Bose noge...

Včasih še ni bilo tako veliko limonad. Tako. Vsak dan ena. Pa še to pozno. Proti zdaj, jih sploh ni bilo. Vedno mi je tudi bilo tako smešno, ko sem kje prebrala ali slišala: »Če ti življenje ponudi limone, si naredi limonado!«

Ni popolna zgodba. Je pa zgodba. In vsak dan se zgodi kaj zanimivega. Lahko uživam v vseh teh norostih? Lahko uživam vseeno!? Si lahko naredim vsaj malo zabavno? Lahko opazim vsaj nekaj lepega? Se lahko vsaj komu ali čemu nasmejim? Mu namenim prijazno besedo? Ga iz srca vprašam, kako je? Lahko sebi kako polepšam dan?

Kako lepo tukaj nekaj diši v zraku! Mešanica jasmina. Kako opojno sladko! Mmmm. Kar globko vdihnem, da mi ta vonj čimbolj ostane v zavesti. Srkam ga z vso dušo.

Danes sem si privoščila kopel. Bilo je to blago! Najprej sem si nareila prevroče! Samo stopila sem noter in sem že bila zunaj! Pa kaj se želim skuhati!? Nisem jaz čaj ali krompir, ki je boljše kuhan!

Zdaj pa sedim na klopci. V senci. Z bosimi nogami na tleh. Našla sem tako lep prostor za krepitev podplatov. Mislim. Knajpanje. (Upam, da sem to besedo napisala prav!) Ampak na suhem! Zanimiva izkušnaj. Zdaj pa še me travica čisto narahlo žgečka pod nogami. Podplati. Lepo je tukaj. V ozadju slišim šumenje vodometa. Ljubko! Rada sem v naravi. Rada tudi pišem zunaj. Zdaj ravno tako lepo ptički pojejo. Še dodatno mi polepšajo dan!

Prinesla sem si polno hrane za piknik, pa niti nisem lačna. Še. Uživam pa v kavici iz termovke. Pa vodi! To pa me dodatno osveži.

Že dolgo nisem hodila bosa...

Ljubko žgečkljiv dan!

Cmok! Objem...

P.S.: Lahkoten dan!!!🏄

Nič več mučenja!!!

Kaj ni to zanimivo, da smo navajeni, da gre vse bolj počasi? Ali da se mora trpeti? Vsaj malo. Vsaj malo mučenja ne škodi.

Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi verjeli obratno.

Kaj če bi danes verjela in zaupala, da lahko imam vse. Sploh pa ne rabim trpeti na poti. Lahko se zabavam zraven in sem pristna!

Kaj če bi danes verjela, da lahko zadeve, vse zadeve, tečejo lahko? Verjetno bi šlo lažje. Sigurno!

Kaj če bi čisto tako, ker lahko, naredila danes poskus?

To trpljenje na poti! Potem se nikoli ne izcimi kaj dobrega s tega. Srečna pot, srčen konec. Ali vsaj zabavna pot, zabaven konec. Nadvse smešna pot in nadvse smešen konec. Ampak vseeno srečen.

Sem lahko srečna? Sem lahko z lahkoto srečna? Kaj je danes s tem lahko in lahkotno?! Kar vsepovsod v vsak stavek rineta. Očino je to sporočilo danes.

Večkrat kot slišim, bolj sem dovzetna.

Lahkotno grem danes skozi dan. Delam stvari, take vsakdanje in uživam zraven! Uživam v zibanju krošenj. Veter mora biti kar močen. Vrh drevesa se kar močno prepogiba.

Kaj če bi danes zaupala, da lahko lahkotno prestopim vse vzorce preteklosti. Samo tako, ker sem se odločila, da bo lahko. Nič ne rabim narediti. Vse je izbrisano. Lahkotno. Če se kaj pojavi, se samo nežno opomnim. Čas je. Čas je za kaj novega. Samo vem, da je čas. čas je za lahkotnost.

Moj dane poteka s tako lahkotnostjo. Vse opravim zlahka. Vse teče tako tekoče. Kaj če smo samo narobe naučeni in bi v resnici res moralo biti tako. Tako je! Kaj če so že naši straši imeli napačne informacije! Pa naše babice. Bi se kaj spremenilo, če bi vereli, da lahko poteka tekoče in lahkotno? Ampak nič zato! Nič ni izgubljeno! Jaz sem danes sebi starš, babica, vse! Lahko se naučim drugače!

Vse v mojem poteka lahkotno in brez napora! Uživam v vsakem trenutku!

Čisto lahkotno! (Ne se preveč mučiti s tem!!!)

Ljubek dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!
❤ Kateja

P.S.: Lahkoten dan...

Po nevihti?! Jasno!!!

Kako lepo je bilo biti v dežju in soncu. Peljala sva se s kolesom do centra. Mimo železnice. Neke tri naključne kapljice so mi padle na kožo. Čudno. Sije tako lepo sonce!

Oblekla sem si lahkotno živo rumeno obleko. Samo tako, ker je izgledalo tako vroče. Šla sem celo preveriti na balkon, če ne pretiravam. Kazalo mi je sedemnajst stopinj. To je nekaj. To je kar toplo. V ozadju sem slišala tihi glasek. Jakna. Kaj pa jakno mogoče. Spet. Eh, če je taka vročina. Sonček je narisan. To sigurno ni brez razloga.

Čez most je že pošteno deževalo. Velike kaplje. Zanimivo. Vedno bolj! Ampak zrak je bil tako topel, da je deloval kot topel tuš. Tako. Za sprostitev in osvežitev. Nihče še ni imel dežnika. Ampak v poletni obleki? Malo pa sem pretiravala. Ampak nič zato. To je moje veselje. Ni me zeblo.

Takoj sva bila konec z opravki. Takoj! Potem pa še ogromno časa. Samo tako. Naj mine. In seveda, kaj je lepšega zjutraj, kot spiti kavo? Točno to! Sedela sva pod velikim dežnikom. Saj bi šla malo dlje, pa če bo ulilo, sva vseeno tukaj najbliže. Res. To je bila strateška lokacija. Potem pa sva poslušala dež na dežniku!

Kako lepe dežnike imajo ljudje. Obrobljene s čipko. Polkroglaste! Potem prosojne. Včeraj mi je nečakinja posodila tako lepega z Mikimiškami in rahlo prosojnega v roza barvi. Ali je bila rdeča? Okno sem si morala iti zapreti na avtu… Kar naenkrat je začelo bliskati in grmeti. Bolj samo bliskati. Obožujem nevihte.

Ni to zanimivo, ko pride nevihta v našem življenju. Mojem življenju. Vedela sem, da bo. Vedela sem, da se približuje. Potem pa se tako noro delam!? Od kod!?! Zakaj!!! Kako je to mogoče!!! Noro! Bila pa je tako očitna. Vse je že dalj časa kazalo na to. Vremenska napoved se je samo udejanjila. Res. Saj sem si pravila, eh, pa ni tako. Saj ne bo. Mimo bo šlo! Pa je šlo mimo, ko se je pošteno zlilo in nabliskalo in nagrmelo! Božansko!

Ampak po vsakem dežju posij sonce. Tudi po tej nevihti bo! Zaupam! Zaupam! Vedno bolj zaupam!

Ljubek dan poln sonca!

Cmok! Objem!

P.S.: Želim si živeti! Z vsem srcem!

Čipkasta tančica...

Jutro je! Vsaj zame.

Nekaj bi še rada prej napisala. Delam na novem projektu. To vse se je dogajalo na balkonu. Sonce je zahajalo. Že davno je verjetno zašlo. Oblaki pa so se počasi iz belih puhastih čisto nežno obarvali vedno bolj močno roza. Tako sem uživala, ko mi je pogled ušel vsake toliko na oblake. Ljubki so bili! Sladkorna pena na nebu z okusom jagode...

Zdaj pa sem spet tukaj! Kako je lepo. Oblaki so tako ljubko beli puhasti. Ne gosti. Skoraj prosojni. Kot nagubana tančica. Vseeno pa se vidi skozi njih. Svečani so, kot nevestina belina. Rojeva se nekaj novega. Prav je tako. Vse ob svojem času.

Vse ob pravem času.

Zrelo je. Dovolj je zrelo. Zares. Čutim.

Saj ne vem, komu je bolj vroče. Meni ali računalniku. Malo sem ga pokrila, da ga ne bo ožgalo sonce. Vseeno je že zdaj črn in še bolj privlači žarke. Vpija vročino. Rada imam take dneve kot danes. Čisto lahkotno sem oblečena. Rada imam poletje. Rada imam sončne žarke.

Rada imam vse okoli poletja. Malo sem že dobila morskih pozdravov. Še malo, pa bom jaz tudi tam. Uh, komaj čakam! Razkošje! Razkošje sence in kopanja v morju. Pisanja. Miru. Raziskovanja in hkrati nedela. Dobra kombinacija. Točno takrat, kot mi je. in to je dovolj. Že slišim valovanje morja.

Delam neke poskuse. Sploh ne vem, kako mi uspeva. Ampak mi je! V drugo gre rado. Zanimivo! Vse se da, če se hoče!

Pa kdo to govori iz mene!? Kaj sem se še vse naučila!? Kaj še vse kar podzavestno odločam, pa sploh ne vem. Očitno nič ni tako pomembno, kot ta trenutek zdaj. Samo zdaj. Samo tukaj. samo v tem ljubkem trenutku. Samo sem. V vsej polnosti. V vsem prijetnem. V vsem razkošju. Rada imam svoje življenje. Sploh, ker imam pogled na čipkaste oblake. Pijem kavo, opazujem velika zelena drevesa. Ljubko življenje imam. Res. Kako ljubko je tukaj! zakaj pa ne bi imela lepega življenja, če ga lahko imam? Z lahkoto.

Ljubek pristen dan!

Cmok! Objem!🔆

P.S.: Lahkoten ljubek dan!

Nič, samo...

Kdaj je pravi čas? Nikoli. In vedno. Zdaj. Kaj še bi čakala?! Bi še malo ždela v tem malem svetu? Bi še malo samo stala pri miru? Bi še kar malo bila tukaj? Zakaj se ne bi z lahkoto pomikala naprej proti svojim sanjam?

Zakaj ne bi bila pristna? Vedno. Zakaj je to sploh vprašanje? Pa saj sem lahko. Kdo mi sploh to preprečuje? Kaj me ovira? Je moj največji sovražnik tisi, ki me gleda iz ogledala? Sama sebi? Sama želim ostati v tej coni udobja. Ni vse, kot bi se želela. Je pa domače. Je. samo je. to je to.

Samo zato, ker čokolada se je počasi. Tako se tudi počasi odkrivajo stvari. Enako kot gradimo mišice. Ali kot rastemo. Nismo visoki petdeset centimetrov. Gremo spati in smo sto petdeset. Potem pa se rast verjetno z namenom ustavi. Samo zato, ker je čas za notranjo rast. Za notranje širjenje.

Kaj zame pomeni ljubezen do sebe? Sploh poznam sebe? Kdo sploh sem jaz? Pustim duši, da se prosto pretaka skozi mene?

Ljubezen do sebe mi pomeni blagost, nežnost s sabo v vsaki situaciji. Tudi in predvsem ko naredim kaj narobe. Prijateljica sem si. Potrepljam se po rami. Pa saj ni tako hudo. Vse je dobro. Čisto vse je dobro. Zaupam. Lahko zaupam. Če še ni dobro, še ni konec.

Ljubezen do sebe mi pomeni pristnost. Svobodo ustvarjanja. Tudi skozi oblačenje. Slikanje. Pisanje. Igrivost. Lahkotnost.

Ljubezen do sebe mi tudi pomeni razvajanje. Kopel. Sprehod. Pitje kave v čisto počasnem tempu.

Uživanje, sploh v penah, ki so na njej. Branje v senci ali na balkonu. Gledanje sončnih vzhodov in zahodov. Zvezd.

Proces nastajanja sem, ne popolnost. Mojstrovina v nastajanju. Ljubezen do sebe mi je tudi zdravo zavedanje tega. Nič ne rabim biti. Samo jaz. Poslušam svoje srce… in vsak dan bolj živim to.

Ljubek poletni dan!

Cmok! Cmok!

P.S.: Polno pristnosti!

Vetrc na koži...

Kako prija, da imam nalakirane nohte. Pa ne samo nalakirane. Živo pinki. Naj bolj živo, kar sem sploh imela. Božansko! Dobila sem tako lepo darilo. Od sestre! To me pa tako razveseli! Živo roza lak. Je pa zanimivo, da sem si jih nalakirala kar na kavi. No tako hitro, da še kave niti ni. Ravno sredi naročnaj sem bila pri predzadnjem. Ampak žari pa, žari. Ravno tako, kot mi je všeč. Še bolj poudari lepe živo pinki rože na moji obleki. To je to! Popolnost!!!

Tako rada iman naravne materiale. Take. Lahkotne. Prav za poletje. Prav za na kolo. Spredaj krajša, zadaj daljša. Super veter v laseh. Popolnost. Danes imam mini praznovanje.

Kako ljubko izgledajo nohti, ko jih opazujem. Samo živo pinki šviga po tipkovnici. Božansko! Res so lepi! To pa je čisto moja barva. Najljubša. Sploh!

Kako je super lahko biti pameten za druge, kaj bi naj. Vse je jasno. Sama pa se včasih zapletem v tanek las in se počutim ujeto. Ni to zanimivo?

Kako lepo je čutiti vetrc na vratu. Božansko. Tako poletno vroče je, pa vseeno hladno. Rada imam to ljubko vreme! Čista popolnost! Razkošje, ki je tako v obilju!

Neznanko rada berem v postelji. Ni mi jasno, zakaj me knjiga ne uspava. Vedno večje oči imam. Tako me stvari potegnejo. Tako me napolnijo z idejami. V meni se prebudijo navdihi. Kar bi vse. Naenkrat.

Počasi. Nikamor se mi ne mudi. Vse ob sovjem času. Vse ob pravem času. Vse je uravnovešeno. Vse je v nastajanju. Kot otrok v trebuščku. Vse je noseče in rabi svoj čas. Zadovoljstvo. Zdaj. Ta trenutek. Ta dan. zdaj!

Tukaj imajo tako udobne stole. Tako mehko oblazinjene. Popolnost. Kako lepi kristalni kozarec sem dobila. Popolnost. Zanimivo. Čista lenobnost.

Rada imam te poletne stvari. Limonado. Potem paradižnikovo solato. Umirjenost. Vsak dan je na nek način dopust. Vse. Lahkotnost.

Ljubek pristen sončen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Polno ljubezni...

Bljek definicije!

Ljubim svoje življenje in še večji fokus na srečnost! Neka lahkotnost se je prikradla pri zadnjih vratih k meni. Saj ne, da ji pri sprednjih ne bi dovolila. Samo… Kar neko slabo vest imam. Vedno sem poslušala, da je trdo delo in vztrajnost in trpljenje nuja. Ampak zakaj? Zakaj bi se mučila, če lahko gre lahkotno?

Če je na izbiro lahko in težko? Kaj je sploh za izbirati?! Mislim, da bi vsak izbral lahkotnost. Igrivost. Ljubezen. To so moje besede! Srčnost!

Kaj pa zabavnost!?! To pa je tako kraljica med mojimi besedami priljubljenosti. Če ni zabavno, si pa naredim. Vsaj kanček. In brez skrbi, polno nerodnosti se mi zgodi! Super! Se vsaj imam čemu smejati! Seveda se smejim sama sebi najprej! Ali sama sebi tudi! Včeraj je kar nekaj letelo! (Vse se želi osvoboditi! Če pa tako smo svobodni! Si upam tako tudi živeti!?!!!!! (Hm!?!))

Kje je moja drznost!? Bo jo treba malo stuširati s hladno vodo? Ji skuhati kavo, da se zbudi? Svežina je vedno dobrodošla.

Danes si pa bom naredila tako lep dan! Komaj čakam! Pustolovščina prihajam. Vem. Zelo zgodaj sem se vstala. Kar je čudno… vsaj malo čudno. Zame.

Saj sem vedno bila jutranji tip! Samo sem hodila zgodaj spat! Zdaj pa je vse malo obrnjeno. Zvečer imam toliko energije. Za pisanje predvsem, da še kar ne bi zaspala. Polno idej imam. Za slikanje tudi!

No zdaj pa sem verjetno bolj nočni tip! Ali dnevno nočni. Ali karkoli! Vseeno. Kot mi ravno je! Kdo pa še rabi definicije!!! Samo, da sem pristna!

Ljubek sončen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Pristnost je pomembna!