Kako lepo je videti skozi meglo prevar in neumnih programov. Končno imam dovolj jasnosti, da vidim, da sem dragocena.
Moje poslanstvo
ni nič drugega kot to, da sem srečna.
Kaj me danes osrečuje? Kaj je moja strast?
Danes zaupam bolj
kot čemur koli drugemu ali komur koli drugemu – svojemu občutku zase. V sebi
imam vse odgovore. Zakaj bi jih iskala drugje?
Bolj kot sem mirna
in spokojna, bolj imam jasnost na dosegu uma. Ali srca. Um je zvest služabnik
srcu. Skupaj izjemno harmonično delujeta. Ubrana sta. Usklajena. Tudi z mojim
telesom. Moja duša pleše in uživa v izražanju skozi običajne vsakodnevne
stvari. Kuhanje. Pranje. Pospravljanje. Sedenje v senci. Slikanje. Branje.
Pisanje. Srkanje lepote narave. Poslušanju vetra.
Vse to mi je
dragoceno bolj, kot bi besede sploh lahko opisale.
Moje življenje je
dragoceno. To da sem tu, prinaša razliko. To prinaša dobrobiti. Moja sreča
(ali mir) dviga kolektivno zavest. Zdaj sem prispevala že veliko, lahko pa
še prispevam veliko veliko več. S tem, da sem pristna in zaupam svoji naravi.
Dopuščam ji, da me vodi. Dopuščam sebi, da sem odprta za vodstvo in da potem
izpeljem po pozitivnem navdihu.
Spet me je vetrc
tako lepo pobožal. Strinja se. Na razpolago imam ljubeče vodstvo, zakaj ga ne
bi uporabila? Samo rečem besedo.
Ljubek sijoč pristen
lahkoten ljubeč zabaven sočen dan poln božanskega obilja!
Razcveti se! Zdaj je
tvoj čas pomladi! Prebujenja. Ali pa je mogoče jesen – čas zrelosti? Uporabi
modrost srca, da te vodi. Mogoče si zdaj v času čistega razcveta užitka poletja
ali miru spokojnosti zime. Ti se poznaš. Uživaj v katerem koli času si – prav
zdaj! Ne čakaj več na nič! Sprosti se v lepote tega, kdo si – čista ljubezen!
Sledi svojemu srcu! Praznuj to, kdo si! Izjemna si! Zaupaj si! Vredna si!






