Čipkasta tančica...

Jutro je! Vsaj zame.

Nekaj bi še rada prej napisala. Delam na novem projektu. To vse se je dogajalo na balkonu. Sonce je zahajalo. Že davno je verjetno zašlo. Oblaki pa so se počasi iz belih puhastih čisto nežno obarvali vedno bolj močno roza. Tako sem uživala, ko mi je pogled ušel vsake toliko na oblake. Ljubki so bili! Sladkorna pena na nebu z okusom jagode...

Zdaj pa sem spet tukaj! Kako je lepo. Oblaki so tako ljubko beli puhasti. Ne gosti. Skoraj prosojni. Kot nagubana tančica. Vseeno pa se vidi skozi njih. Svečani so, kot nevestina belina. Rojeva se nekaj novega. Prav je tako. Vse ob svojem času.

Vse ob pravem času.

Zrelo je. Dovolj je zrelo. Zares. Čutim.

Saj ne vem, komu je bolj vroče. Meni ali računalniku. Malo sem ga pokrila, da ga ne bo ožgalo sonce. Vseeno je že zdaj črn in še bolj privlači žarke. Vpija vročino. Rada imam take dneve kot danes. Čisto lahkotno sem oblečena. Rada imam poletje. Rada imam sončne žarke.

Rada imam vse okoli poletja. Malo sem že dobila morskih pozdravov. Še malo, pa bom jaz tudi tam. Uh, komaj čakam! Razkošje! Razkošje sence in kopanja v morju. Pisanja. Miru. Raziskovanja in hkrati nedela. Dobra kombinacija. Točno takrat, kot mi je. in to je dovolj. Že slišim valovanje morja.

Delam neke poskuse. Sploh ne vem, kako mi uspeva. Ampak mi je! V drugo gre rado. Zanimivo! Vse se da, če se hoče!

Pa kdo to govori iz mene!? Kaj sem se še vse naučila!? Kaj še vse kar podzavestno odločam, pa sploh ne vem. Očitno nič ni tako pomembno, kot ta trenutek zdaj. Samo zdaj. Samo tukaj. samo v tem ljubkem trenutku. Samo sem. V vsej polnosti. V vsem prijetnem. V vsem razkošju. Rada imam svoje življenje. Sploh, ker imam pogled na čipkaste oblake. Pijem kavo, opazujem velika zelena drevesa. Ljubko življenje imam. Res. Kako ljubko je tukaj! zakaj pa ne bi imela lepega življenja, če ga lahko imam? Z lahkoto.

Ljubek pristen dan!

Cmok! Objem!🔆

P.S.: Lahkoten ljubek dan!