Samo mašeljček... saj ne!

Lahko sploh kdaj predolgo spiš? Mogoče danes… ker sem že bedela, pa sem spet zaspala nazaj. Zbudila sem se še bolj medla. Po zajtrku pa sem spet malo zadremala. Danes je zame nedelja. V dobesednem pomenu. Samo kavica z veliko pene v moji najljubši skodelici. Sladoled z okusom dobre francoske penice s karamelo. Božansko. Kozarec vode zraven. Sveže. Osvežujoče.

Včeraj me je ljubi presenetil. Kar tako mi prinesel malico v službo. Nenapovedano. Kako lepo ga je bilo videti. Celi avto sodelavcev je prepričal, preobrnil, da so zavili s poti. Kako lepo in prisrčno. Čisto malo sem bila kregana, ker sem potem embalažo za enkratno uporabo stran vrgla… Baje, da drugič več ne dobim… Saj bom jo poiskala v kanti za smeti, odpadke tako komaj drugi teden pobirajo…

Uh kako visoko mrežo so naredili! Pri odbojki! Akcije pa take! Mislila sem, da sem utrujena, pa sem s tako energijo tekala za žogo, da sem še samo sebe presenetila. Kljub visoki mreži! Vedno sem bila v dobri ekipi. Vse igre sem zmagala! Saj ne, da bi jaz nekaj slabo igrala… Super smo se ujeli.

Z ljubim piševa blog, kako nama je všeč kakšen lokal. Lahko tja zavijeva samo na kavico ali pa tudi na kosilo... Bila sva v zelo ljubkem lokalu, kjer mi je bil ambient moderno svež. Kava odlična. Rekel mi je, zakaj nisem dala čiste petke, če mi je vse tako všeč. Lahko bi stregel James Bond, z mašeljčkom. Ali samo z mašeljčkom... Lokal bi lahko bil pri reki... Bodi objektivna. Imajo še prostor z kanček izboljšave. Moje osebne plus točke. Drugače pa mi je res všeč... Res pri srcu...

Zdaj pa spati nazaj! Saj ne! Akcija v svež dan! Lep karamelni dan! Cmok! Cmok!

Ne grem spat!

Sredi mesta Maribor, sem našla čudovito lepo cvetoče drevo. Dišalo je na daleč. Bilo je tako ljubko nežno roza zapeljivih barv. Spodaj preproga posipanih cvetnih lističev. Leseni stolčki in majhna ljubka kavarna. Prečudovit pogled na Dravo. Spodaj trije ptički na tako tankih vejicah, da bi se že davno morale upogniti, pa so stale pokončno in ponosno.

Danes je eden kot za nalašč prišel z velikim napisom Levis, samo da me je spomnil na te moje ljube leviske. "Ajde obuci levisice, plesat čemo sve do zore, dok nas noge ne zabole… Svjetla grada sjaje ko sto zvijezdica, noc je kao bajka, ti si Pepeljuga, daj mi nesto vruce, da me zagrije, necu na spavanje" Uh, kako dobra pesem… kako dolgo je že nisem slišala… kot bi mene opisoval. "Ovo je luda noč..." (https://www.youtube.com/watch?v=jBuh2hbEiNY)

Še malo pa grem na odbojko. Jupi!! Se bom sploh lahko premikala po tolikem tekanju naprej in nazaj v službi?! Za odbojko je še vedno dovolj energije. Lepo me je bilo, ko se me je gospod, naša stalna stranka, tako razveselil, da me je kar objel sredi ulice. Kar toplo mi je bilo pri srcu.

Potem se slišiva s sestro. Kaj!? Delaš jutri?! Imamo obletnico dekliščine. Ti samo pokliči, ko boš šla domov. Čaga po čagi, prihajam… ne glede kako pozno… ali hitro… Prav obožujem pogovore s sestro, potem je vse kar naenkrat ne zakomplicirano prisrčno. Se vidimo!

Zdaj se pa moram urediti. Za odbojko. Kratke hlače, prihajam!

Sedela sem malo na klopci ob sončnem zahodu. Kako se je vse lepo svetilo v zlatih barvah. Mimo v tej zlati reki pa so plavali labodi. Prava romantika. Vrba je veje počesala čisto do tal. Tako lepa in nežno plapolajoča zavesa. Naraven zastor pred blagim sijem čisto do tal.

Včeraj sva s prijateljico klepetali tam blizu. Sedeli sva zunaj. Bilo je prijetno toplo še dolgo v noč. Nekdo je igral na kitaro, glasba je bila čisto po mojem okusu. Srček na kavici… Nekaj novega. Čisto počasno pitje in klepet o vseh pomembnih stvareh, da se je čas čisto ustavil. Lepo mi je bilo ob zahajajočem soncu. 

Vse stvari, ki štejejo v življenju, niso stvari... ampak trenutki... 

Super začetek vikenda! Zdaj pa odbojka! Cmok! Cmok!

Raztrgana pomlad...

Cartanje je zame tako kot zalivanje rožic. Neznanski užitek, hrana za dušo, da lahko rastem, cvetim. To so vedno iste stvari, pa vedno kaj novega. Sončni žarki na koži, pogled proti gozdu, nasmeh na obrazu, dobra kava s penicami, klepet s prijateljico, sončni zahod, jutranje poležavanje v postelji…

Neverjetno me osveži malo kukanje po trgovinah. Razveseli me kaka malenkost. Kot zapestnice s perlami, peresom in nežno roza barve. Kako lepo! Pa dokolenke! Zraven elegantnih kratkih hlač! Nekaj novega v moji omari. Nove kombinacije. Z visokimi petami. Njami! Danes me je kar razveselilo, ko sem videla slike še ene navdušenke nad čevlji! Obožujem divje čevlje. Prejšnji dan sem imela obute tigraste gležnarje, ki so še malo kosmati. Lahko jih božaš. Če pa dežuje, še jim malo dlaka raste… kako so ljubki. Potem sem drugi dan imela zlate. Malo za poživitev… Kaj hočeš, čevlji so moja ljubezen… Večna...

Sem si pa danes malo kavbojke raztrgala. Ne da bi se kje "zahaklala", ampak za nalašč. Spomnim se, ko sem za prve leviske dala celo štipendijo. Imela sem jih drugič gor oblečene, pa se mi je naš pes z zobmi zahaklal zanje. Naredil mi je majhno luknjico. Kako sem bila jezna. Tiste kavbojke sem imela oblečene na letalo na morje in rumeno majčko zraven z izjemno odprtim hrbtom, ki sem jo oboževala. Počutila sem se kot kraljica, princesa in diva naenkrat v tej kombinaciji. Bila sem tako jezna in žalostna. Spomnim se, da je mama rekla, saj so samo kavbojke… meni pa je šlo kar na jok.

Danes pa režem s škarjami nove kavbojke. Pri srcu so mi, rahlo raztegljive. Kako bodo neustavljivo zapeljive. Daj no, ne bo se jim dalo upreti, da jih imam skozi oblečene. Zraven pa petke in bluzica z odprtimi ramami… Včasih se pozna, da je vikend blizu… in pomlad.

Seksi pomladni raztrgan dan! Cmok! Cmok!

Prebijanje do pustolovščine...

Zanimivo je, ko pri igri geocaching dobiš namig. Na primer višina dva metra. Potem sva pogledala vse okoli kapelice v taki višini. Bila je luknja v fasadi nekje na taki višini. Tam ni bilo nič. Videle so se samo deščice. Sin je stal na kolesu, jaz pa sem ga vozila okoli, da se je držal za steno. Potem je vse, kar je bilo meni ali njemu sumljivega, preveril. Nič. Dobro skrito. Še vedno.

Pogledava drevo v bližini. Nič. (To ni samo pogledava. Vsako vejo primeva, preveriva, hodiva v krogih okoli, če se pokaže kje kaj sumljivega.) Še vedno nič. Pogledava kooridinate. Prispeli ste! Ste na pravem mestu! Kaj se hecate! Kje?! V drugi dimenziji? Kaj pa če je pod strešnikom? Pretipava vse strešnike. Spet nič… Pa začneva na začetku, saj se je tam nahajal tudi znak. Sin se je najprej tja pognal. Potem pa najdba! Kako veselje! Tako sva se zapičila v ta namig, da če ne bi našla v  tem trenutku, bi verjetno strešnike začela dol jemati…

Podava se naprej na pot. Kolesi sta naju po blagem hribčku vodili naprej. Do naslednjega zanimivega zaklada. Ta je vseboval sto eno rumeno lupino jajčke (včasih so bile tam notri igračke). Našla sva takoj. Potem pa toliko jajčk!? V kateri je vpisna knjižica? Bereva misli. Spodbude. Še malo, si že bliže, saj bo šlo. Ali pa take… Vedno nimam prav, nikoli pa se ne motim. Vsak dan ni dober, ima pa vedno kak dober trenutek. Bereva. Zanimivo. Res je bilo veliko jajčk. Potem pa pravo! Jaz sem imela srečo!

Kolesarjenje je tako super sprostitev. Malo hitrosti, premikanje, narava… neizmerni užitek. Peljala sva se ob Dravi. Res je lepo to naše mesto. Na koncu pa še sladoled. Pa če življenje ni milina!

Včeraj pa sva malo po divjini iskala zaklad. Šla sva točno po kompasu. Naravnost. Borila sva se sredi trnja, zaraščenosti in brezovega gozda. Kar tako sredi pa je imel »Gozdni Joža« bunker iz smrekovih vej. Kako sva se prestrašila, da bo še gumo za nama vrgel, ki jo je imel spredaj. Nič se ni zgodilo, ga ni bilo doma. Prišla pa sva do potoka. Ravno tako velikega, da ga nisva mogla preskočiti. Pa še kar globok je bil. Odločila sva se iti ob njem, do mosta. Najdeva zaklad čisto ob poti! Potem pa je nazaj vodila tako široka cesta, vse do najinega avta. Zakaj sva se prebijala skozi, če imava avtocesto do tja?! Bila pa je res prava pustolovščina ob sončem zahodu, sploh, ker Gozdnega Jožeja ni bilo doma!

Lep pustolovski dan! Cmok! Cmok!

Odpiranje soncu...

Kako lepo vreme je zunaj. Prav vabi, da si oblečem krilo, nogavice z drobnimi pikicami, lahkoten bel plašček in petke zraven. Ljubko. Spet se bo začelo pitje kave zunaj v udobnih foteljih. Nastavljanje soncu ali pozneje skrivanju. Obožujem pomlad. Vse tako žene. Raste. Narava me vabi vedno bolj prepričljivo. Reka, ta njena modrina. Vsaj malo obale. Dotikanja vode in zemlje. Gibanja in stalnosti. Obožujem. Pretakanje. Šepetanje in valovanje.

Lepo je poslušati lomljenje vejic pod nogami. Šumenje listja. Petje ptic. Sedenje na veliki skali, ki me greje s svojo toplino. V ozadju pa zibajoče veje in reka, ki nežno, blago teče mimo. Samo na videz lenobno. Žene jo močni tok notranjosti. (https://www.youtube.com/watch?v=8Axj-xvyz8M)

Popolni tepih vetrnic, vijoličnih zvončkov… nad njimi pa mogočne bukve. Še malo pa bodo šelestele njihove krošnje. Jakno imam kar odprto, bilo bi že za kratke rokave.

Sredi te lepote: tobogan.

»Greš ti?«

»Ne. Veš, da ne.«

»Jaz bi šla.« 

Sem že plezala. Ni tako položen kot izgleda. Za otroke?! Se že mislim spustiti… Pazi, čebele! Imajo gnezdo spodaj! Sem se še ujela za leseno držalo gori in sem se držala. Močno. Raztegnjena. Nekako sem morala dol, kljub brenčanju… Spustim se. Šlo je brez napada celega roja…

Zanimivo, ko sva se vračala domov, so bile vse vetrnice zaprte. Sonce je že zahajalo. Kot bi mi želele dejansko pokazati, kako vse deluje v življenju. Odpreš se soncu, lepemu, veselju. Takrat cvetiš z najlepšimi odtenki srca, ljubezni.

Lep cvetoč dan, srčki moji dragi! Cmok! Cmok!

Iskanje pravih zakladov!

Kar zgodi se! Naenkrat imam rdeči madež na bradi. Sin pa črto na licu. Seveda paradižnikove mezge! Pečenje pice je najbolj enostavna stvar na svetu… in najbolj zabavna. Poskusila sva novi recept po Jamieju Oliverju. Enostavno. Suhi kvas v toplo vodo zmešaš z moko v multipraktiku. Soliš. Pustila sva vzhajati eno uro…

Zdaj pa je priletel sin s polnim zaletom. Skočil v posteljo. Me žgečkal po podplatih! Kako naj pišem tako? 

Pico pa obožujem. Dala sva malo preveč česna v polivko iz pelatov… Preveč po Jamieju, sinu ni bilo všeč, meni pa zelo.

Obstaja igra v naravi. Iščeš zaklade. Dobiš zemljevid s koordinatami. Z namigom. Komentarji ostalih igralcev. Če imaš srečo kakšno sliko. Vsepovsod so in tudi različno zahtevni. Ko sem napisala vsepovsod, res mislim vsepovsod, po celem svetu. Aplikacija se imenuje geocaching (https://www.geocaching.com/play). Že na začetku piše, da je lahko igra tudi nevarna. Nekateri zakladi so kar zahtevni in zelo dobro skriti. Na Ptuju na Puhovem mostu se je nekdo vsak dan mimo peljal, pa ga ni našel. Upam, da ga je že zdaj... Jaz pa sem ga! Moj najljubši!!!

Seveda sva tudi midva postavila kar nekaj zakladov. Mojega so vrgli v reko in sem danes nesla novega tja. Pa spet veselo iskanje naprej… Sin pa jih ima več. Iskala sva ga pod bukvijo, vse sva že prekopala, pa ugotoviva, da sploh ni prava! Pogledava okoli! Bukov gozd! Sama ogromna drevesa. Seveda! Namig! Pri rdečem pingvinu… Tam blizu je še en zakladek, kjer izmenjaš male dragocenosti. Lepo sva vse zložila. Priložila pa sva še žabico, ki potuje po svetu, kroži in je rada pri vodi. To je poseben zaklad, ki ima misijo. Poslanstvo. Končni cilj. Na primer začne na Češkem, želi pa priti do Avstralije. Tako potem potuje od zaklada do zaklada vedno bliže.

Spet napad žgečkanja! Cvilila sem kot nora! Pa ni pomagalo…

Najin priljubljen je na Hrvaškem. Na polotoku Kamenjak. Tam so odtisi pravih dinozavrov v skali. Naredili so tudi različno velike, ogromne dinozavre. Tam je bil skrit zaklad v ogromnem jajcu! Kako sva bila presenečena! Dva dinozavra sva skoraj razgradila in razstavila. Najprej pretipala, plezala gor... preiskali smo celo okolico. Potem pa jajce sredi nizkih borovcev… Milina. Morje pa tako azurno modro…

Lep dan poln zakladov!!! Ti si tako največji zaklad! Cmok! Cmok! 

Obožujem? Neeeee...

Danes pa bi rada pisala o nečem meni pomembnem. O spoštovanju. Nekaj kar obožujem (sem oboževala). Sploh ne vem, kako točno se je zgodilo. Kar preplavila me je negativna energija. Podrobnosti dogajanja?

Res sem navijala za kitajsko restavracijo. Ne katerokoli, ampak za Zlato srno. Ljuba mi je. Priznam. Lepi spomini. Vse možnosti sva izčrpala z ljubim, potem se je pa vdal. Z muko. Res mu ni bilo za iti. Šel je samo zaradi mene, da mi ugodi. (Slabi spomini... Šla sem v toaleto in je kar naročil neko ploščo za dva, potem pa kar drago plačal. Samo tega tako ne bo priznal. Presenečenje… Sploh nisem rabila izbirati, kaj bi jedla… Jee?!)

Prišla sva tja, natrpano. Ogromna skupina žensk je praznovala res veselo rojstni dan. Še usedla se prav nisva, je že ljubi začel gledati strope, kako je vse zastarelo. Ni našel niti ene pozitivne stvari. Mislim, da bi bilo bolje sedeti zunaj, ker je res bilo vse kar nekaj. Še vedno sem se veselila hrane, ker mi je tam bila odlična.

Potem pa nastopi tisi trenutek. Las. Zamotan okoli gobice. Črne kitajske gobice. Potem pa neprijetni trenutki. Seveda sem povedala. Natakarica mi je rekla, da imajo vsi Kitajci črne lase. Las pa je bil svetel. In potem namigovanje, da je bil moj. Nimam tako dolgih, da bi lahko bil namotan okoli. Mogoče je bila celo plastična nitka. Kaj pa vem. Bilo je nekaj tankega.

Nisem več jedla. Sploh ne. Tja več ne grem. Niso se niti opravičili. Samo to sem v resnici pričakovala. Na koncu so še mi enkrat povedali, da imajo vsi tam črne lase. V zameno sem dobila neko slivovo vino za domov. Ne hvala. Ne pijem alkohola. Res sem bila slabe volje. Tja pa res ne grem več. Spomini ostajajo lepi. Do zdaj. Več podrobnosti pa v skupnem blogu... (http://lifeprima.blogspot.si/2017/03/lazno-zlato-zlata-srna-mb.html?spref=fb) Več sem pričakovala...

Vseeno seksi puhasti dan! Cmok! Cmok!