Kraljevsko uživanje!

Dnevi na morju tečejo kar umirjeno. Poslušanje morja  zjutraj. Zajtrk. Svež s pekarne. Kavica. Kopanje.

Vačsih pa udari kaj. Kakšno presenečenje. Čoln je kar nekaj bremzal. Tisti rezervni. Večji. Peljali smo popralvjati motor. Skočili smo še v zaliv na kopanje. Na pesek. Bilo je tako lepo morje. Na odprtem. Veliki valovi, ampak blagi. Prosojnost morja. Tudi v globinah. Nežno me je dvigovalo in spuščalo. Bile so take lepe gladke skalnate plošče v vodo. Nežno penjenje valov.

Malo sem se še namakala v nizki vodi, da so me valovi pozibavali.

Kavica v senci borov. Čisto pri morju. Penice. Smeh. Lepi kozarci za kavo. Internet, ki ga ni bilo, baje zaradi vetra… Hecno! Pa saj ga ne rabim, če imam morje.

Lep pogled na zalivček.

Drugi dan. Zjutraj. Bilo je mirno morje, zato smo šli na kavo čez zaliv. Namakala sem si roko v vodi. Nežno je morje kdaj pljusknilo čez rob čolna, da je malo osvežilo zrak.

Na koncu zaliva je čisto mali mostek čez. Dolgi, Bolj za sprehajalce in turiste. Tam je v senci borov taka ljubka kavarnica čisto pri morju. Prišla sem tja, pa je starejši gospod bral časopis. Imel je velike brke kot Mišo Kovač. Povedal mi je, da še ni odprto. Če pa mi mu še enkrat lepo rekla, pa bi mi tako on kavo skuhal... Pa smo šli v drugega, kafič, tudi čisto pri morju. Imeli so tako velike skodelice. Ljubke. Pogled na otok. Marino. Borov gozd. Senca...

Enkrat smo tako sedeli na tersi tukaj blizu. Dvignjena je nad clotno obalo. Res čudovit razgled na celoten zaliv in pristanišče. Cerkev in celotno mesto v ozadju.

Prišli smo s čolnom in smo ga samo malo za kamen pritrdili. Med pitjem kavice smo se tako zaklepetali, da sploh opazili nismo, da valovi postajajo vedno višji! Kar naenkrat pa slućajno pogledam dol! Čoln se je odvezal in ga je že odnašalo od obale. Bilo je kar nekaj stopnic do dol in še potem malo plaže! Kako sta sin in oče tekla z vso hitrostjo do njega! Sta še ga ujela! Zadnji trenutek! Bi pa plavali nazaj! Ali šli peš!

Življenje je prektatko, da bi ga opazovala s klopi! Treba je skočiti v vodo! Se zmočiti! Da pljuskne! Usta mi kar samo vleče na smeh!

Ali pa, če že sedim na klopi, da saj uživam v vetrčku v laseh, valovanju, šumenju, barvah, soncu, senci! Zakaj bi obžalovala preteklost. Ali se je spominjala. Želim imeti prav ali imeti mir? Zakaj bi zapravljala s ponavljanjem zgodb, če pa potem zamujam to čudovito sedanjost. Pirložnost, da živim polno zdaj! Potencial radosti! Ne me basati s starinami! Čeprav ene so lepe! Čudovite. Te pa so tako v moje srcu za vedno! Neizmerno sem hvaležna za to!!!

Seveda šumijo v ozadju krošnje dreves! Vetrc me mežno boža po celem telesu! To pa prav obožujem!

Danes pa kraljevski dan! Cmok! Objem!



P.S.: Za norčije! Sem že zraven!
Bruno Mars - Count on me (https://www.youtube.com/watch?v=ZMsvwwp6S7Q)

P.P.S.: Če že uživaš, uživaj kraljevsko!!!

Vijuganje do nebes!

Zvečer v center dogajanja... Z avtom? Ne! Vse je čisto blizu... Sama ravnina. Ni lepšega kot vetrc v laseh!

Prehitela sem sina s tako hitrostjo, da sem samo švignila mimo. Tako me je lovil s ponijem. Potem pa že čisto pozabim in me prehiti na glavni cesti kot blisk. Samo vetrc je ostal za njim. In to po bregu gor! Kako je lahko zabavno! Pa še naravna klima.

Mesto je zelo turistično. Vse polno kolon in avtov. S kolesom pa je lahkotno in hitro. Takoj smo bili v središču dogajanja. Vijugali smo med turisti...

Sladoled. Carsko! Novi okusi. Orandžina. Oreh. Tretji pa ni na o. Kokos. Dobro. Pa borovnica. To sem pozabila na pisati.

V zalivu, v pristanišču pa taki sončni zahod! Kar žarelo je nebo. Skozi pa so svetili žarki. Živo oranžno rumeno! Božasnko!

Domov pa brez luči. Saj je luna sijala. Ozka kot las. Malo še že. Vozila sem bolj po občutku. Meni se je zdelo po sredini.

Čisto pri morju pa sem še opazovala zahod lune. Kako je žarela kot ogenj! Dokler ni počasi potonila za polotok! Kot bi navijala zame… Opuščam vse staro, da lahko živim v tem trenutku polno! Jeee! Življenje je lepo!

Čisto sami smo bili pri morju. Vse okoli pa trda tema. Nešteto zvezd… Šumenje valov. Moje je bilo čisto mirno.

Zdaj pa spat! Juti je nov dan!

Poln dan v vseh pogledih!

P.S.: Pečena koruza + morje = nebesa!

Plima barvitosti...

Pišem na pomolu. Nog sicer nimam v vodi, ker je res prenizka še zdaj zjutraj. Sonce mi sije v hrbet in me greje. Male jatice ribic plavajo mimo. Morje je čisto mirno. Zdaj pa je ravno malo večja jata priplavala! Kako se lepo srebrno svetijo. Kako so hitre.

Včeraj je sin privezoval čoln, pa je mimo čisto blizu pomola plavala kar velika riba. Potem sva se hecala, da je bila velika do komolca. Ne dvajset centimetrov. Ne pol metra. Res je bila velika. Ampak tako pa spet ne. Če bi jo ven potegnila, bi gladina vode padla. Oseka! Tako je bila velika!

Videla sem še dve mali kozici na kamnu. Pet centimetrov. Ljubki sta bili. Z lepimi očkami!

Grem počasi na zajtrk.

In kavo…

Me je že čakala jajčka na oko… Kavica s priokusom nečesa dobrega. Vanilije? 

Super je pisati tukaj pri morju. Nežno mi valovi in me boža s svojim enakomernim ritmom. 

Obožujem morje. Rada ga imam. Lepo nežno se peni na konicah valov.  Zdaj sta ravno dva galeba preletela nebo. Sonce počasi zahaja. Se skriva za oblake. Ti ga lahko samo zakrijejo, ne morejo pa uničiti njegove moči. Veličine. Sonce je kot sreča. 

Kamen, na katerem sedim, ko pišem, je tako topel. V daljavi na drugi strani so taki lepi beli nakravžlani oblaki.

Prej sva si malo sposodila čoln za krog. Zanimivo je bilo. Sin dobro obvlada vožnjo. Prišli so neki valovi, večji kot običajno z odprtega. Čisto smo v zalivu, ki je pravo zavetje pred takimi orjaki. Saj tako veliki pa spet niso bili… U, kako naju je metalo!

Zvečer v mestu tako lepi sončni zahod! Žarki so žareli skozi oblake. Vse tiste ladjice in čolni in jahte. Nežno so se zibali. Risali so črne sence kot kontrast živosti barvitosti zahajanja. 

Lep ljubek dan s priokusom sreče! 

P.S.: Kaj pa to, ko je v Puli Tom Jones!

(https://www.youtube.com/watch?v=mSLXWXuch-4)

Lučka za zajtrk!

Na hitro sem si spakirala že prej doma. Vse zraven. Nujno. Plavutke. Maska. Knjiga. Računalnik za pisanje. Klobuk. Kopalke… Nič! Kar po službi bova šla. Vse sem kar nabasala v avto. Kovček je bil čisto poln.

Kar malo se je vleklo v službi. Bolj se mi je približeval odhod, hitreje je minilo. Še dvajset minut. Še pet. Še dve. Sodelavec mi je rekel: »Glej, kako se ji smeji. Pa boš lahko malo dremala po poti?«

»Dremala! Se hecaš!? Jaz ful z velikim veseljem vozim. Od vznemirjenja sem čisto budna!«

Po končanem delu je avto bil lepo ohlajen, ker je bila nevihta. Pravzaprav je še kar deževalo. Močno. Boj sem se približevala Mariboru, boj je nehalo. V Hočah je že bila čisto suha cesta.

Najprej seveda malica. Glasba. Potem kava po Ljubljani. Kapučino vanilija. Toliko sva s sinom klepetala, da sva kar naenkrat iskala potne liste. Na meji nič gužve. Kar neki heci, ko mi je sin razlagal, kaj se mu je vse zgodilo. Bilo je tako smešno. Zanimivo.

Super hitro sva bila na morju, ker ni bilo kaj dosti prometa. Pet avtov za domov in taksi za nama. V Puli so naju pričakali ogromni maki. Rdeči. Velike svetilke. Kako so to izvirno naredili! Super moderno izgleda!

Samo postlala sva si (se malo žgečkala) in že sva spala. Prebudilo naju je lepo jutro. Skočila si bova po bombetke za zajtrk. Ne za avtom! Trgovina je čisto blizu. Ampak najprej sva si usposobila dve kolesi. Potem pa res zajtrk. Seveda sladoled najprej. Za predjed. Da veva, da sva na morju! Dan že moraš začeti lepo… potem se prevesi v še lepšega…

Pojedla sva malico s pogledom na morje. Potem pa kopanje! Izgledalo je malo oblačno! Voda pa tako topla, da ne moreš verjeti! Kar bila sva notri!

Morje ni morje, ali bolje oddiha ni brez kave. Upočasnitev. Ali kapučina. 

Končno moje morje! Petje galebov. Valovanje. Vetrc v laseh. Kopanje. Namakanje. Dremanje v senci! Plima in oseka...

Super srečen simpatičen dan! Cmok!

P.S.: Čas je, da dam prostor temu, kar obožujem! Happy! (https://youtu.be/y6Sxv-sUYtM) Zdaj, ko pišem tu pri morju, mi kar nekaj valovi šepetajo. Pustim računalnik na stran! Samo sem! Uživam!

Priprave na užitek...

Danes bi pisala o tem, kako se veselim kopanja danes.

Še prej pa morja!

Jutri grem spet! Jee! Ponoči! Malo pustolovščine nikoli ne škodi! Kam bi se lahko šla kopati? Bova že našla kje! Rada bi, da bi malo nove plaže raziskovala! Morska hrana! Kavica pod oljkami! To je moja najljubša kavarna (ali pa takoj za tisto, ki je imela stole in mize v morju… je pa ta malo dalje…) Nabiranje školjk. Sprehajanje po morju.

Pakirati bo treba iti! Eh, vedno manj mi je pomembno, kar imam zraven. Bolj so mi pomembni ti zakladi srca, ki jih zbiram. Notranji kamenčki sreče, ki rastejo v graščino srca. Duše. Samo, da imam klobuk in kopalke, pa imam vse!

Valovanje, šumenje, vetrc v laseh, prihajam! Nora sem na morje! Dobesedno. Dejansko! Resnično! Sreča me preplavi in me drži kot cek! Obožujem!

Priprave so važne! Zato, ker v njih uživam enako, če ne še bolj, kot na dopustu! Uživam v pričakovanju! Vznemirjenju! Že čutim sol na koži! Vetrc v senci! Objem morja! Kako bo to božansko šele v resničnosti! 

Danes pa malo tolažbe! Kopanje v bazenu! Samo, da je voda. Uuuu, pa nove kopalke! Testiram!

Srečna sem kar tako! Včeraj sem videla zvezde. Prostranost v meni se je odpirala. Vem, da sem tukaj, da se širim! To me je spreletelo. Spoznanje. Vse je lažje, če sem srečna! Neka globoka sreča se je naselila vame in mir. Zaupanje. Ljubezen. Povezanost. Lepota.

K temu je tudi veliko pripomogla sezona balkončkanja. Ležalnik! Rahli vetrc. Ledena limonada! Knjiga. Dremanje. Verjetno imam zato tako rada mačke, ker sem jim podobna. Dremava prisotnost! Rada sem mačka!

Lep dan, z vetrcem v laseh...

P.S.: Uhvati ritam Parni valjak (https://youtu.be/WKC_kXeNI4k)

Pristnost zažiga!

Brala sem knjigo, ki jo je po pomoti poplavilo. Očitno se je odločila, da bo ostala z menoj za vedno. Kriva pa je tudi bila, da sem poklicala prijateljico. Takoj je bila za akcijo! Ne, knjiga! Prijateljica! To mi je všeč! Spontanost!

Že nekaj časa se nisva videli, ker sem bila polno v teku in akciji. Ampak vedno sva na isti valovni dolžini. Kar se poveževa! Nadaljujeva, kjer sva ostali zadnjič! Ne glede, koliko časa je minilo. Ni pomembno!

V stiku je s sabo! Z naravo v sebi. Razumeva se. Ona daje moji naravi prostor, jaz pa njeni. Čas je tako hitro minil, da sploh ne vem kdaj. Kar nisva mogli narazen. Počasi sva še klepetali o delikatnih temah. Šli na tržnico, potem pa je res bil čas, da se odpraviva vsaka na svoj konec po opravkih (Nova rdeča torbica, prihajam!).

(Slučajno bom napisala naslov knjige, ker mislim, da je nekaj na tem. Pogum. Osho!)

To je, kot bi si povedali pustolovščino. Njene duše in moje. Kot bi se lahko razcveteli brez obsojanja. Seveda sva se pogovarjali o resničnih potovanjih tudi, ker obe radi raziskujeva! Toliko izkušenj! Bila je v mestu, ki si ga želim že dolgo obiskati! Moj ljubi, prihajam!

Najbolj pa me je presenetilo, da mi je rekla, da je brala eno knjigo! Seveda! Knjigo! To pa je nad vsemi! On pa je zame človek nad vsemi! Meni tudi! Seveda se je šlo za Borisa Veneta! Novo knjigo ima! Že davno sem jo prebrala! Sploh pa nisem mogla verjeti, da je bila na njegovi delavnici! Pa mi zdaj komaj pove! Po tolikih letih! Ženska je polna presenečenj! On pa je res carica!

Najlepše pa mi je bilo, ko mi je rekla, da se samo z mano lahko take stvari pogovarja. O rasti duše! Super je deliti mnenja in še bolj izkušnje! Super je, ko sem lahko vse, kar sem! Pristnost zažiga! Iskrenost zažiga! Eh, hecam se! Samo fajn je! Ne! Res! Zažiga! To pa je bil bonbonček za dušo!

Izjemen pustolovski dan poln pristnosti!

Love y all! Cmok!

P.S.:  Bruce Springsteen...   Human Touch... https://youtu.be/85cNRQo1m3A

Mikavna zapeljevanja...

Rada imam vikend. Vse boj na počasi. Niti ne iščem nekih mest sproščanja, pa me samo najde. Kot da me zavije v stranko ulico. Me povabi. To je zame.

Ležalnik v zavetju mestnega vrveža na notranjem dvorišču v senci dreves. Šumenje listja. Moja najljubša kavica z okusom lešnika. Penice. Knjiga ob meni. Malo sem samo zaprla oči in srkala vso to blagost. Klepet z zanimivo gospo o užitku čutenja poletja.

Poznam mesto. Ne še čisto, ampak vedno znova me zapelje z zanimivi kotički. Preseneti me z veseljem srca.

Našla sem še en tak kotiček. Ali je on našel mene? Obožujem reko. Valovanje. Šumenje. Bleščanje sonca v nežnem gibanju gladine.

Bilo je toliko lepih prostorčkov, da kar nisem vedela, kam bi se usedla. Gori na razgledno teraso? Na ležalnike? Na stolče kot na konici Titanika? Odločila sem se za sedežno čisto ob vodi. V senci.

Mimo so plavale ribice. Ribe s črno piko na repu (niso bili Nemoti…) Račke. Mama račka z malimi račkami. Labodi.

Moja duša se je kopala v zadovoljstvu. Tako je valovalo! Pogled na zelena drevesa v ozadju. Prijazno osebje. Pa ni lepšega mesta za pisanje. Za sproščanje. Za uživanje trenutka. Sladoled. Moj najljubši. Zanimiva glasba. Malo jazza, rock and rolla v ozadju.

Sploh ne morem prav pisati. Samo uživam v teh trenutkih. Občutki morja so čisto pri roki! Očaralo me je, da je res čisto pri vodi. To me pa tako privlači…

Skoraj bi čisto pozabila. Nekaj me je vleklo v trgovine, da pogledam malo, kaj je novega. Obleke. Oblekce. Nekako sem se uštela za eno uro in sem imela več časa. Za pisanje! 

Kje zdaj najti tako primerno kavarno? Moji dve ljubi sta še bili zaprti. Žal. Ni pa se mi dalo iti kam daleč. Kaj pa tukaj? Izgleda lepo. Pa saj bom tako pisala. Notri pa so vse uredili! Presenetili. Bilo je kar sveže zjutraj, zato se ne bi usedla zunaj... Lepe tapete. Polica s knjigami. Kazalka z napisom: ljubezen v srcu. (Saj vem… Saj vem…) Zlata obroba na ogledalu. Lepe podrobnosti. Napis relax iz lesa... vem, ne bom pozabila... 

Privlačno! Ljubka kavarna v središču. Spet so me našli! Moji ljubi prostorčki za pisanje…

Neverjetno zabaven dan!

P.S.: Baseballs - Angels (https://www.youtube.com/watch?v=xF2oDfkTUoo) ali pa malo bolj divje... (https://www.youtube.com/watch?v=e1UWEMmJkzE)