Pristno lepo, če gledamo s srcem

Hej, hej!

Kaj pa to, ko že drugo morje planiram? Ali je to tretje? V bistvu ga ne planiram, kar grem! To pa je življenje!

Komaj čakam!

Najbolj pa se veselim vožnje s čolnom in raziskovanje vsega okoli! Prav božansko bo! Zares!

Vem, saj poznam ta kraj. Ampak ga res? Ga čisto res?

Noro!

Kaj vse mislim, da poznam, pa v resnici ne?

Kaj mislim, da vem, kako izgleda, pa zamudim lepoto.

Lahko pogledam oblake. Lahko pogledam sonce. No, to bo malo bolj boleče. Lahko pa pogledam sončni vzhod ali zahod! Lahko pogledam rožice. Ali jagode. V bistvu karkoli. Malo me Osho hujska. Zares pogledam. Z vso prisotnostjo. Vsrkam to lepoto. Se čutim. Zvezdam. Pa kako je to mogoče? Tako lepe. Tako daleč. Mi pa tu tako majhni, pa vse se poveže v tako čarobno celoto.

Še bolj se čudim vsej tej harmoniji planeta Zemlje. Ljubljeni smo v vseh pogledih. Zdaj pa to živimo. Vso to lepoto v meni, v tebi in v vsem okoli nas. božansko! Zares božansko!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srečen unikaten iskren dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost v vseh pogledih! Zares!

Smo si tako blizu?

Pa kje si ti? Kaj delaš? Kje mi kaj hodiš? Kaj se ti dogaja? Pogrešala sem te!

So prijateljstva in so prijateljstva, ki imajo presledke, ampak se nadaljujejo točno s tako toplino, kot smo se nazadnje videli. Točno veš, da si si blizu. Naklonjen. Čista radost in navdušenje. Vedno nove šale in heci. Sproščenost.

Kaj pa povezanost s sabo? S svojim srcem? Smo si tako blizu? Bi se še prepoznali, če bi se pogledali v srce in kako res živimo?

Včasih me presune. Družbeno sprejemljivo je navzven, potem si uspel. Kaj pa tisti notranji občutek sreče, blaženosti. Moram priznati, da me Osho hujska. Po drugi strani pa tako čutim tudi sama.

Sem res povezana s svojim srcem?

Res?

Čisto res?

Bi živela čisto enako?

Bi vse delala enako?

Bi bila enaka?

Bi toliko skrbela za nič, ko pa tako ne pomaga?

Bi bolj zaupala?

Zdaj je čas, da se res povežem s svojim srcem. Res! Dejansko! Malo se že razvajam, ko pijem kavo in gledam te čudovite oblake. Božansko!

Po drugi strani pa, kaj pa ni božansko?!!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srečen unikatno lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je vabilo k radosti. Pa kje je moja (tvoja) odprtost?! Začnimo zares živeti?!

Vsi smo naredili! Vsi!

Bila sem na morju. Pa sem res uživala v tem? Sem bila res tam prisotna? 

Najbolj se spomnim trenutka, ko sem pogledala čez robe knjige in sem videla za njimi modrino. Srkala sem ladje in ladjice, kako z lahkoto plujejo po morju. Srkala sem rahel vetrc. Srkala sem zvezde ponoči. Vpijala sem barve sončnega zahoda in vzhoda. Prav občutila sem toplino kamnov pod nogami, les, ki je bil prepojen s toploto.

Seveda pa sem najbolj uživala ob kavici. Tako dobo kavico so mi skuhali. Vedno. S pogledom na pisane oleandre in morje v ozadju. Smeh. Norčije.

Kaj sem se pohvalila, da sem naredila izpit za voditeljico čolna? Koper je tudi lep. Spila sem tako dobro kavo – vegansko. Potem pa na izpit. Šlo je zlahka, ker smo se res veliko učili! 

Kaj sem napisala, da sta naredila izpit tudi sin in mama?!! Vsi!

Tako je to! Zdaj pa je čas za drugi val morja. Samo, da uporabim moje spretnosti vožnje čolna! Pa sidranja, pa privezovanja. To pa bo zdaj!

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je nežno valovanje novih in novih vabil za srečo! Zgrabi jo! Tvoja je!

Kaj si želimo povečevati?

Danes zjutraj me je prešinilo!

Imam dva glasova!

Ljubezen. Strah. (Glavno načelo Tečaja čudežev, da smo v ljubezni ali da kličemo po ljubezni. Drugega ni. Priporočam videje na Poslušaj svoje srce... https://youtu.be/IfhCr0JpCWk)

No, kaj bom poslušala danes. Oba sta prisotna. Kaj pa bom hranila?

Je samo ljubezen. Ali samo klic po ljubezni.

Kaj bom danes povečevala, čemu bom dajala prednost?

Samo tako enostavno je.

Kot dva mala nagajivčka na rami angelček in mali vragec. Koga bom danes poslušala?

In kako se počutim, ko poslušam angelčka ali malega nagajivčka?

Kaj hranim?

Strah v meni? Ali zaupanje? Vedno sta dve odločitvi in vsak trenutek se odločam znova in znova.

Samo prisluhnem svojemu klepetu v glavi. Če sem pozorna, lahko ustavim ta vlak v negativno pri nizki hitrosti. Ker potem, ko drvi skoraj nebrzdano, ga je težje ustaviti, lahko pa iztiri! Samo pozorna sem.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čista radost in smelost. Zase živimo, najprej. In po svoje. Potem komaj imamo kaj dati, ko smo povezani s svojim srcem.

Poslušam svoje srce: Kameleoniziranje ... drugi del!

Poslušam svoje srce: Kameleoniziranje ... drugi del!: Kaj cenim pri drugih? Potem pa to začnem še bolj opaziti, drugo pa pozabim. Tako to gre – lažje. Pri sebi pa, ni mi bilo jasno, dolgo...

Poslušam svoje srce: Lepota, sama lepota!

Poslušam svoje srce: Lepota, sama lepota!: Kak je to zanimivo. Hitro se naučim. Hitro razumem stvari. Hitro mi postanejo logične ali logične s srcem, dušo. Potem pa jih tudi...

Lepota, sama lepota!

Kak je to zanimivo.

Hitro se naučim. Hitro razumem stvari. Hitro mi postanejo logične ali logične s srcem, dušo.

Potem pa jih tudi želim vnesti v življenje.

Saj vem, besede so lažje, misli še lažje, dejanja – vsakdanja dejanja – to pa je potem resnični odraz, koliko sem se res naučila.

Sem se pripravljena spremeniti?

Sem se pripravljena imeti dovolj rada, da naredim, kaj si želim?

Se imam dovolj rada in se cenim, da bom res naredila spremembo?

V teoriji, v glavi je lažje. Dejanja pa res štejejo.

Kaj lahko izgubim? Samo neko navidezno udobje, ki pa mi tako ni več pri srcu. Torej. Zakaj se še sploh odločam, če pa je že odločeno? Kaj če bi se danes odzvala vabilu?

Vso življenje me kliče k širitvi! Pa se ja ne bom zakopala v ozek kokon, če pa sem lahko metulj. Vse že imam v sebi. Zares.

Zdaj pa ti! vse že imaš v sebi. Samo razprostri krila. Čudovita si, točno taka kot si. Čudovit si, točno tak kot si. Lepota, sama lepota! Ti rečem!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Lepa – lep si! Sama lepota, čista lepota! Ti rečem!

Kameleoniziranje ... drugi del!

Kaj cenim pri drugih?

Potem pa to začnem še bolj opaziti, drugo pa pozabim. Tako to gre – lažje.

Pri sebi pa, ni mi bilo jasno, dolgo časa ne, da sem čisto vredu, super, izjemna – točno taka, kot sem. Mislila sem, da se moram spreminjati, prilagajati, biti kameleon, malo tako malo tako – odvisno, kako me je kdo rabil.

Pa ni res!

Kake bedarije!

Nič ne rabim biti za druge. Če kdo v meni ne vidi lepote, ga nobeno prepričevanje, kameleoniziranje in ugajanje, ne bo prepričalo drugače. Karkoli naredim, ne bo pomagalo. Zakaj bi se sploh trudila? Si bo že našel koga drugega za soustvarjanje.

Zguba mojega časa. In njenega, ali njegovega…

Ljubek sijoč pristen dan poln ljubezni – so sebe in seveda mogoče do drugih!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sledimo svoji zvezdi, svojemu sijaju, kot bi rekel Joseph Campbell, vse ostalo pa se bo uredilo samo od sebe. Zagotovo.

Poslušam svoje srce: Kameleoniziranje odpade! Prvi del...

Poslušam svoje srce: Kameleoniziranje odpade! Prvi del...: Kako kaj danes? Si kaj samosvoj – a? Uživaš kaj življenje? Se radostiš tega, kar je in kar bo in tega, kdo si ti? Vse se je lažje, če...

Kameleoniziranje odpade! Prvi del...

Kako kaj danes? Si kaj samosvoj – a? Uživaš kaj življenje? Se radostiš tega, kar je in kar bo in tega, kdo si ti?

Vse se je lažje, če se najprej sprejmem.

Vse je lažje, če najprej odkrijem to čarobnost v sebi.

Vse je lažje, če se najprej uresničim z vsem srcem. Vse je čisto drugače in polno veselja in upanja in igrivosti.

Vse je Ljubezen.

Tako je to. Začne se v srcu.

Začne se pri sebi.

Začne se  nekje in ker gre pri drugih bolj tako tako, bolje, da začnem pri sebi.

Ljubek sijoč pristen dan poln ljubezni – so sebe in seveda mogoče do drugih!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sledimo svoji zvezdi, svojemu sijaju, kot bi rekel Joseph Campbell, vse ostalo pa se bo uredilo samo od sebe. Zagotovo.