V SRCU VEŠ! ZAUPAJ SI!

Življenje je lepo. Zares!

Suzan Ashley me je spomnila, da nas učijo, da je življenje dobro in slabo, kar pa ni res. Življenje je dobro! Skozi!

Spomnilo me je, da nas trenirajo v to, da moraš malo potrpeti, da moraš prestati ne vem kaj, da se moraš mučiti, da je življenje trpljenje, da se prebijamo skozi življenje, da preživimo… same neumnosti!

Kdo ima korist od tega?

Kdo pa ima kaj od tega? Tisti, ki se okoriščajo na naš račun, da delamo, kar ne ljubimo, da se drugi bogatijo. Mi pa umiramo po sekundah v nesmiselnem delu, ki nam posrka vso življenje za drobtinice! Pa je vredno?

Mene je stalo zdravja. (Zdaj je že veliko boljše!)

Napajajo se na naših nizkih energijah in še nam zraven zbujajo občutke sramu in krivde, da smo leni in take neumnosti, če se ne prilagodimo sistemu, kjer životarimo na »najgi« (minimumu).

Pa za koga?

Vsi naši darovi pa spijo ali so pometeni pod predpražnik kot nepomembni in igračkanje ali samo hobi (za katerega nimamo časa, saj se moramo spočiti za še eno umiranje na obroke – naslednji dan.)

Komu to zares služi? Nam sigurno ne! Razen v primeru, ko je tako hudo, da ne moremo več. Potem začnemo iskati druge možnosti.

V resnici pa je naša pristnost naš največji dar svetu. Duša je čakala že od nastanka, da se izrazi kot mi. Vedno je prisotna tu in vedno lahko navežemo stik. Vso življenje čaka na nas, da se izražamo pristno kot mi sami. Tako največ prispevamo za svetovni mir, harmonijo, obilje in ljubezen. Najdragocenejše pa je, da sami tako najprej živimo! Vse se začne od znotraj pri nas samih! Zato se sprejmi in zasij v vsej svoji lepoti. Bodi pristna! To je tvoje življenje! Zate gre! Si živa ali samo životariš?

Vse besede so najprej namenjene meni. To se jaz sprašujem. To sem jaz morala slišati. To je napisano zame. Če pa ti kaj koristi, pa super. Vse odgovore imaš v sebi in čas je, da se zares povežeš in zasiješ v svojih pristnih barvah. Neguj povezanost s sabo. Pristnost je največja grožnja neresnici. Čas je, da se resnica polno razkrije. Lepota življenja postaja vedno bolj očitna. Prispevaj maksimalno, s tem, da si ti to – kdo si.

Zacveti. Praznuj sebe! Lepa si!

Vsi imamo darove! Zdaj pa jih izražaj!

Čudovita si! čudovita si, tako kot vsi drugi. Samo ti lahko prispevaš svoj delež! Ne nasedaj več neumnostim laži. V srcu veš! Zaupaj si!

Ljubek pristen lahkoten zabaven sijoč harmoničen kreativen čaroben dan!

Sledi svojemu srcu! Ti veš odgovore zase! praznuj, kdo si! Lepa si! Čudovita! Izjemna! Neguj svojo žensko energijo! Zelo je dragocena! Samo bodi ti – ti! Ti to zmoreš!

ČAROBNOST

Vse je tako novo in sveže kot naletavanje belih puhastih snežink z neba. Vso pokrajino je zavilo v belino srčnosti pravljične dežele. Ta dežela je vedno v nas. Ne potrebujemo snega, ali da ga čakamo, da se ustvari pravljičen svet. Sami smo kreatorji. Same smo kreatorke. Me ustvarjamo pravljico. To je božansko. To je božansko lepo in čarobno. Mi imamo moč v sebi. Vsi mi. Vse me.

V nas je že vse skozi.

Pa se povežemo s to močjo?

Se povežemo s čarobnostjo? Ali samo čakamo na dane trenutke čarobnosti, kot me je danes slučajno doletela?! Saj vem, da ni bila slučajna. Ne želim pa čakati – sama želim ustvarjati čarobnost in jo tudi bom. Jo. Zdaj.

Vse je tako lepo in praznično. Zdaj pa je čas, da si priznam, da je ta prazničnost okoli mene, ker je že od nekdaj v meni. Samo razlezla se je navzven.

Imela sem čudovit vikend ob morju. Bilo je božansko lepo samo gledati valove in jih čutiti. Slišati. Občutiti njihovo moč. Stabilnost. Ritem. Vse v naravi ima ritem. Tudi vrtnice. Zdaj pa je čas počivanja, nabiranja novih moči, da še bolj močno odpre vso svojo lepoto soncu in svetu. Mogoče pa je zdaj tvoj čas popolnega premika iz popka zaprtega v varnost – odprtosti in sončenje svojih cvetnih listov. Samo ti veš. Poslušaj svoj naraven ritem.

Zame je zdaj čas v dnevu, ko je namenjen zdravljenju. Meditaciji. Umiritvi. Tišini. Prav rada imam take lepe čarobne večere. Imam prižgano svečko, kar še ustvarja večjo svečanost. Lepo mi je.

Lepo mi je od znotraj in zunaj. Čarobno je. čarobnost je v tebi. Zares. Čarobnost je v meni. Zares. Zdaj pa jo spustimo na plano in si ustarjajmo čarobno življenje.

Ljubek pristen srčkan srečen sijoč bogat radosten lahkoten poln čarobnosti dan!

Ustvari si čudovit dan, moja draga! Tega si vredna! Življenje je lahko čarobno iz trenutka v trenutek. Neprekinjeno, smo prepusti se čarobnosti svojega srca. Uživaj!

VSE OSVOBAJAM!

Prebujena sem!

Zares!

Vsaj spim ne več! Torej sem prebujena!

Veš kaj, kar malo mi je težko prevzeti odgovornost. Rada bi, da bi me kdo ujčkal in me vodil in usmerjal. Saj vem, da sem to velikokrat že sprejela in se je izkazalo, da je bilo vse prej kot v mojo korist. Zdaj pa je čas, da jaz postanem vodja svojega življenja. Vznemirljivo je. Nekaj novega. Hkrati pa kar strašljivo! To pomeni, da sem samo jaz odgovorna za vse v svojem življenju! Za vse! Moji slabi dnevi so moji, ker sem se tako odločila. Moje odlašanje, odločitve so moje, ker sem se jaz tako odločila. Tudi, če upoštevam mnenje drugih, sem se jaz odločila, da ga. jaz sem se odločila, da upoštevam mnenje drugih, torej drugi niso nič krivi.

Sem lahko danes bolj sočutna?

Kaj sem si vedno želela prejeti od mame, pa nisem dobila?

Ljubezen, sprejemanje, toplino, srčnost, milino, sočutje, razumevanje, jasnost, stalnost, iskrenost, varnost, stabilnost, doslednost, odobravanje, objeme, nežnost, bližino, spodbudo.

Upoštevanje.

Da sem vredna ljubezni, točno taka kot sem, samo zato, ker sem.

Zaupanje.

Mir.

Srečo.

Pravico, da sem vesela in radostna, kar je moje naravno stanje.

Sprejemanje v celoti.

Tako.

To so vse stvari – no, ravno niso stvari – ki si jih lahko zdaj dam sama. Čas je, kot mi je zjutraj, pred nekaj trenutki, namignila Rebecca Campbel.

Želim si iti v naravo. Na sprehod. Si spočiti. Danes bom najbolj ljubeča mama do sebe, kar sem lahko. hkrati pa osvobajam svojo mamo, sebe in vse mame, tudi vse prednice mame, saj so dale vse, kar so le lahko. Odpuščam jim, osvobajam jih, spuščam jih, ljubim jih in sem jim hvaležna za vse, kar so dale. Sočutje je danes beseda, ki se naj udejanja na vseh ravneh, tudi do mene same.

Zdaj se bom oblekla in šla na sprehod. Zanima me, kaj se dogaja okoli hiške. Zunaj je tako lepo sonce! Juhu! Naj to sonce posije in presvetli vse koščke mojega telesa, duše in vse ravni mene, da se stopijo vse zamere, da ne gnijejo in se gnojijo več v meni. Svobodna sem. Vse osvobajam.

Zdaj je čas prehoda v novo dobo! Naj vse staro odpade in se razkolji in tako nastane novo. Zdaj je čas. Prehod je dober za vse nas.

Ljubek srčkan pristen vesel dan!

Bodi danes nežno materinska s sabo. Bodi do sebe pozorna, kot bi bila do majhne punčke, otroka in se neguj. Vso telo potrebuje počitek in nego. Danes si dajmo to skrb in nego na vseh ravneh. Bodimo materinske najprej do sebe.

VAU! PREBUJENA SEM!

Prepletam se s svetim in vsakdanjim. Prevladuje vsakdanje. Zato so mi pa večeri še bolj sveti. Pa seveda jutra. Moja meditacija. Ne glede, kako kratka je, je moja in to je moj čas zame. Vse poteka zame. Nič ni treba preganjati. Če bo bo, in bo super. Če ne, pa ne bo in bo tudi super. Ni več panike. Vse je potrebno umirjati. Najbolj pa pomaga, če sem jaz umirjena.

Dihanje pomaga.

Zavestno dihane.

Dokler sem še tu, je več dobrega kot slabega.

Tu sem!

Poslušala sem Larsa Muhl, da smo že vsi prebujeni. Zdaj pa je čas, da prevzamemo odgovornost za to.

Prebujena sem.

Kako lahko prevzamem odgovornost?

Ostajam v svoji energiji.

Pa še to je rekel, da smo vedno že bili nekdo – da se nam nič ni treba dokazovati ali postati nekdo. Samo uživam v tem, kdo sem. sem, torej sem. sem, torej sem nekdo. Če ne bi bila kamen, kar mogoče tudi sem, delček mene je – pa tudi kamen je zavet in je tako nekdo – kamen.

Kamen v vsej svoji lepoti, trdnosti in zaznamovan z okruški časa, ki jih pokaže kot dosežke – poln ponosa, da je to vse doživel.

Lars še je rekel – vem, veliko o Larsu, če me je pa navdušil – da naj blagoslavljamo vse svoje pretekle izkušnje in ljudi, drugače so kot trni v nas in nas bolijo ali kot da imamo to gnojna mesta. Vsaj tako si jaz predstavljam. Pa še to je rekel, karkoli kdajkoli damo od sebe: glas, misel, dejanje, besede, sočutje, vse dobimo nazaj prej ali slej. Torej, kaj želim prejemati? Torej točno to, kar želim prejemati, je zdaj čas, da dajem.

Všeč mi je, da sem že prebujena.

Ni mi treba več iskati. Ni mi treba. Pa saj ne bom.

Sem, kdo sem.

Všeč sem si.

Danes praznujem življenje.

Ljubek pristen srčkan srečen sijoč prazničen dan!

Čarobnost je v zraku. Čarobnost je v tebi, podarjajo jo naprej radodarno.

Mislila sem si, kako bom to vse udejanjala v svojem življenju… vsak dan posebej, vsako uro posebej, vsako sekundo. Če pa mi ne bo uspevalo, pa bom spet vadila znova in znova. Sočutje. Sočutje tudi do sebe.

Prebujena sem. Vau!!!

BOGastvo!!!

Zanimivo je, kako se vse obrača. Seveda vse v moje najvišje dobro. Tako je to. Čeprav še ne vidim. No, malo se mi že svita. Slutim. Vse je zame. Zaupam, da je točno tako, kot je – edino prav. Zdaj.

Sledim svojemu srcu.

Danes je praznik odobritve sebe.

Dovolj je bilo iskanja.

Dovolj je bilo tavanja.

Jaz sem to, kdo sem. Zdaj.

Praznujem življenje v vseh pogledih. Zaupam življenju. Rada imam vse, kdo sem. Sprejemam se. Nič več iskanja. Sem, kdo sem. Poznam se. Poznam svoje poslanstvo. Zaupam, da sem sproti vodena od Boga.

Vse me vodi k izpolnitvi želja. Tako je. Zaupam v Božansko vodstvo. Nekaj v meni se pretaka v jasnost. Bolj se čisti in kristalizira v jasnost.

Me pa kdaj kaj preseneti.

Ampak nič zato, vem, da se vse obrača prav.

Učim se radodarnosti in zaupanja v življenje. Sprejemanja sebe.

Kaj so moje lekcije?

Iskrenost.

Jasna komunikacija.

Zaupanje.

Predanost.

Popolno zaupanje Bogu.

Zaupanje v Božansko obilje ali Božansko BOGastvo.

Tako je.

Vse moje lekcije so zelo dragocene in se jih veselim.

Lahko rastem ali pa lahko radostno rastem.

»Bog, naj se izkaže pravica. Bog, naj bo pravici zadoščeno. bog, zgodi se tvoje posredovanje. Resnica se naj izkaže – zdaj! Zdaj prosim za Božansko intervencijo!« besede od Suzan Ashley – Kassandre na kanaliziranju.

Življenje je praznik! Zdaj se začenja na polne! Moje življenje se začenja – zdaj! Praznujem vse, kdo sem. praznujem vsak dan, vsako uro, vsako sekundo – vsak vdih in izdih. Plešem v ritmih vibracije srca – veselja in sreče. Vredna sem, da sem srečna – zdaj!

Res imam čudovito življenje! Blagoslovljena sem bolj, kot sem si kdajkoli predstavljala!                                                                                     

Življenje je lepo!

Ljubim svoje življenje!

Juhu!

Ljubek pristen srčkan sijoč dan!

Zaupaj si! življenje je praznik in zdaj je čas, da ga slavimo! Na polne! Slavi to, kdo si! Čudovita si!

 

RESNICA

Vse je zanimivo občutenje sebe. Kako zlahka sem bila stroga in krivična – tudi – predvsem pa obsojajoča do drugih. Dajali so mi vedno najboljše, kar so zmogli in to veliko več, kot so sami dobili. Tu mislim starše – tudi. Sama pa sem se šla igrice, da če me ne ljubijo na moj način in me ne popolnoma sprejemamo in me spodbujajo v tem, kdo sem, da so »neprimerni« starši vredni obsojanja!

Kakšna zmota!

To me je preblisknilo danes!

Če ne bi bilo mojih staršev, mene ne bi bilo. Najprej sta mi podarila obstoj skozi njiju. Njuna združitev je omogočila moje utelešenje. To pa je tako ali tako največje darilo. Če mi ne bi dala nič več kot to, sta mi dala vse, kar res potrebujem. Zraka pa tako ali tako imam.

Jaz sem mislila, da sem jaz obsojanja in nesprejeta zaradi moje drugačnosti – odstopanja od normalnosti (milo rečeno). V resnici pa sem jaz obsojala in bila res krivična.

Danes spuščam to iz svojega srca.

Želim živeti svobodno.

Želim živeti pristno.

Želim živeti.

Tako rada imam svoje starše! Njuno mnenje mi je res pomembno. Zaradi njiju imam vse, kar imam in sem vse, kdo sem.

Zakaj smo se sploh šli te potuhnjene igrice, bodi, kot si jaz želim, da si, ali pa si ničvredna/ničvreden. Kdo pa sem jaz, da bi morala učiti druge, pa saj sploh niso prosili za to? To je bilo tudi neke vrste nasilje nad njimi.

Zdaj pa si podarjam sočutje. Spregledala sem. odpuščam si. odpuščam njim. Hvala za vso ljubezen, ki sem jo prejela.

Mislim, da mi je pomagala molitev Larsa Muhla, ki sem jo izvajala v njuni prisotnosti, ko smo se vozili skupaj in večer pred tem. Dala mi je toliko energije, da nisem mogla zaspati.

Vdih si rečem: »Jaz sem,« izdih pa, »Ljubezen«.

To je bilo tako učinkovito, da mi odpira srce. To še bi rada ponavljala. Nekaj se je dotaknilo mojega srca in čuti, da bi se rada še bolj odprla novim potem. Zdaj je čas.

Ljubezen.

To je energija, ki nas povezuje.

Bila je cela zmeda. Zdaj komaj imam pravo perspektivo. Zdaj komaj imam srčno perspektivo.

Čutim, da se osvobajam zmedenosti odnosov. Zdaj ostaja bolj in bolj samo ljubezen.

Napredujem, koliko zmorem. To pa je čisto dovolj. Ali kot bi rekel Lars, da se nam neskončno mudi in hkrati imamo vso večnost, da živimo zares svoje življenje. Nekaj takega.

Zdaj pa še grem malo pisati in potem še malo brati v postelji. Danes spim prvič v njej in se nadejam dobrih sladkih sanj.

Rada se imam.

Rada imam svoje starše.

Ljubek pristen vesel radosten nagajiv lahkoten srčkan srečen sijoč pisan dan!

Ustvari si čudovite temelje za radostno rast in srčno srečno bogato pristno življenje! Sledi svojemu srcu, moja draga!

LJUBI SO POMEMBNI!

Kako zanimivo se vse dogaja. Vse je z namenom, da mi izboljša življenje. Tudi to, da se črno olje ali barva razlila po kleti?! Malo sem skeptična glede tega, ampak nas pa je združilo in učim se odpuščanja. Vsi smo se lotili naloge prestavljanja stvari in eliminiranja črnine po tleh. Zdaj je že prav zabavno, ko poliramo tla. Zdaj se že hecamo. Vse stvari so se rešile. Najbolj pomembno pa je, da smo stopili skupaj in to zmogli z zagonom in na miren način.

Kaj so moje lekcije v tem razlitju?

Skupaj smo bolj močni.

Skupaj je zabavno.

Vse so samo stvari, ljudje so pomembni.

Ljudje so najpomembnejši.

Ljudje so neprecenljivi.

Čas je za odpuščanje.

Vedno je čas za sočutje.

Ali kot sem prebrala v knjigi Larsa Muhla, da je vse projekcija na druge. (To si jaz tako razlagam, da če jaz nekoga nekaj obtožujem, je to v resnici v meni. Samo, da se sama ne želim soočiti s tem pri sebi in tako raje kažem na druge. En prst kaže na druge, drugi trije pa nazaj name.)

Zgodilo se mi je, da sem obtoževala bes in jezo nekoga, ki je bil že na meji nasilnosti v javni situaciji in sem to obtoževala. Kje jaz to delam? Kje imam neskončno jezo in je ne znam izraziti na zdrav način?

Zdaj sem v obdobju selitve, prenove stanovanja in nimam niti malo časa, ki bi si ga posvetila. Vse je posvečeno vsakdanjemu napredku, ki je kot veriga povezan s sedanjim delom. Tako prav zamerim, da nimam nič časa, da si ga lahko vzamem zase. Bila sem razvajena prej in sem skoraj ves dan pisala, šla na sprehod in se posvetila vsemu, kar sem si želela. Je to moja jeza, da nimam časa zase in me je tako zato tako zmotila pri drugem?

Zdaj jo spuščam iz svojega telesa, da se ugnezdi kje drugje. Predajam jo materi Zemlji, da jo razkroji in da jo preobrazi za rast. Želim občutiti mir.

Jaz občutim mir.

Zdaj bom preboksala blazino, da se znebim jeze, da imam tako natrpan urnik. Bom takoj poročala, kako je.

Počutim se lažje in svet je kar v lepših barvah! Božansko!

Juhu! Zdaj pa je čas, da se spet vrnem na moj večerni ritual branja! Za to pa imam vsak dan čas, ne glede kako dolg je in kako pozno pridem domov!

Še malo pa se selim! Kako se veselim!

Kaj se tebi daj dogaja, moja draga?

Uživaj mi ta dan v vseh njegovih sočnostih in lepotah! Vse je zate! (Tudi, če še ne izgleda tako!)

Bodi pristna in sočna! Sledi svojemu srcu!