Zzzzzz... Pst!

Malo popoldansko razvajanje. Pitje kave ob pogledu na krošnje dreves, ki rahlo poplesavajo. Pa penice gor! Obožujem! Noge: na stolu in na okenski polici. Treba jih je malo sprostiti. Cel dan sem norela okoli. Tam je tudi vrtnica, ki tako opojno diši. Po malinah. Ljubi je teko pozoren in romantičen. Božansko! Najboljše pa je, da me čaka doma kosilo. Nekaj toplega. Juhica, ki jo obožujem. Sladica pa je v pripravljanju… Nekaj zdravega…

Ne morem verjeti, da je vikend, pa nima idej, kaj bi sploh kaj šla! Vem, da bi šla v naravo. K jezeru. V valovanje… Občutenje vetrca v laseh in na koži, prijetno zavita z toplo jakno. Čisto počasen sprehod… držanje za roke, pogovor… Kaj pa kašna razstava, koncert, literarni večer? Ples? Nekaj pa bom ja našla…

Danes se je mimo peljalo neko spremstvo. Polno čudno modro utripajočih luči. Vedno pa me ponese domov, me spremlja glasba. Kaj živega in obvezno petje zraven. Tako dolgo štrcam po radiu, da najdem kaj po svojem okusu. Škoda, da je tako hitro konec. Pesmi. Pa poznam besedilo! No, saj tudi, če ga ne poznam, se derem zraven. To sploh ni ovira.

Vedno sem v dilemi, ker sem dobra v logiki in ker rada ustvarjam, kaj je tisto, kar bi morala resnično početi? Mislim, da ni tako težko najti odgovora. Samo pa je res, da mi odpira srce tudi, ko kaj razvozlam. Ne samo, ko kaj kreativno ustvarjam. Pa naj bo odprto vprašanje, ki ga živim…

Nekaj je v tej čudoviti naravi. Čarobnost. Ptički pojejo okoli mene. Neka ogromna riba se je že dvakrat ven vrgla in naredila kroge po celem ribniku… Sonce rahlo zahaja. Malo se razkrije kdaj čisto. Skozi špranjo oblakov. Razžarja nebo kot žarnica od blizu. Samo, da me ne oslepi. Ostajam v čudenju lepote.

Vem, kaj je tukaj tako čarobno. Cel dan sem kot v mravljišču. Ali čebeljišču. No, čebelnjaku… Samo zzzzzz okoli mene. Samo akcija. Hrup. Hitenje. Od enega opravka do drugega. Zato tako srkam ta kontrast. Rabim, da se mi ta šum okoli razblini. Sem. Samo sem. Popolnoma srkam petje. Valovanje. Krogece na gladini. Vodne pajke. Regradove lučke. Polne semen, da se v vetru popeljejo na pustolovščino. Nič več oklepanja. Svoboda. Drobna padalca, ki letijo mimo. Kot angelčki, opomin na neskončnost. Večnost. Brezčasnost.

Drevesa. Vsako zase tako lepo. Travica z različnimi cvetovi. Metulj. Mir. Živost. Občutenje lepote življenja. Grmovje, ki cveti rožnato. Počasno umirjanje narave. Občutek, da je vse, kot mora biti. Saj tudi je.

Slučajno sem prišla na tarok! Prisluškujem... Kako so se kregali!

Ali strastno igrali: »Pa šest tarokov sem imel. Ti pa vse zaserješ! Pa kako si lahko s to karto ven prišel?!«

Starček pa zunaj modruje: »Ena stvar je v življenju pomembna. Poslušat! Poslušat! Nikoli nimaš vse prav!«

Saj vem, da v resnici ne pravi meni. Čisto slučajno sem tukaj… (Zanikanje… eh, kje pa…)

Spet se je riba ven vrgla. Pa to ja mora biti dolga pol metra, kako štrbunkne!

Lep žareč dan, moji dragi! 

P.S.: Nekaj novega s poti... (https://www.youtube.com/watch?v=IcAzsH-UP1U)   Thomas David - Find My Love

Žar v očeh kljub...

Ali pustim življenju, da te ljubi? Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Nekaj je v tem valovanju.  Hvaležnosti. Če me pa kaj pocarta, je pa to pisanje dnevnika hvaležnosti vsako jutro.  Za dober spanec. Lepe sanje. Mojo družino. Ljubega. Lepo stanovanje. Biserno bel avtek. Ves luksuz, ki ga uživam. Čudovite sončne vzhode. Za zdravje. Knjige. Naravo. Ustvarjalnost. Ribice.

Kaj pa skrb zase? To je brez pogajanj. Tako je. Bolje kot skrbim zase, bolj sem ljubeča.

Ne morem poudariti, kako dobro paše malo razvajanja za dušo. Malo tišine okoli. Oziroma samo valovanje. Šumenje. Pljuskanje. Obožujem namakanje v vodi. Vse odtenke vmes. Branje knjige zunaj. Pitje kave. Dremanje. Klepetanje. Spoznavanje novih ljudi.

Bili so tako zanimivi. Starejši penzionisti. Pa so se tako z žarom pogovarjali o vraglijah v njihovi mladosti. Prav zanimivo jih je bilo poslušati. Prav začuila sem njihovo živost, razigranost.

Kaj pa to, ko sem končno morje rezervirala! Kaka veselica. Zdaj pa kar naj pride poletje! Komaj čakam. Malo tropskega sonca! To pa je moja sanjska, ki si jo že zelo dolgo želim obiskati. Jeee!

Zdaj, ko sedim v avtu in čakam na službo cela prepotena, sem že tako v takem stanju, kot bi ležala nekje na plaži. Ali bila v savni.

Igram pridno punčko? Ker več ne rabim biti. Ni več razpisa - zastarela tema. Zdaj je kaj drugega bolj zanimivo… to, da sem cela. Vse sem, kar sem. Sem poredna punčka? Nič več ne rabim biti. Samo pristna ženska sem.

Nekako sem se zdaj navad

ila na to vmesno frizuro. Samo še malo, pa bodo čez ušesa. Nekako ljubka se zdim sebi, ko se pogledam v ogledalo. Sem že opisovala svojo obsedenost z urejenimi nohti? Malo me omejuje sedanja služba, na pastelne odtenke. Pa saj se vse da, če se hoče…

Aja, gospod mi je rekel, da kaj bi dal, da bi imel tako lepo kožo kot jaz. Vsi bomo enkrat imeli tako nagubano kožo, če bomo prišli tako daleč. Ampak žara v očeh, živosti, nagajivosti… to pa je že za napredno… ampak splača se potruditi. Življenje je lepo… Obožujem!

Lep nagajiv popoln dan! Cmok! Cmok!

P.S.: (https://www.youtube.com/watch?v=Nu9RVPTpDyA) Luther Vandross - Endless Love Mariah Carey

Preko neba, do zvezd...

Veš kaj pa absolutno obožujem? Skupne zajtrke. Malo poležavanja v postelji. Ustvarjanje. Toplice. Potovanja… Nekaj se mi bo uresničilo. Vem. Ker sama kreiram svoje življenje. Če bi si želela česa več, bi to bilo to. Začinjeno s poljubi in objemi in cartanjem… pa seveda žgečkanjem in grizenjem…

Nekaj časa nazaj, sem bila malo prehitra. Ljubega sem čakala spodaj, da pride dol. Želela sem ga prestrašiti. Skrita za vogalom. Prišel pa je tako hitro, da sem se jaz njega ustrašila. Močno! Potem pa se še je on mene zelo prestrašil. Misija uspela. Srci sta nama polno bili… Samo ni bilo v načrtu, da on mene preseneti…

Malo se mi je kabel od polnilca zamotal okoli kave na nočni omarici. Seveda je piskalo sporočilo. Takoj sem pogledala! Zgrabila za telefon… Celo kavo sem polila po tleh… spila sem samo požirek… očitno je to znak, da je pijem preveč. Eh, nikoli ni preveč dobrih stvari… časa zase. Jutranjih obredov.

Kako lep park imamo v Mariboru! Nekako sem se ga prej izogibala. Rada imam naravo. Divjo. Spontano. S potočkom. S stotinami dreves. Zavetje njihovih krošenj…Rada raziskujem. Park pa mi je tako priročen. Samo čez most. Sem že tam. Raznolika drevesa. Ribnički. Ribniki. Mlakuže, ker je suša. Sin je vrgel kamen. Do naju je špricnila voda. Saj ni bila voda. Bolj je bilo blato. Smrdljivo blato. Ampak super, da je ljubi prestregel večino… Moj ščit. Ni bil navdušen. Malo, pikico žlahtnosti (»žlehnosti«) pa ima sin po meni! Kako sem ponosna…

Moja cona udobja je tako vabljiva. Malo me je edino strah, da ne postaja zapor. Širi se. Širi. Do polnosti življenja v celoti. Kaj bom danes naredila drugače? Korak. Korakec bom stopila čez. Že plezam preko ograje, ki je v resnici ograjica.

Pa pa! Se vidimo na soncu! Ali vsaj sončni strani!

Zmoreš! Samo že stopi čez no!

Lep sijoč sončen dan poln polnosti življenja. Do neba, preko oblakov, do zvezd!

Cmok! Cmok, moji dragi!

P.S.: Sami rastemo, ko druge navdihujemo...  (Robert Ingersall) (https://www.hayhouseworldsummit.com/lessons/the-abundance-code) Definitivno vredno ogleda!

P.P.S.: (https://www.youtube.com/watch?v=aJxrX42WcjQ) Josh Groban - You Raise Me Up! 

Prijateljstvo z intuicijo...

Kaj pa to, ko sem spet doživela vso sladkost »late machiato« okus lešnik. Spet?! Pa kako je mogoče, da so tako božanske stvari, tako na dosegu. Samo izbrati jim moram… Prav obožujem.

Sonce me greje prav do kosti. Do duše. Ležanje na klopci. Gledanje v krošnje dreves. Sladoled. Premikanje iz mrzlega v toploto. Iz pomladi v poletje. To je moj čas. Toplina srca se širi!

Danes ni dan odgovorov. Bolj vprašanj.

Ali ta igra deluje zame? Imam dober odnos s sinom, s partnerjem, do sebe? Dobro telesno kondicijo? Življenje?

Res? Je to to? Tako bo?

Ni boljše poti?

Kaj bi mi prineslo največ sreče, veselja v moje življenje? Kaj bi resnično meni pomenilo, da bi bila srečna in uspešna?

Včasih je prazen prosto vse, kar potrebujem. Praznina, ki se bo izoblikovala. Puščam prostor.

Kako je bilo včasih zanimivo, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Samo stacionarni. Obdobje pisanja pisem. Staromodno. Ročno. Bila je taka izbira lepih pisem. Spomnim se enih, ki sem jih kupila v Benetkah. Bila so posuta z zlatim prahom. Obrobljena s posebnim večbarvnim ornamentom. Rahlo rumenkasto, prikupno živo starinske barve. Ovojnica je bila čudovita od znotraj z živobarvnim papirjem.

Ali pa tiste z mačko. Kjer je bilo celo ozadje v tem stilu. Vedno sem bila na preži, kje zasledim kakšna lepa pisma. Dopisovala sem si s prijateljico. Spomnim se, kako dolga pisma sva si pisali. O vsem, najbolj pa o dogajanju v ljubezni. Nekje sem še dolgo hranila prva ljubezenska pisma. Rdeča. Malo pogrešam to fizičnost. Ko primeš pismo v roko, ga prebereš neštetokrat. Vedno sem rada pisala pisma…

Doživela sem pravo razodetje. Iskala sem pesnika, ki je ljub mojemu ljubemu. Kar nekaj časa sem iskala. Najdem! Pa to sem že brala! Močen občutek spominjanja me je prelil, to poznam! Čeprav, če mi kdo pove ime pesnika, rečem, še nikoli slišala. Občutek s knjigo pa je bil pravo oblitje znanega, čeprav še nikoli prej videnega. Zanimivo. Očitno sva s knjigo prijateljici. Že od nekdaj. Ali pa je ljubezen na prvi pogled?! 

Čudovit dan! Pravo prijateljstvo z njim ali ljubezen na prvi pogled! Cmok!

P.S.: Kaj je tvoje resnična sreča? :)

Svitanje skozi tančice...

Vse je tako preprosto! Življenje je lepo! Kaj si ti nor! Kako me včasih preseneti. Kar zaspati nisem mogla od vznemirjenja! Pa nisem pila kave pozno. Samo rahli kapučino. Pa saj kava me tako ne zaustavi! Če sem zaspana, zaspim.

Seveda rada raziskujem nove kavarne. Zdaj pa me je privlačila stara znanka. Vse je v steklu. Zunaj čudovita lesena terasa. Z velikimi kroglami prepredenimi z vejami. Lučmi, ki visijo z dreves.

Tako sem zehala, ko je natakar pristopil, da sem se kar opravičila.

»Veliko belo kavo.«

»Sploh ni dvoma,« ker sem tako zehala, da se je bal, da ga bom pojedla. Potem pa mi jo je tako lepo dekoriral z dvema srčkoma. Navdušena. Kako je lepo.

»Tako kot mora biti!« 

Zunaj pa dež. Čas za raziskovanje notranjosti. Spoprijateljitev s sencami. Božanje. Oproščanje. Včasih imam občutek, da ko analiziram te stare rane, da jih samo odpiram. Da brckam tako dolgo po njih, da jim ne pustim, da bi zacelile. Malo se spojijo, pa že spet krampam z njih posušene kraste. Kaj če bi jim dala mir? Kaj če bi sebi dala mir? Kaj če bi odpustila? Njim. Sebi. Vsem. Bolj sebi. Novih hobi: »nemrcvarjenje« sebe. Zaupam.

Plešem na to pesem, ki igra zdaj. Ne vem, kako bom plesala na naslednjo, ker ne vem, katera melodija bo za to. Se lahko samo prepustim plesu? Ne pa že prej delam strategije za nekaj, kar sploh ne vem kaj bo? Lahko opustim strah in zaupam, da karkoli bo, bo vredu. Bom znala plesati. Če ne pa bom imporvizirala… Lahko samo zaupam?

Mislim, da sem prišla na svet s tem namenom, da se naučim zaupanja. Ljubezni do sebe. Izražanja svoje prave narave. Ustvarjalnosti. No ja, kar nekaj projektov, da mi ni dolgčas… Ma kje!?

Tako je preprosto! Jaz pa znam zakomplicirati. Res. Pa kako nisem prej tega videla? Vse tančice so se odgrnile.

Preprost dan poln užitkov, zakladov srca! Ne se pozabit »pocartat«! (Osnove…) Cmok! Cmok!

P.S.: Samo človek sem...  (https://www.youtube.com/watch?v=L3wKzyIN1yk) I'm only human…

Eno skozi vse...

Pljuskanje nežnih valov. Jadrnice. Sedenje v senci velikega drevesa. Noge pa so mi bingljale proti reki. Da. Reki. Razvajanje je bolj dosegljivo, kot bi si mislila. Ta občutek neskončnosti. Sonca na koži. Priprte oči.

Mimo je priplaval čudovit snežno beli labod. (Pozneje sem neuradno izvedela, da je tista. Ženska. Imela je naraščaj, ki ga je varovala pod drevesom malo naprej…) Metala sem ji malo za pod zob. Plavala je vedno bliže. Uuu, kako je lepa. Ko pa nisem več imela, pa je začela dobesedno renčati na mene. Glasno! A tako se labodi oglašajo! Noge sem morala prav umakniti, ker sem se bala, da me bo napadla. Takoj, ko pa sem jih dala vstran, pa si je vzela ostanek kruha. Ni padel v vodo. Ostal je na pomolu. Vse je želela imeti. 

Huda pa je bila, da je niti fotografirati nisem prav upala. Uh, je bila huda! Prav smejati sem se morala! Samo, da me ni »pajsnila« v nogo. Zdaj bom še samo pravila: »Iiiii, kaki lepi labod.« Bolj od daleč. Ljubke živalce… Ne moreš, da jih ne bi imel rad.  

Malo sem še sedela na štoru. Samo da sem se sončila. Res je. Toplota sonca mi je poljubljala obraz čisto nalahno. Nekaj je ta na tem žarenju. Kot da me polni z energijo. Tako kot telefon rabi polnjenje preko elektrike, tako jaz prav rabim polnjenje na svetlobi. Naravi.

Danes me pa čaka nekaj pomembnega. Komaj čakam! Tako se že veselim, da vsa pokam po šivih od vznemirjenja. Res! Navdušena sem!

Kako fajn je bilo malo posedeti na kavici s prijateljico. Povedala mi je toliko navdihujoči stvari, raste, s krepi. Kako je življenje lepo, če se mu le odpreš. Najboljše pa je, da to sploh opaziš. Uh, ta ljubka življenja. Ali eno življenje skozi vse…

Obsedenost z rožami?! Pa malo sem kriva. Obožujem begonije. Samo zato, ker so tako lepih barv. Živih. Prelivajočih. Od rumenih, živo roza, kričeče rdečih, prelivajoče oranžnih, nežno belih in rumenih. Najbolj pa me navdušuje njihovo prelivanje cvetov skozi rast. Najprej so bolj rumenkasti, potem pa počasi rdečijo. Koliko cvetov imajo. Želim si jih. Malo sem preveč komplicirala glede barv. Ampak vem, da si bom poiskala prave.

Sijajen žareč cvetoč dan! Vredni smo tega! Cmok! Cmok!

Ples tanga skozi življenje...

Ni izjemno načrtovanje dopusta, avanture, pustolovščine, pobegov?! Uživam že v tem , pa še sploh nisem nikamor šla. Kar čutim vznemirjenje!! Metuljčke v trebuhu.

Mesto umetnikov ob morju... Zraven pa prevozi z ladjico. Neomejeno. Se že vidim. Z velikim rdeče belim klobukom. Sončnimi očali. Tigrastimi. Zavita v plapolajočo obleko. Veter. Šumenje morja. Pljuskanje in škropljenje vode. Jutranja joga na pomolu. Sprehodi neskončno daleč ob obali. Namakanje nog. Priprte oči v senci, ko berem knjigo, pa je v resnici sploh ne. Samo srkam te čudovite dragocene trenutke popolne sreče. Trenutka. Obstoja. Neskončno pitje kave pod oljkami, kjer je vsak srk čaroben. Ples na terasi ob živi glasbi...

Zdaj pa kaj bolj blizu. Toplice. Namakanje. Sprostitev. Nežno valovanje tople vode. Izparevanje in namakanje zunaj, kjer sem sredi megle. Ležanje na ležalniku. Dremanje. Pa spet en krog okoli. Kopanje. Sladoled. Sem že imela priprave. Šla sem pod tuš z jagodno lučko. Odlična je bila. Pozna ura. Nikoi prepozna za sladoled. Spretno sem se izogibala stika curka vode z sladoledom na palčki. Obe sva preživeli. Hlad in vročina.

Koliko mest še me čaka, da me povabi na kavico. V svoje ozke in razprte ulice. Gradov. Jezer. Ampak, ne bom jih pustila predolgo čakati. Kar danes se kam odpravim. Neskončen užitek!

Sijajen pustulovski dan! Srce že ve, kam te vleče. Prisluhni mu! Cmok, cmok, moji dragi!

P.S.: Samo za okus… ščepec… strasti… Por una Cabeza - Carlos Gardel (https://www.youtube.com/watch?v=Gcxv7i02lXc)