Internet proti nič... Jeee!

Če še kdo slučajno misli, da sem v Egiptu. Nisem. Že cel teden sem doma!

Res sem imela celo opremo zraven, za bloganje v živo… Samo je internet delal s hitrostjo proti nič. Prvi dan sem se še trudila. Potem pa se mi je teh petnajst minut časa zdelo izgubljenih. Trud za nič. Pa sem opustila misel.  Trud in sem samo uživala.

Niti nisem pisala. Prvič, da sem imela dnevnik zraven, da ga nisem rabila šele iskati po trgovinah, pa ga cel teden nisem nič pisala… Na morju sem. Samo prepustila sem se in uživala vsak trenutek. Kdo rabi internet? To tako imam skozi doma. Sploh, saj bom doma vse nadoknadila. Sem pa zbirala zaklade srca. Ti so pomembnejši. Večni…

Zdelo se mi je, da sem se komaj navadila na to vročino. Cel dan, tudi zvečer le za neopazen odtenek manj, vroče. To ne, tako, vroče. Ali pa… Hej, malo je vroče. Ampak res vroče. Zdaj pa se mi je zdelo, da se že dopust bliža koncu. Že odštevam dneve. Počasi. Vmes pa še želim užiti vse lepote tega izjemnega dneva. Dopusta. Tako dolgo sem si že želela v Egipt! Doživela sem korale. Nešteto ribic… Turkizno rajsko morje. Vetrc v laseh na jahti.

Hotel je imel pestro ponudbo hrane. Ne vem, kake vse raznolike restavracije z raznoličnimi kuhinjami. Spomnim se samo libanonske in kitajske… Različni stili restavracij. Orientalska je imela notri nešteto drobnih belih malih lučk. Tudi pri samopostrežnem bifeju. Vse v takem izrezljanem romantičnem, ne preveč osvetljenem ljubkem vzdušju. Bila je restavracija zunaj. Pa čisto na pomolu s svečkami. Čisto ob morju, kjer so spodaj plavale oranžne ribice. Pa notri romantična baročna restavracija. Pa klasična kontinentalna z lično prikupno skladno ureditvijo. Pa na plaži čez dan, pa ob bazenu.

Seveda pa so posebno poglavje sladice. Bile so tako raznovrstno pisane. Pa moja najljubša baklava. Vsak dan me je vabila. In vsak dan sem neizmerno uživala v njenih okusih.  Večkrat… in še v katerih drugih.

Saj ne vem, če bi to pisala..
. Ljudje pa so neverjetno prijazni. Ali naučeno prijazni. No, eni so res iz srca. Ti so mi simpatični. Nevsiljivo. Vedno, ko postrežejo pijačo, vprašajo zraven, kako si kaj. Pa še par vljudnostnih vprašanj. Odlično. Še nikoli bolje. Super. To je bilo ponavadi to. Pri zajtrku pa je bil neki norec, ki me je začel spraševati bolj osebne stvari. Ni bil moj tip. Malo sem se še pogovarjala, dokler mi ni začel, da je zvečer prost, da bi šla na pijačo. Seveda ne. Pa sem mislil, da sem ti všeč. Ne hvala. Povedala sem mu, da imam fanta doma. Že prej. Trikrat. Nisem njegova mati Tereza. Ne morem ga odrešiti... Niti ga nočem… Tako sva potem sedela na drugi strani, kjer je stregel prijazen stric z brkami. Ali pa drugi mladenič…

Najbolj zanimivo pa je bilo, da sva predzadnji dan spoznala dve Slovenki. Kaki faci! Koliko zanimivih izkušenj! Več kot desetkrat je že bila znanka tam v Egiptu! Vse njihove fore je že vedela. Tudi to o pijači zvečer (O čem bi se pogovarjala? Sploh?), kako si lepa in kako lepi nasmeh imaš in takoj potem, ljubim te, bi se poročila z mano? 

(Tu bi bilo mogoče dobro nekaj razjasniti. Želim si moškega, ki me vidi v srce, dušo, ki me začuti kot osebo, celoto… ne samo kot telo… Ne rabim samo telesa ob sebi, ki je mrtvo. Lepega mladeniča, ki je mlad, v srcu pa mrtev, brez strasti in v resnici ne živi… Tu je smisel. Ljubim v globine in to pričakujem nazaj. Želim si moškega, ne biti poročena. (Kaj je zdaj bilo to??) V glavnem, ne bi nobenega zraven vzela.)

Fajn in zanimivo je bilo klepetati z njima in se hecati na terasi zvečer zunaj. Vse smo opazile direktorja hotela, ki se je razkazoval na plaži brez majice. (Saj je imel kaj pokazati...) Sin pa je opazil, da si je kupil novi telefon... Čas skupaj je kar hitreje minil. Gledali smo, kako je človek požiral meče... in ogenj... Škoda, da se nismo že prej spoznali… najboljši čas za potovanje je oktober (moj mesec) ali mogoče maj. Takrat bi si bilo dobro ogledati tudi piramide. To tako ali tako! 

Pester dan v globine! Cmok! Cmok! 

P.S.: Egipt mi privablja nasmeh na ustnice... 

P.S.: Poljub me! Pa kaj še!?! Samo spokaj! Andrea Bocelli - Besame Mucho (https://www.youtube.com/watch?v=fTxcrjBGves)

Poljubi čudenja...

Zdaj pa peščena rajska plaža! Še pol urce morskega vetrca v laseh. Zrla sem v daljavo proti peščenim otokom. V rahlo vzvalovano morje. Pljuskanje valov čisto nežno. To mi je v taki užitek za dušo! Samo srkam. Počasi.

Dočakal nas je večji leseni čoln za plitve vode, ker je tam bila čista plitvina... Neverjetno, da smo se vsi spravili v njega… Pristali smo na takem zelo dolgem lesenem pomolu. Kako je to bilo lepo. Les vse okoli pa nežno turkizna modrina morja…

Nekaj smo se hecali z znanci, kdaj moramo biti tam, da nas odpeljejo nazaj. Petnajst minut do? Ne petnajst minut čez… samo da bi zamu

dili. Toliko smo se hecali okoli tega časa, da sva potem res bila prehitro tam… dva pa sta zamudila, ko smo že štartali motorje proti jahti. Smo že vozili vzvratno.

Kaj tako lepega še nisem videla. Nisem še bila na tako lepi plaži… Dežniki iz palmovih vej… Božansko…

Takoj sva seveda letela v vodo. Plitva. Še vedno plitva. Še vedno samo do kolen, pa sva že zelo daleč od obale. Vmes sva se seveda malo špricala in tunkala in si nagajala… Sin je izgubil očala v vodi. Iskala sva jih, pa jih nisva našla. Dobro, da si je en dan prej kupil nova. Kot bi vedel… Tu je tako vroče, da brez klobuka in sončnih očal bolje da ne greš nikamor. Niti v vodo ne… Zaradi sončarice… preventivno…

Prišla sva tako do preloma, kjer se začne globina. To je nekje do pasu voda… Vse sva raziskala. Še pod pomolom. Kako to svetovno izgleda… Razen nizkih skal za plažo. Ker nas je vodič opozoril, da ne plezati, ker lahko za kako kačo primeš… Saj ne! To je že bila naša domišljija…

Kaj pa to, ko je bila restavracija dobesedno v vodi? Dobesedno stolčki v vodi. Mizice!?! To pa je kavarna po mojem okusu! Noge si si namakal v morju!?! Čudovito. To pa je tako bilo narejeno samo zame…

Potem pa počasi nazaj. Polna novih vtisov lepote in čudenja. Še kavica na ladji. Mesto, ki se nam je počasi bližalo. Smešne prigode, ko je fotograf delal labode in princese iz brisač s pomočniki… Slikanje na špicu jahte. Klepet s sonarodnjaki o safariju… Pa da škoda, da nismo v istem hotelu. Belo zlata mošeja, ki se je večala, bolj ko smo se ji približevali…

Na avtobusu smo še opazovali nevidene dele mesta. Večinoma same trgovinice. Veliki nakupovalni center. Tudi restavracija s hitro prehrano… Polno hotelov, tudi nedokončanih. Vmes pa palme.

Nepozabno doživetje. To je zame Egipt. Peščene plaže. Toplo turkizno morje. Koralni grebeni. Še veliko veliko stvari za raziskovanje…

Zdaj pa nazaj k najinim hotelskim Nemotom!

Naj bo dan poln poljubov čudenja!

P.S.: Vedno mi bo ostalo v srcu… Vedno bo zame tam… Bon Jovi - I'll Be There For You  (https://www.youtube.com/watch?v=mh8MIp2FOhc)

Korale!!! Nemoti v plavutkah! Končno!!!

Stala sva na zadnjem delu jahte. Sin je že skočil. Malo sem še odlašala. Nisem točno vedela kaj mi bo s plavutkami naredilo. Mi jih bo zvilo gor? Eh. Kar skočila bom kot sin! Pljusk! Koliko ribic! Kar plavale so okoli! Kako so velike! Najini Nemoti pri hotelu so bili drobceni proti temu.

Pogledala sem kamero, če dela. Malo bom snemala, ker prvič vidim v živo kaj takega.

Ostali so še kar neka časa skakali dol z ladje pod nadzorom. Tako da sva jih še čakala. Popravila sem si še masko. Vse mi je tesnilo odlično.

Prej smo dobili navodila naj ne plavamo nad grebeni, ampak okoli, ker je tam nizka voda.

Najprej je bila taka gužva, da smo se kar malo poklufotali s plavutkami. Potem pa sva šla plavati malo stran.

Ribe se niso nič bale. Vse so plavale okoli naju.

Korale so bile tako lepe barve. živo rumene. Vijolične. Vse tako lepo popolno izoblikovane. To si sploh ne moreš predstavljati. Velike valovite školjke obrobljene vijolično, ki so bile zaprte.

Vmes, ko sem bila pod vodo, se je čas ustavil. Tako me je prevzela ta lepota. Te ribice. Barve. izoblikovanost. Popolna skladnost. Čutila sem popolno povezanost z naravo. Enost.

Takoj ko sva se malo oddaljila od skupine, je pod nama plaval morski list. Kazala sem ga sinu! Voda je postajala vse plitvejša in vedno bliže nama je bil. Kaj če ni morski list? Kaj če je skat? Ki useka z elektriko? Tako sva stran plavala. Še s plavutkami se mi je zdelo prepočasi!?! Bil pa je tako lepe nežno bele barve s turkizno modro obrobo in repom. Res še nisem videla kaj tako lepega…

Koralni grebeni so bili kar visoki. Okoli pa je bil pesek. Vedno, ko sem videla novo vrsto rib, sem se pod vodo drla: »Glej! Vidiš? Vidiš?« 

Tako se me ni nič razumelo! Sem pa kazala s prstom zraven. Ne s prstom, s celo roko! 

Nenehno so plavale ribe okoli naju čisto blizu. Pa to ne tri! Na desetine jih je bilo! Take črtaste. Pa živo rumene. Velike črne. Mavrične velike. Na koncu sva še videla velike papagajevke.

Vmes mi je sin rekel, naj neham snemati. Naj samo uživava v tem! Prav je imel! (Pa sem zgrešila morski list…) Malo sva kdaj pokukala iz vode, da sva slišala vodiča, kako se je drl Habibi.

Bilo je izjemno! Zdaj sem malo gledala posnetke skozi. To niti približno niso take barve, kot so bile tam. Vsa živost je zamegljena. To moraš doživeti…

Zaplavala sva se in ni bilo več nikjer nobenega Habibi… To vidš nekaj tam, pa spet naprej neko ribo. Pa te kar malo zanese… Kot šus sva plavala do naše ladje. Vsi so že bili gor. Ko sva stopila na jahto, so nama najprej sprali obraz z vodo, te slanosti dol.

To pa je res bila neverjetno bogata pustolovščina. Nepopisno!

Na ladji smo delili navduenje s slovenci:"Kaj vaju ni morski pes pojedel?"

"Ste ga vi prestašili..." 

Oni so tudi videli neko posebno ribo in niso mogli verjeti, da sva videla morski list! 

Danes pa brez odlašanja čudovito pustolovščino! 

P.S.: Najbolj hecno pa je bilo, da se je drugi vodič drl: "Nemoti! Ste tukaj!?" In že so Nemoti v plavutkah plavali k njemu... 

P.P.S.: Malo ljubezni nikoli ne škodi... Amor, amor, amor... (https://www.youtube.com/watch?v=RwSqf81npyI)

Morski pes! Ja, vegetarijanec...

Prijazni vodič naju je takoj poiskal na seznamu! Samo da sva prav.

Nekaj sva se še pogovarjal o plavutkah ali bi raje svoje vzela ali ne. Turistična vodička nama je povedala, da bodo Slovenci na avtobusu. Usedla sva se pa čisto zraven njih. Takoj ko so naju slišali, smo se začeli pogovarjati. Pa ravno k njim sva se usedla! Takoj smo se ujeli in začeli hecati o potapljanju.

S tako navdušenostjo sem razlagala ateju, ker so bili cela družina, da imava celo opremo zraven! Egipt! Koralni grebeni! To gre skupaj. Še sestra nama je rekla, da je to bilo čisto pri hotelu. Oni so že tudi bili v Egiptu, ko so imeli korale v hotelu. Pa na Tajskem. Kar oči so se mi svetile, ko so razlagali.

Uuu, kaj še me vse čaka!

Že se je začel pozdrav simpatičnega vodiča! Zahvalil se nam je, da smo se prijavili. Opisal je na kratko izlet. Kaj na rajsko plažo tudi gremo? Midva sva se samo za snorkanje prijavila?! Super! Verjetno sva na pravem avtobusu, če naju je gor pobral… Spogledali smo se. Smo že klepetali z znanci, ker so imeli oni enak program kot midva. Zdaj pa razširjen!

Skupina Habibi ste! To pomeni Moja draga, moj zaklad! Zapomnite si to ime. In ime ladje. King. Tako se bomo našli kasneje na plaži. Malo smo še vadili ime skupine, da ne bi kdo slučajno pozabil. Zabavno…

Takoj smo bili v novem pristanišču. Izjemno lepa mošeja v zlatem.

Same ogromne jahte. Ogromno jat. In naša!

Sezuli smo si natikače in šli bosi na leseno palubo. Kako razkošje! Imeli smo kratek tečaj, kako si popraviti lase, da ne gre zrak noter v masko. (Kot na letalu stevard, samo dosti bolj smešno…) Ne poškodovati koral (ostre so), rib ali drugih živali… in predvsem ne poškodovati sebe.

Uživala sem v vetrcu v laseh, v turkiznem morju, sledi, ki je izginjala za nami… Bila sem čisto v trenutku in uživala vsako sekundo! Kapitan je vozil kar z nogo. Nekdo ga je vprašal, če ima avtopilota… Nee!

Dobili smo plavutke in maske. Malo smo pogledali ribe. Izvedela sem, da so moji Nemoti pri hotelu v resnici zebraste ribe, ki so ful radovedne. Zanimivo, da so bile vse grde ribe (take s pikeci), tudi strupene. Se pa baje zadržujejo čisto pri tleh, tako da ne bova izzivala…

Vmes smo se še hecali, da če bo morski pes, da imava s sinom plavutke, naši kompanjoni pa ne. Pa da je vodič rekel, da so morski psi, veliki, samo so vegetarijanci… (Taki so meni simpatični...

) So pa razlagali, da so plavali pri pomolu, mislim da na Tajskem in je bilo polno meduz. Pa so potem vprašali, če so nevarne. Pa so jim rekli domačini, da niso. So pa nevarni morski psi, ki plavajo tam pri pomolu. Tam je njihovo mesto za parjenje… So manjši, vseeno kar ugriznejo… Ampak tja se hodijo cartati januarja, oni pa so bili bolj pozno…

Približevali smo se otoku. Plitvinam. Usidrali smo se. Pripravljena sva! Samo skočiva še!

Med čakanjem na skok z ladje, je pod nami mrgolelo polno nekih rib in ribic! Komaj sem čakala! Najprej sin! Pljusk! Še jaz!

Plusk v poletje ljubezni!

P.S.: Življenje je lepo! Na jahti v kopalkah, s sončnimi očali, klobukom, v senčki, na mehki udobni sedežni, pa še lepše…

Potapljajnje? Ne, pitje morske vode...

Egipt… koralni grebeni… turkizno morje… neskončne peščene plaže…

Točno! Kje so korale? Kje je še kaj več ribic, kot Nemoti? Midva ja imava popolno potapljaško opremo zraven… Pa še plavutke sva šla nabaviti… Ni da ni… Masko s celim obzorjem… in odličnim dihalnim sistemom… prav za koralne grebene.

Bila sva kar na globoki vodi. Nekako se nisem mogla potopiti. Bolj sem brcala, bolj me je voda gor držala… Mimo je priplavala kar velika riba z rumenim repom in črno piko. Kazala sem jo sinu. Kar naenkrat me je potisnil dol in plavala sem za njo. Kako je bilo to lepo. Skoraj bi se je dotaknila. Spet sva isto ponovila. Počutila sem se kot morska deklica…

Nekje bova že našla te najine potapljaške točke. Pa ja nisva brezveze vse zraven nosila! Zvečer sva se odpravila po zavlivu na sprehod. Zdaj ne vem točno, kaj je zvečer. Ker pri nas je to okoli devetih, ko se začne mračiti. Tam pa je bila konstantna vročila od jutra, noči, do ponovne noči. Nič spremembe. No to pa o temi… tam je ob sedmih že postajalo mračno… Ob osmih pa je že bila trda tema. Tako, da sva po naši definiciji časa, šla pozno popoldne, pri njih pa zvečer…

Na koncu zaliva sva našla par ježkov z izjemno dolgimi bodicami. Luškani so bili. Pa polno nekih različnih ribic. To bova raziskala.

Naslednji dan se odpraviva z maskami. Kar je bilo nekaj za plavati čez celi zaliv. Vmes sem se morala smejati, ko je sin neke hece vzganjal. Potem pa mi je seveda voda noter tekla. Pri očalih. Pa spila sem jo malo. (Malo… no ja. Pa v nos mi je šla… Bljek!) Parkrat sem si morala celi sistem s cevko ven sčistiti. Oziroma odmočiti, ko sva prišla do tja. Tam so plavale velike ribe. Cela jata. Zanimivo je bilo plavati za njimi. Bile so čisto pri dnu, ampak ne na globini. Rada imam živali. Rada jih opazujem. Ribe. Ježke. To je pa bilo tudi to… Korale? Koralne ribice? Tu očitno ne.

Najina turistična predstavnica bi morala priti, pa je ni bilo. Vse bi jo sprašala. Kako to, da ni koral? Prvi večer smo jo čakali kar tričetrt ure, ker je imela neke nujne stvari. Tam sva spoznala zanimiv par, ki sta bila ful fajn. Skozi smo se potem srečevali. Na večerji. Na plaži. Šli smo skupaj po nakupih. Ona dva sta naju navdušila za nakup plavutk. Tako sva zdaj res imela popolno opremo.

Že sem naju prijavila na izlet z jahto na koralni greben. Kar za jutri. Pa ne moreva ven iz Egipta, da ne bi šla na lov za koralami… in vsem življenjem tam…

Najboljše pa je še bilo, da nisva rabila najine mojstrske opreme zraven. Vse dobiva tam. Sedela sva pred hotelom. Kar še ni bilo avtobusa. Vsi so mimo peljali. Res pa je, da sva pozabila karte v sobi in sva še morala nazaj po njih. Tako, da boljše, da je bil avtobus malo bolj pozen…

Avtobus! Zdaj pa gre zares! 

Ljubek srčkan dan! Cmok! Cmok! Ljubezni na tone!

P.S.: Kaj pa selfi pod vodo!!! Ha!

Ljubki Nemoti...

V sobi naju je čakala torba za na plažo z velikimi brisačami. Prišla sva k morju. Nešteto senčnikov z ležalniki. Že nama je mahal majster z velikimi brki v belem. Čisto pri morju, prosim! Želela sem pogrniti brisači na ležalnike. Kar stran mi je vzel, prijazno: »Ne! Ne! Bom jaz.« Spretno je razgrnil, zataknil robove, dal spodaj trak čez, da je ni veter odnesel…

Potem sva letela do morja. Od vznemirjenja! Pričakovanja! Malo pa tudi, ker je mivka bila tako vroča. Malo sem dobila občutek, kako je hoditi po žerjavici. (Če nisi prej pripravljen – pekoče… no bolj žgoče…)

Nekaj skladnega je tukaj na morju. V tem čudovitem ponavljanju se skriva nekakšen red. Vse marelce na plaži ljubko modro slamnate. Obrobljene lično kot s čipko. Vsi ležalniki beli, z ljubko modro belo črtasto prevleko. Čudoviti zaviti orientalski vzorci vsepovsod. Izjemno. Harmonično. Umirjeno. Lepo.

Najbolj me je navdušilo morje. Tako nežno turkizne prosojne barve. Vse se vidi do dna. Peščena plaža. Pa tako toplo, da sem lahko bila dve urni notri, pa me ni nič zazeblo… pa še bi lahko bila.

Najbolj hecne pa so bile tropske ribice. Kar prišli sta dve. Take živo rumene črno črtaste. Potem pa cela jatica. Nekje dolge pet do deset centimetrov. Bile so tako radovedne. Plavale so okoli mene. Čisto blizu.  Jaz sem jih klicala kar Nemoti. Ko sva se šla kopati, sva potem kar rekla, če greva do Nemotov plavati. So pa tako oni naju poiskali, ko sva prišla malo bolj na globoko vodo… Ljubko.

Vroče pa je kot noro. Savna v eno! Klimatiziran lobi je pravi hladilnik. Res pa je, da mi je bila bolj všeč ohladitev v morju. Zaporedoma. Ležanje v senci. Skozi prepletenost senčnika sem bila zaščitena pred soncem.

Kreme pa tako rabim na debelo gor, ker ne bi bila rada pečena kot piščanec na srednji rešetki žara. Hrustljavo…

Je pa tu tako prijetno vzdušje. Domače.

Najbolj pa so me navdušile sladice. Vse pisano živobarvno. Lepo zloženo. Res lično. Ribe pa tako okusne! Ne vem kaj so dali gor od začimb, ampak izjemno! Tudi lignji so bili odlično hrustljavo zapečeni. Všeč mi je hrana tukaj. Res.

Ko pa stopim v vodo, pa kar zacvrči, tako me ohladi prvi trenutek.

Lep harmoničen dan!

P.S.: Nemoti so bili tako lepi, da bi jih najraje za akvarij domov vzela. Samo kako!?! Mrežo morava kupiti! Saj ne! Imava sladkovodni akvarij. Mogoče bi se navadile...

Oblačno! Kje!?! Doma...

Seveda sem si pozabila naročiti vegetarijanski obrok na letalu. Tega sem se spomnila šele dan prej. Morala pa bi dva dni prej javiti. Ampak je bila stevardesa, no stevard tako prijazen. Naročil je drugemu, da mi gre zagret vegi. Pa je bilo okusno. Edino potem, ko sem šla na stranišče, me je vprašal, če je bilo dobro. Seveda je bilo. Odlično. Še sladica je bila drugačna. Drugič pa me prosi, če si prej naročim. Po protokolu. Seveda. Seveda!

Let je potekal mirno. Najprej je bilo vse zeleno spodaj. Potem se je videlo morje z nekaj oblakci. Potem pa smo kar nekaj časa leteli nad rumenkasto puščavo in gorovjem. Nekje štiri ure…

Seveda sem čisto pozabila, da sem si sd kartico na telefonu morala formatirati. Računala sem na vsaj nekaj moje glasbe. Za sprostitev in krajšanje časa na letalu. Potem pa nič. Samo tri reklamne… Kaj češ, pač sem imela malo kar tako pinki slušalke gor. Za okras.

Vzleteti mi je ful adrenalin. Pristajanje pa me vedno malo stisne. Hitro je minilo, ko je že utripalo za pripenjanje pasov. Kar čutilo se je spuščanje letala. Pritisk v ušesih, malo. Spuščanje. V daljavi se je že videlo morje turkizne barve. Drugače pa samo pesek. Nič hiš. Nič. Pristali smo lahkotno. Nič nas ni zmetalo. Zrukalo. Smo že ploskali!

Kar puhnila je vročina v nas, ko smo se poslavljali od posadke. Napovedano je bilo oblačno vreme in devetintrideset stopinj. Kje je kaki oblak? Doma? Neviden? Žgalo je kot v pečici…

Bilo je majhno letališče. Prtljago sva takoj našla.

Vse je šlo gladko. Viza. Edino pri pregledu kovčkov me je presenetil. Rekla sem si, da zdaj pa bom poslušala, kaj mi bo rekel. Če bo spet kaj kompliciral glede računalnika. Nič. Edino mi je nakazal, da naj mu dam napitnino. Seveda. Logično. Kaj pa vem?! Nič takega nisem imela noter… Pozneje je predstavnica agencije povedala, da je to dežela napitnin. Ker imajo tako nizke plače.

Avtobus samih naših. Zanimiva pisava na tablicah. Hotel je bil petnajst minut stran, tako da niti nismo kaj veliko izvedeli. Glavno, da sva bila na pravem avtobusu. Polno je bilo palm in sami hoteli. Veliko tudi nedokončanih. Polno trgovinic. Med njimi tudi Lidl: čevlji. Mogoče so kopirali znak in potem niso razumeli, kaj Lidl v resnici prodaja…

Že smo se ustavili. Vhod v hotel mi je bil všeč. Take temno opečnate rdeče barve. Lobi pa ogromen s kristalnimi lestenci. Dobila sva zelene zapestnice. Uuuu!  Dal nama je ključe od sobe. Prosila sem, če lahko dobiva kje pri morju. Pa je rekel, da če nama ne bo všeč, lahko prideva zamenjati. Ni bilo potrebe. Lepo, stilsko je bilo urejeno z lepim balkončkom in bambusovimi stolčki. Pogled na palme. Najpomembnejša stvar pa: klima!

Letalo je imelo ravno toliko zamude, da sva zgrešila kosilo. Šla sva k bazenu na vaflje, ki sva si jih nesla na plažo. Morje!!! Končno!

Lep vroč dan v vseh pogledih!