bo narava pomagala. Ali nekaj, kar počnem s srcem...

Lep pristen ustvarjalen dan!

Prostor novemu...

Najlepše je bilo, ko sem prišla domov iz Egipta in je deževalo! Popoldan! Kaka osvežitev! Pri nas je dež malo večkrat ko dvakrat na leto…

Ravno leto je minilo, kar sem dala stran mojega kosmatinca Rikija. Težko mi je za mojim lepotcem. Vseeno pa si je zaslužil nekoga, ki nima tako natrpanega urnika . Hvaležna sem gospe, ki ga je posvojila. Taki cartljivec je bil. Vsepovsod je bil zraven mene. Čas poslavljanja je težki, ampak prav je bilo tako. Pa na sprehode me je vodil. Redno.

Poslovila sem se še od nečesa drugega. Ljubega. Stvari so dozorele. Zdaj to spuščam. Neverjetno sem mu hvaležna, za skupen čas skupaj.

Zdaj je že mimo nevihta. Ne morem več tega odlašati. Bilo je. Končano je. Bilo je veliko lepih trenutkov. To leto, najino, je bila prava pustolovščina.

Najboljši zmenek mi je bil, ko sva šla spontano na sprehod. Čez celo mesto. Pa sva se znašla blizu pokopališča. Predstavil me je babici. To je moja punca. Všeč bi ti bila. Nazaj grede sva še ujela smutije. Zadnje sekunde. Potem pa sva ležala na klopci ob Dravi. Jaz na mehkem. To mi je bil res najlepši zmenek v življenju.

Hvaležna sem še za veliko drugih stvari. Lepo je bilo. In samo to bo ostalo. To je pomembno. Resnično ne more biti ogroženo.

Kaj mi je bilo najbolj všeč? Drobne pozornosti, kot odpiranje vrat pri avtu, pisani šopki vrtnic, skupni zajtrki… Občutek domačnosti. Potovanje. Igranje odbojke. Debate. Iskrenost.

Pri prejšnjem razmerju mi je bilo všeč cenjene moje ustvarjalnosti, umetnosti. Sprehodi. Šla sva v Split, Dubrovnik… na kavo, samo, ker sem si želela, čisto ob morju in ob celi Jadranski obali, da sem užvaial v razgledu. Enkrat je kar zavil v Benetke in se je delal, da se je zmotil… vedno sva imela prepletene noge pri kavi in zanimive pogovore. Petje s kitaro...

Pri prejšnjem razmerju je bilo izjemno jutranje cartanje. Cartanje. Cartanje...

Včeraj sem sedela na klopci. Slikala sem oblake. Bili so tako puhasto izjemni. Labode. Račke. Sploh nisem opazila sončnega zahoda za sabo. Ceno nebo je žarelo oranžno, kot da gori.

Vem, da bo prišel ljubi, ki bo združeval vse to. To so me oblaki včeraj opomnili. Ne glej v preteklost, zamegljeno oblačnost, če imaš sonce! Ni več pomembno! Zaupam, da bo prišlo novo sonce. Najprej pa sem sonce jaz…

Poslovila sem se od puhastega Rikija, poslovila od morja, poslovila od ljubega. V srcu vem, da je tako prav. V srcu vem, da bo samo še boljše!

Love feels good!

Čudovit ljubeč dan poln srčnosti! Cmok! Cmok!

P.S.: Cher Belive... (https://www.youtube.com/watch?v=4p0chD8U8fA)

Najboljše do zdaj!

Peljali smo se do letališča. Pogledali so nam potni list in karte. Prvič. Drugič. Dobili smo neko štampiljko v potni list. Tudi čevlje smo si morali sezuti na pregledu. To pa je bilo prvič! Tretji pregled. Letalske karte. Končno! Oni si to tako čas vzamejo. Lepo počasi. S sinom sva bila v isti vrsti. Ampak ni problema, samo da sva na istem letalu.

Srečala sva še najine znance z jahte: »Ste preživeli safari? Ste prevrgli jeep? Je bilo divje?«

Ni bilo tako divje. Dvakrat so malo skočili… Je pa bilo polno peska vsepovsod in dobro da niso šli s štirikolesniki, ker bi se najedli prahu… Lepo jih je bilo videti. Pa morski pes jih tudi ni pojedel.

Vegetarijanec pač…

Kaj mi je najbolj ostalo v spominu?

Izjemno toplo morje. Stotine palm. Potapljanje med neštetimi ribami in izjemno barvite korale. Rajska peščena plaža z ličnimi senčniki iz palmovih listov. Vetrc v laseh na jahti. Neskončna turkiznost morja. Šumenje. Valovanje. Mali Nemoti, ki so plavali okoli mene pri hotelu.

Igrivost. Špricanje. Tunkanje. Plavanje. Dolga namakanja v vodi. Sprehodi po mestu…

Umirjenost in ležernost ljudi. Sončni vzhod. Mačke. Njihova značilno pripravljena riba brez kosti. Okusna. Baklava. Kava pri morju. Kleopatra.

Neverjetna plaža. Peščena. S senčniki. Branje knjige v senci… Nova maska, ki sva jo dobila dan pred odhodom.

Kava na letališču polna smeha. Sproščenost. Novi znanci. Igranje klavirja v lobiju. Pitje brezalkoholnih koktejlov zvečer na terasi. Vonj po jagodah. Orientalska plesalka. Zabavni receptor. Sončni vzhod na letalu. Biljard.

Zanimivo pa mi je bilo, da so boljše govorili nemško. Po navadi so vsepovsod boljše govorili angleško. S trgovcem sem se začela pogovarjati angleško, potem me je začel spraševati v nemščini naprej. Tako da sem govorila nemško. Sin mi je pa rekel, zdaj pa se že naj odločim, kako se bom pogovarjala! Ne vsakega malo! Samo, da smo se razumeli. Pa to je to!

Let smo imeli nazaj res zgodaj zjutraj. Ali boljše ponoči. Vsi smo že malo dremali na letalu. Po kakih dveh urah pa nas je prebudilo sonce s svojimi zlatimi žarki. Tako lepo je bilo. Kar žarelo je vse v siju. Potem so nam postregli zajtrk. Nekaj sem že brala arabsko! Sol! Poper! Sladkor! To rabim za kavo! (Če nisem vedela po občutku, kaj je, sem pač prebrala v angleščini na drugi strani…)

Neverjetno lahkotno pristajanje in vzlet. Obratno… Še zadnji pregled potnih listov. Sinu je kovček padel v sredini dol… tako da je moral čez trak splezati. Ko je zabavno, je pač vedno zabavno… Poslavljanje.

Definitivno brez dvoma najlepši dopust do zdaj!

Najlepši, najbolj zabaven dan sploh! 

P.S.: Nikoli ni tako zabavno, da še ne bi moglo biti bolj... Magičnost!

Queen - A Kind of Magic (https://www.youtube.com/watch?v=0p_1QSUsbsM)

Ogromna žareča krogla...

Sonce v Egiptu je zahajalo zelo zgodaj. Želela sem videti sončni vzhod. Uro sem si naredila ob štirih zjutraj po mojih izračunih glede na Slovenijo. Narobe. Napačen predpostavke. Bila še je trda tema. Sem pa bila uro pozneje budna. Pripravljena za akcijo. Sina nekako nisem mogla dobiti iz postelje.

Nikjer ni bilo nikogar. Čisto rahlo se je svitalo, ko sem se približevala plaži. Med palmami sem že videla ogromno rdečo kroglo, kako kuka izza obzorja. Bolj in bolj je ožarjala svet. Cel zaliv in morje je bil čaroben. Na plaži sta že sedela na klopci dva zaljubljenca malo vstran. Skupaj smo užili to prebujanje dneva. Bolj ko se je sonce vzpenjalo, bolj je izgubljalo velikost in močnost žarenja. Zdaj, ko gledam slike skozi, sonce izgleda tako majčkeno. V resnici pa je bilo tako veličastno ogromno, takega še nisem videla. Nepopisljivo lepo. Vso to odsevanje valovanja valov v rdečkast oranžkastih rumenkastih tonih…

 

Tako kot sonce zjutraj vzide, vzide vsak dan novo upanje. Nov začetek.

Razlagala sem našim znancem, kako je bilo lepo zjutraj. Oboje sem navdušila. Sonce je res bilo ogromno. Velika žareča krogla iz morja…

Težko se mi je poslavljati od morja. Vedno znova. Od te turkizne modrine. Valovanja. Šumenja. Toplote objema vode. Kar malo sitkana sem, da moram domov. Nekako mi je ugajalo, da sem še cel dan uživala v prisotnosti morja, ponoči pa je bil let nazaj. Da sem se lahko počasi poslovila. Morje je moja ljubezen že od nekdaj.

Malo sva še šla do plaže zvečer. Odkrila sva še nov plavajoči pomol. Ob njem so plavale oranžne ribe. Mislila sem, da je stabilen, ker je bil betonski. Vsaj zgornji del… Pa se mi je kar naenkrat motiti začelo. V resnici pa se je pomol nežno zibal. Taka lepa luna je bila. Kot polovica kroga z ravnim delom obrnjena navzdol. Vsi ti obrisi mesečine na gladini morja so bili tako mistični. To pa je res za dušo.

Med čakanjem na avtobus do letališča sva še s sinom igrala biljard. Gospa je vsako večer igrala na klavir v lobiju. Popevke. Bilo je ful zabavno. Vsaj sinu, ker bolj sem se trudila na moč udariti, bolj sem zgrešila kroglo… Celo ven preko je skočila. Na tla, kar zabobnelo je. Sva jo že iskala spodaj pod foteli… Ne vem, kaj je bilo s trinajstko, nikakor ni želela noter. Pa to je ja moja srečna številka! Že od nekdaj! Tako nama je čas hitro minil, da sva samo še pohitela po kovčke v sobo in je že bil avtobus tam.

Malo smo si še izmenjali vtise. Se malo pohecali. Minilo je kot hip. Moja duša je bogatejša za toliko lepih doživetij in lepote. Bi še šla v Egipt, čudovito je bilo.

Lep dan poln upanja!

P.S.: India Arie "I Am Light" (https://www.youtube.com/watch?v=OL-gxfx2QtY)

Nostalgično branje...

Prav zanimivo je bilo poslušati, kako sta soseda kupila razglednico. V mali trgovinici niso imeli znamk. Vprašala sta v recepciji hotela. Eden je rekel, dan nimajo, drugi pa, da imajo. Potegnil je eno kartico ven iz nabiralnika. Utrgal znamko dol in jo nalepil na njuno razglednico. Samo ni več prijela. Tako da so še potem iskali karkoli lepljivega…

Bilo je tudi ful hecno, ko sva prišla na plažo. Soseda mi kaže, da si je hotelu kupila neko nemško revijo za brati. Super. Fajn. Zanimivo.Jaz tako imam svojo knjigo zraven... Malo poletnega branja: »Ne, to poglej!?!«

Kaj pa datum? Leto 2015. Pa križanka je že bila na pol rešena… soseda je rekla, da je vseeno zanimivo branje in da bo križanko do konca rešila…

Najbolj pa sta naju navdušila za plavutke. Kako sta se pogajala za ceno in da sta jih dobila res ugodno. Seveda sva si jih morala kupiti. V Kleopatri. Dobila sva jih še bolj akcijo… Bil je pravi balzam za dušo, ko ni bilo sto vprašanj, ko smo stopili v trgovino. »Dober dan. Kako ste? Od kod ste? (Slovaška? Dobri dan! Kako si?) Kako ti je ime? Kako dolgo ste še tu? Imaš fanta?«

Vse sem lahko prijela v roke. Si v miru pogledala. Čisto drugo vzdušje. Tja smo še potem šli skupaj s sosedoma. Vmes do tja smo klepetali. No, sva bolj midve klepetali…

Izvedela sem toliko zanimivih stvari! Navdušil ju je brat, za Egipt. Bil je že več kot petnajstkrat tam. Najprej je hodil sam, ker se je ločil. Potem pa je spoznal čudovito žensko, s katero skupaj potujeta. Nisem si niti zapomnila, kje sta zdaj. Samo sem si zapomnila, kako je razlagala, kako se imata rada. Obožujem ljubezenske zgodbe… in ljubezen…

Sva pa še sama tja pobegnila tudi. V Kleopatro. Nakupila sva neobičajne stvari. Kot na primer čaj. To še nisva na nobenem potovanju kupila… Pri hotelu nama je res drago želel prodati čaj. Saj res, da ga nama je dal za probati za zgrickati. Okusen je bil. Izvedela sva za vse zdravilne učinke na široko. Je bil prijazen, ampak tukaj sva ga dobila za desetino cene…

Pogovarjali smo se, kako je fajn na morju. Sproščenost. Delaš, kar ti je fajn. Lahkotnost. Oblečeš si karkoli in izgledaš izjemno. Vseeno ti je, kaj si kdo misli. Mislim, da bi morala to prenesti v vsak dan! Zakaj ne bi bila čisto vsak dan pristna? Če sem jaz srečna, so vsi srečni. (Oziroma je srečna meni najpomembnejša oseba… ker na druge tako nimam vpliva… oziroma najboljše vplivam na njih, ko sem srečna…)

Lep izjemen pristen dan!!!

P.S.: (https://www.youtube.com/watch?v=vx2u5uUu3DE)

Iskanje Nemota? Ne! Kleopatre...

S sinom sva imela že tako ustaljen urnik. Zvečer pa odkrivanje lepot mesta. No bolj trgovinic in trgovin. Midva sva šla en dan prej malo po trgovinah. Bila sem že malo navajena, da so tako prijazno vsiljivi in se pač ne zmenim za njih. Gledam, kar mi je všeč. Vprašam za ceno in če ne mislim kupiti, se niti ne pogajam. Ko pride prava torbica, je to tako usoda…  Ni kančka dvoma…

Tu pa je bilo malo neprijetno, ker kot da je bilo v ulici celo sorodstvo. Prva trgovina je še bila vredu. Potem pa je kar hodil eden za nama zadaj, od trgovine do trgovine. To pa je bilo neprijetno, res. Zato sva šla raje nazaj v hotel. Predstavnica nam je povedala na informativnem srečanju, kam se najbolj splača. Posebna trgovina brez barantanja… Redkost. 

Šli smo do prve velike trgovine. Je to Kleopatra? Da seveda. Šli smo noter.

Vse nam je razkazal. Mislil je, da sem od gospe hčerka. Že takoj, ko smo vstopili, me je vprašal za ime in mi dal roko. Norec. Potem pa je skozi frfotal okoli gospe, ko smo gledali papiruse in ostali kič; "Vaša hčerka mi je všeč. Res je lepa."

Kako mi je laskalo… Ugotovili smo, da to ni prava Kleopatra in se odločili, da gremo dalje. Na koncu se mi je spet predstavil. Čudno pač… Drugi trgovec nam je pokazal pravo. Sin pa je živel v daljavi rdeči napis. Šli smo tudi mimo rockcafeja... Spredaj veliki pinki ameriški avto in ogromna kitara... 

Sprehajalna ulica je imela zelo široko promenado. Bilo je obrnjeno kot pri nas. Kot bi bil ozki pločnik za voziti in širjave za sprehajati… Na ulici polno palm. Čisto. Kamele. Najprej sem mislila, da je kip… Vmesne vabitelje v nakupe smo ignorirali.  Ali pa vljudno zavrnili, da gremo naprej. Ali da bomo pogledali nazaj grede… Tako sva klepetali z gospo, da jih prav niti nisva opazili. 

Lep sijoč dan!

P.S.: Kdor išče, najde... Tudi Nemote...