Danes sem se malo razvajala in se povabila naokoli. Samo do
jezera. Ali bolje rečeno dveh jezer naenkrat. Samo to. In še celo cesta gre med
njima. Samo eno jezero je. Bi se že odločila? Samo eno. Perniško. Sredi njega
pa cesta. To je jezero. Eno. Ampak ločeno s cesto. To je zdaj to. Bilo je tako
lepo. Sonce je sijalo. Skoraj preveč.
Nakupila sem si toliko lepih oblačil. To me vedno tako
osreči. Zdaj pa sedim na terasi. Oziroma na vrhu poslovne zgradbe. V Luftu. Tam
mi je tako všeč. Čakam na sončni zahod.
Veš. Bila sem že vsepovsod. Iskala sem novo kavarno. Pa sem se potem, po neuspešnem iskanju, kar obrnila. In se usmerila direktno. Proti cilju. Ali boljše rečeno Luftu. Še malo pa bo sonce zašlo in to mi je všeč. Ta razgled. Počasi se bliža žareča krogla Pohorju. Stavbe pa se bleščijo v zadnjih žarkih danes. Tako se lepo odsevajo kot ogledala. Lepe sijoče svetleče ploskve.
Veš. Bila sem že vsepovsod. Iskala sem novo kavarno. Pa sem se potem, po neuspešnem iskanju, kar obrnila. In se usmerila direktno. Proti cilju. Ali boljše rečeno Luftu. Še malo pa bo sonce zašlo in to mi je všeč. Ta razgled. Počasi se bliža žareča krogla Pohorju. Stavbe pa se bleščijo v zadnjih žarkih danes. Tako se lepo odsevajo kot ogledala. Lepe sijoče svetleče ploskve.
Kavo sem že dobila! Najboljša in najbolj oskuna kava z
razgledom. In še tako lepo so mi jo okrasili s penicami. Kapučino umetnost! To pa ne znajo vsi!!! Lepo. Potrudili so se.
To se vedno zgodi v mojih najljubših kavarnah. Pomembno mi je, da kava tudi
lepo izgleda, ne samo, da je dobra. In tukaj imam vse.
Dve sta že skoraj prehitro (v fitnesu) izstopli… Zadnji čas sta še
skočili nazaj v dvigalo…
Kako lepo mesto je Maribor. Rada ga imam. Ljubko mesto je.
Tako. Prijazno. Z dušo.
Še malo, pa bo sonce zašlo. Kako lepi dan je danes. Pravi za
razvajanje. Za to, da sem lahko še bolj to, kar sem jaz.
Kava pa je tako okusna. Neverjetno dobra je. Prav uživam v
njej.
Kaj pa zdaj? Kopel doma. Slikanje. Pogledala bom kakšen
dober film. Nič kaj, samo uživanje in razvajanje. In to je dovolj za danes.
Včeraj sem si naredila tako dobre uhane. Ljuškane. Mislila
sem, da bodo padli čisto drugače. Tako lepo. Dol. Pa vraga. Bolj sem jih želela
imeti padajoče. Bolj so stali vodoravno. Zanivmivo. In za vse se najde rešitev.
Naprimer mekol. To jih je potem ukrivilo točno tako, kot sem si želela. Celo
boljše. In vščipnila sem jih s plastiko za zapiranje plastičnih vrečk. Dokler
se ne posušijo.
Ljubek sijoč dan poln sonca srca moje drage, moji dragi!!!
Cmok! Cmok!
