VPIJAM TOPLINO ČAROBNOSTI

Življenje je čarobno lepo. Vsaj zdaj je, potem ko sem si postavila vprašanje, kaj pa lahko naredim – vseeno?! (To nam je povedala Kassandra – Suzan Ashley.)

Kaj lahko naredim, vseeno…?

Kaj lahko naredim kljub…?

Tako se takoj pomaknem iz faze izgovorov in se vstanem z postelje z nasmehov. To se je zgodilo danes zjutraj.

Kako je vse lažje, če bi lahko takoj preskočila iz faze sitnosti (sitkanosti) v fazo razkošja ljubezni. Pa saj ljubezen ni razkošje. Vedno je tu. Lahko pa je, da imam odprt dežnik, da ji ne dopuščam, da me zalije. Zdaj pa je naliv tako močan, da mi niti dežnik niti dežni plašč in niti škornji več ne pomagajo, da ne čutim, kako zelo sem ljubljena. Zalita sem z vseh strani. Oblita kot sladkorni preliv na torti. Beli. Tisti najbolj sladki, ki si ga vedno pustim za na konec, ker je tako zelo dober.

Lahko pa se neham upirati in dopustim ljubezni, da me objame z vseh strani. Ne samo od zunaj, ampak še bolj pomembno je, da ji dovolim, da me objame od znotraj.

Najlažje pa se neham upirati ljubezni tako, da delam nekaj, kar imam rada. Beseda delam je tukaj ohlapno uporabljena. Saj pomeni tudi sprehod, dremanje na kavču sredi dneva, če mi ravno je. Gledanje v ogenj, ko tako lepo plapola. Dopuščanje sončnim žarkom, da me božajo in vpijam toplino čarobnosti, ki še napolnjuje mojo dušo in moje srce, ne samo moje telo. Če pa res želim hiter preskok v ljubezen, pa je najlažje skozi ustvarjanje. Slikanje. Meni pa je dragoceno pisanje. Ali tudi kuhanje mi je všeč. Preizkušanje novih receptov. Karkoli mi napolni dušo. Branje zavita v kociko z mojo mačko Bliss pri nogah.

Torej veliko lažje je odpreti srce ljubezni, kot so nas učili. In še veliko lažje se je soočiti z bolečinami preteklosti, kot so nam pokazali. Izogibanje ne bo več dolgo delovalo, saj je ljubezen tukaj, da s svojim nalivom izpere vse, kar je manj kot ona sama.

Mogoče je čas, da se nehamo upirati dobremu, resnični ljubezni.

Odpri svoje srce, moja draga, še malo bolj. Ti so zmoreš.

Ljubek pristen ljubeč lep romantičen jasen hvaležen harmoničen miren kreativen blažen čaroben vesel razigran pocukran dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Prav te vodi!

BOŽANJE LJUBEZNI

Ljubezen nas boža v rimah besed, dejanj, ljudi in okoliščin, ki so nam osebno ljube.

Meni zdaj poje skozi tišino narave. Jelen nekje v daljavi laja in kliče svojo drago. Mogoče je to obdobje v mojem življenju, ko mene kliče moja sorodna duša in je čas, da odprem srce še malo bolj. Kliče me ljubezen. Resnična ljubezen.

Sonce mi šepeta skozi toplino žarkov, ki me božajo in me nežno ljubkujejo po obrazu. Prenesem še več svetlobe. Prenesem še več resnične ljubezni.

Moje srce očiščujem vsega, kar bi še ljubezen zadrževala zunaj mene.

Zaupam.

Dovoljujem si čutiti ljubezen. Vso me obkroža. Ni mi je treba iskati. Ali biti naščeperjena, naježena ali v paniki, kje hodi. Tukaj je že. Čutim jo. Ne rabim biti obupana, kje je, da jo nujno potrebujem. Ker ko si nekaj zelo zelo želim, pomeni, da nekaj zelo zelo zdaj ni tukaj.

Sama sem trmasta in bi želela, da se ljubezen pokaže takoj. Tako sem trmasta, da gledam kot bik v nova vrata, da ne vidim, da je že vse okoli mene.

Tega se želim osvoboditi.

Ljubezen je že tu.

Ne rabim se osvoboditi, lahko samo spremenim pogled.

Že zdaj sem globoko ljubljena. Skozi naravo, skozi moje ljube, skozi ustvarjanje, skozi prijazne ljudi, ki so ob meni skozi to zanimivo obdobje.

Lahko bolj zaupam v božanski pravi čas, kot v moje obsedeno zahtevo, ko želi moj ego kontrolirati situacijo. Kaj pa, če še najina ljubezen ni zrela? S tem pa zamujam vse čarobne trenutke, ko res lahko uživam v ljubezni, ki jo zdaj prejemam.

Kaj si vse želim, da bi mi partnerska ljubezen podarila, kaj jaz zdaj nimam? Spet sem priznala, da želim neko izpolnitev v prihodnosti, ki mi jo lahko da samo določena oseba.

Kako naj bom v miru, če zdaj nimam partnerja že tu, da bi lahko bila srečna?! (Kako nora vprašanja?! Ali ne!) Torej si lahko spet dovolim občutiti ljubezen samo, ko bo ta prišla na točno določen način ob točno določenem času, da sem lahko srečna?!

Spet neko predvidevanje, ki mi ne dopušča, da bi zdaj polno ljubila svoje življenje in dopuščala ljubezni, da sem zdaj v tem trenutku ljubljena?!

Čutim mojo željo duše, srca, da se s svojim srčnim partnerjem najdeva. Tudi on me išče in hrepeni po meni. Srečna sem, da mi je namenjeno ljubiti in da sem ljubljena, že zdaj – na milijon načinov. Oba bova vedela, da sva se srečala in da je to to – in moje srce bo prejelo še milijon in en način ljubezni. Zaupam. Zaupam v božanski pravi čas, ne pa v uro ega, ki pravi, naj pride zdaj takoj. Vse je orkestrirano v popolnosti ljubezni, tudi moja ljubezen, tudi najino srečanje s sorodno dušo. Zdaj pa odprem srce ljubezni in si jo dovolim občutiti že zdaj.

Ptički veselo pojejo.

Danes zaupam, z vsem srcem, da si Ljubezen želi zame, da sem ljubljena na vse mogoče načine, tudi v partnerskem odnosu, ker je to zapisano v mojem srcu. S sorodno dušo se bova našla ob pravem času, zaupam v to. Zaupam, da ljubezen orkestrira vse okoliščine, da se srečava. Prej kot slej. Vmes pa uživam življenje.

Dopuščam ljubezen.

Ljubek ljubeč srčkan svoboden ustvarjalen sijoč navihan sočen strasten harmoničen vesel blažen optimističen kreativen dan poln božanskega obilja!

Ni mi treba izsiljevati romantične ljubezni, saj je že tu. Bolj kot izsiljujem, manj v srcu res verjamem, da bo prišla ob pravem času. Samo zaupam. Danes zato samo zaupam. To je več kot dovolj! In sledim svojemu srcu! Prepuščam bogu, da vodi. Vmes pa dvignem glavo in koga pogledam v oči. 'Si ti ta?!' To je dovolj. Odprta sem za ljubezen! Juhu! Bog je ljubezen, zato si bolj kot vse na svetu želi, da se mi izpolnijo moje srčne želje. Najlepše pa je, da ima moč, da mi to uresniči po meni (še) neznanih čarobnih poteh. Vse poti me vodijo v sr(e)čno partnerstvo. Najbolj pa ta trenutek! Juhu! Zaupam ljubezni!

VREDNO JE ODPRETI SRCE

Imela sem tako čudovite sanje polne simbolike, kjer sem bila ljubljena in zaščitena tudi, ko nisem bila v svoji najvišji vibraciji. (Sanje so podrobno opisane v prejšnjem blogu.)

Tako deluje ljubezen. Samo ljubi, ne glede, kje sem. Ljubljena sem.

Vedno sem ljubljena bolj kot si sploh lahko predstavljam. Na meni pa je, da odprem ljubezni svoje srce.

Na mene dežuje nenehno svetloba čiste radostne ljubezni.

Kaj pa imam jaz v srcu? Se še vedno oziram preko rame v preteklost za obžalovanji? Ali gledam nepremično v točko prihodnosti, ko pa si bom dovolila čutiti ljubezen, ko bom dosegla svoje zastavljene cilje?! Takrat pa bom vredna ljubezni. Takrat pa bom odprla srce.

Kako krivično je vse to do mene.

Ljubezen nenehno obkroža vse, kdo sem. Zaradi nedovoljenja sami sebi, da bi jo zdaj sprejemala, pa je niti ne opazim. Mogoče jo opazim, pa si je ne spustim blizu.

Kaj vse še moram doseči, da bom dovolila ljubezni, da vstopi v moj vsakdan?!

Kaj vse nisem naredila, da bi lahko dopustila ljubezni, da je del mojega vsakdana?

Kaj še vse nisem ali bi morala biti, da bi res lahko ljubezni odprla vrata, da bi me objela, mi povedala in pokazala z vsakim vdihom, kako zelo sem čudovita in ljubljena – točno takšna, kot sem zdaj?!!

Kaj ne vidim, da sem v vsakem trenutku vredna ljubezni, tudi v tem?! Ali najbolj v tem!!! Počasi odpiram svoje srce. Ne pričakujem vendar, da bo vanj udarila ploha (morda zasluženih) udarcev nevihte!?!! To je samo strah, da se spet upiram ljubezni.

ljubezen mi želi podariti toplino sonca, ki objame vse koščke mene in vse vmes – vse, kdo sem – da se lahko sama ljubim in sprejemam. Da končno dovolim ljubezni, da polno stopi v moje srce.

Danes spuščam vse delčke sebe, tudi najmanjše, ki še verjamejo, da si zaslužim karkoli manj kot ljubezen. Povabim ljubezen v svoje srce, odprem ji moje svetišče sebe, da me napolni do roba in še čez, da se zliva na vso okolico. Vendar tega ne delam za druge. To delam zase. Vsak ima svoj tok nenehne, neskončne, neomejene Ljubezni, ki samo čaka, da nam na vse možne načine pokaže, kako zelo smo ljubljeni.

Vse delčke sebe kličem v ta trenutek, da lahko polno sprejemam ljubezen. Vredna sem je. Čutim to. naj vse, kdo sem vibrira z vibracijo ljubezni.

Ljubljena sem.

Ljubljena si.

Ljubek ljubeč srčkan srečen sijoč navihan zabaven varen lahkoten živahen umirjen iskren jasen dan poln božanskega obilja.

Danes bodi pogumna. Varno je odpreti srce ljubezni in spustiti vse, kar je manj kot to. Sledi svojemu srcu.

ZAVETJE DRUG DRUGEMU

Rada bi živela po svoje. Tako kot ne bi rada, da mi drugi ugajajo samo zato, da bi zadovoljili mojim zahtevam – no, željam – tako si ne želim zase, da bi delala enako. Naj bo druženje ali karkoli iskreno. Naj bo prežeto z ljubeznijo, ko z vsem srcem rečem DA! To si želi moje srce.

Res je, da lahko v vse vnašam ljubezen, res pa je tudi, da mi je v nekatere stvari (dejanja, misli, dogodke…) lažje vnašati ljubezen kot v druge.

Zakaj bi se torej mučila, pa se trudila dajati ljubezen v situacijah, kjer se morem res naprezati, če pa se lahko postavim v okoliščine, ki naravno izvabljajo ljubezen iz mene?!

Tako kot je vrtnici naravno cveteti, je meni naravno ustvarjati. Ali kuhati (če tudi ne uspe vedno, uživam v procesu). Ali biti v naravi. Obožuje takšne sončne dni, kot je danes. Ptički mi pojejo, vsa narava je oblečena praznično. Vse je veselje.

Res je, da sem se zjutraj zbudila z neko otožnostjo na koncu sanj. Na robu zavesti, ki se je prelivala v neko žalost. V sanjah sem prišla iz nekega nakupovalnega središča ali trgovine in sem bila vsa poklapana. S povešenimi ramami in sklonjeno glavo. To se spomnim. Zraven mene pa so parkirali ljudje, ki jih niti v svojem budnem življenju ne bi rada srečala. (Vsaj ne prepogosto. Enkrat na leto je dovolj.) Bili so priča mojemu ne tako cvetočemu razpoloženju, saj nisem imela energije, da bi to sploh prikrivala. Ne spomnim se pogovora ali česarkoli vmes. Mislim, da smo se samo pozdravili. Nekaj so mi razlagali iz zadnjega sedeža avta, potem pa smo se ločili. Šla sem v prostor, kjer je bil napovedan film in bi morala biti samo jaz, pa je bilo polno ljudi v tem prostoru. Ko sem vstopila, so dali film na glas in takrat sem opazila ljudi. Bili so sami moški. Zraven mene je sedel res nasmejan, prijazen in prikupen moški. Ne bi jih želela tam, ampak so bili neka množica pozitivnih ljudi, zato sem se prepustila filmu in občutku dobrega vzdušja.

Tako sem navajena nositi svojo žalost, otožnost, trpljenje, bolečino – vse te težke stvari – na svojih ramah, da so me sanje prav morale opozoriti, naj to spustim. Koli mene je toliko dobrega. Pripravljena sem, da to vse senčno spustim – zase in za druge. Za vse moje prednice in prednike, ki so to doživljali. Ljubljeni ste. Dragoceni ste. Vsa vaša bolečina ni šla v nič. Pretakate se v moji krvi. Odpustimo. Spustimo. Osvobodimo se. Končno. Vem, da smo pripravljeni bolj kot kdaj koli biti v svetlobi in še veliko več je lahko sprejmemo v naša srca. Ni nam treba več trpeti ali prenašati česarkoli manj kot ljubezni. Zahvaljujem se za vse izkušnje, ki so bile manj kot ljubezen, saj so bile samo klic po ljubezni. Zahvaljujem se za vse nas. Vse to obrambno negativno nas je mogoče včasih varovalo pred še več bolečine. Zdaj pa zavzema prostor, kjer ljubezen tako navdušena čaka, da ji ga podarim – podarimo. Naj zdaj ljubezen kraljuje. Čas je. Vse ostalo pa dajem v karmično poravnavo.

Resnica se je izkazala. Pravici je zadoščeno. božansko posredovanje se dogaja zdaj. Naj bodo vsa naša srca, moje ljube prednice in predniki, napolnjena z ljubeznijo.

Moški v sanjah so bili sveti, saj so svojo prijaznostjo varovali mojo dobro počutje. Bili so tam zame, da se počutim varno. Počutim se tako ljubljeno kot še nikoli. Zdaj so mi kar solze spoznanja stopile v oči. Ganjenosti, kako zelo sem ljubljena. Moški so tukaj, da dajejo zavetje sveti ženskosti, ker je to njim v zadovoljstvo in ponos. In v sanjah sem bila obkrožena z njimi.

Hvala!

Hvala!

Hvala!

Zdaj spuščam vse, kar je manj kot ljubezen.

Ljubek pristen srečen srčkan hvaležen svet edinstven sijoč sočen lahkoten bogat navihan jasen drzen prijazen dan poln božanskega obilja!

 

Sledi svojemu srcu in simbolom, ki te vabijo na tvojo resnično pot srca – pravo pustolovščino. Zaupaj si. Ljubljena si bolj kot vse.

SVETIŠČE DOMA

Preblisnilo me je nekaj. Imam čudovit dom, ki ga obožujem. Res. Iz vsega srca. Blizu narave je, urejam si ga po svoje, imam prostor za ustvarjanje. Čudovit je. Ima še to prednost, da je blizu mesteca, ki mi je zelo pri srcu. Res je čudovito. Imam prijateljske prijazne sosede, s katerimi se kaj pohecamo in si pomagamo. Tukaj imam res mir, da sem vse, kar sem si kdaj želela.

Vseeno pa pomanjšujem ta dom pred drugimi. Samo – ne vem, kaj vse – je. Nič ni kaj takega. Kot bi ga želela opravičiti pred drugimi, če ne vidijo lepote v njem in se celo strinjam z njimi. Meni pa je v srcu ta dom tako dragocen. Zdaj je moje zavetje. Daje mi varnost in vse drugo.

Obnašam se do mojega doma, kot da je samo neka vmesna postaja. Mogoče je, tega nikoli ne bom vedela, ampak meni pa je zdaj tako ljub dom. Potem, ko ga jaz opravičujem moj dom, da je, kakšen je pred drugimi, mu ne dajem spoštovanja, ki si ga res zasluži. Ljubim svoj dom. Rada bi, da bi to jasno izražala tudi pred drugimi. Mnenje drugih ni pomembno, saj jaz živim tukaj. Ne odgovarja njihovim okoliščinam, saj oni ne živijo moje zgode, nimajo tega napisanega v srcu, kot imam jaz.

Spomnim se, kako sem vedno čuvala stvari od drugih, če sem si kaj sposodila, kot da je sveto, če tudi je bila samo radirka. Svoje stvari pa sem pač imela, kot da so nepomembne. Na stvari drugih sem gledala kot da so svetinje, ne glede, kaj je bilo. Zdaj pa bi rada to obrnila v sebi.

Imam dom, ki mi je svetišče. Vse mi daje, kar si želim. Preskrbljenost, zavetje, varnost, zaščitenost in povezanost. Toplino. Domačnost. Sproščenost. Prostor svetega srečanja fizičnega in duše, ter vseh plasti čarobnosti vmes.

Od zdaj naprej bom s ponosom govorila o svojem domu. Ljubim svoj dom. To je moja resnica.

Danes si ustvari ljubek srčkan srečen dom, ki ti je res v veselje in ob katerem ti zaigra srce.

Ljubek navihan sočen sijoč pristen lahkoten naraven varen blažen iskreč iskriv vesel radodaren edinstven dan poln božanskega obilja.

 

Zaupaj radosti, ki je samo zate v tvojem srcu. Naj te vodi v pustolovščino življenja! Si kaj nagajiva danes?!

PREBUJANJE V RADOST

Danes lahko izbiraš, kdo si. Vse si. Pomembno pa je, da nameniš svojo energijo temu, kar bi rada povečala. Ali krepila.

Kaj ni zanimivo, da rečejo, da pesmi niso več aktualne, po drugi strani pa grem na predstavitev pesniške zbirke, ki uspeva bolj kot vse?! Ni nekih pravil, načrtov uspevanja ali neuspevanja.

Kdo smo v resnici, je naše poslanstvo, da to odkrijemo in to podarimo svetu. Ni pa nič narobe, če se kalimo skozi proces.

Uh, koliko slabih odločitev sem sprejela. Preko preveč. Pa me to odvrne, da se ne bi slabo odločala?! Malo že. Ampak vse dela še bolj zanimivo. Nekako se sama sproti odločam, kaj vse si še želim ustvariti. Žal mi je edino, da kdaj prizadenem nenamerno ljudi okoli sebe. Sem pa vsaj voljna to priznati in prositi odpuščanja. Kaj je tudi nekaj. Pa takoj povem ali si razjasnim pri sebi, kaj bi drugič drugače. To je že tudi nekaj.

Živa sem. Delala bom napake. Ampak to me ne odvrača od tega, da ne bi živela po svoje. Čas je, da sem malo bolj pogumna in se spet vrnem v svet kot močna pristna oseba, kar tudi sem.

Dovolj imam skozi nekega razmišljanja o drugih. Kaj pa si jaz želim?

Tako sem vesela, da se je prijateljica tako zelo razveselila, da pridem zadaj na morje. To mi je tako dragoceno in mi srce napolnjuje z veseljem. Vseeno pa sem se odločila, da bom ostala doma in ustvarjala, ker mi je zdaj to pomembno. Dragoceno. Neprecenljivo. Veš kaj, lepo življenje imam. Presneto lepo.

Rada bi bila bolj samosvoja. Še bolj bi rada zaupala svoji intuiciji. Še bolj bi rada dala srcu prostor, da zares vodi, razum pa najde poti, da to vse uresniči.

Danes sem bolj pogumna. Danes sem pogumnejša! Danes sem res samosvoja. Moja draga, rada se imam.

Moja draga, rada se imej.

Spet imam polno idej za pisanje. To mi je tako naravno! Obožujem pisanje in vse, kdo sem. Vse je proces nastajanja. Nismo končen izdelek v tovarni z rezervnimi deli. Smo živa zaključena enota – celovitost – ki še kar raste in se širi in se polni s svetlobo ljubezni, kar žari na ves svet tako močno, da se vse prebuja v radost užitka življenja na Materi Zemlji. Življenje je čarobno in čudovito!

Ljubek sočen sijoč radosten sladek svetel navdihnjen navihan bogat premožen lahkoten zabaven vesel dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Dragocena si! Tvoje delo je dragoceno! Tvoj obstoj in prisotnost sta dragocena! Danes sprejmi svojo lepoto srca in sij na vso moč! Dragocena si!

ZAKLADI BLAŽENOSTI SRCA

Pestro je, da mi življenje daje toliko namigov. Samo čas je, da se umirim v sebi in to razberem. Kolikokrat sem bila notranje razpeta med toliko delčki sebe, med katerimi sem mislila, da moram izbirati. Pa ni res!?! Ne rabim! Vse sem. Mogoče sem zdaj malo bolj to, ali drugo. Vse pa je v meni. Lahko se osredotočim na svoje dobre lastnosti.

Veš kaj, brala sem tako dobro knjigo od pisateljice Hoover C. All your perfects. Zgodba je zelo zanimiva, kako močna je ljubezen. Glavno sporočilo pa se zgodi že na začetku, ko dobri v kolačku sreče iz kitajske restavracije sporočilo, da naj se osredotoča na dobro v vsem. Na svoje dobre lastnosti.

Točno to je sporočilo zame danes. Osredotočaj se na dobro v sebi in drugih. Ne sovraži (ne sebe ne drugih). Ne razpršuj se na milijon koščkov. Seveda imamo vse v sebi, ampak bomo to izražali in živeli, kar nam je ljubo ali kaj drugega? Na kaj se bom osredotočala, to bo rastlo.

Lahko pogledam pomankanje ali obilje. Imam tako dobro hrano in vsega več kot dovolj. Imam nekaj denarja v denarnici, nekaj celo na bančnem računu. Imam nekaj bencina v rezervoarju od avta in celo imam avto. Torej imam že več kot dovolj. Lahko bi se pritoževala, da nimam več ali boljši avto.

Zdaj sem se še spomnila, da imam tako lep dom, ki ga obožujem. Doma sem sredi narave, kjer imam mir. To mi je tako dragoceno. Ljubim svoj dom.

No, lahko bi se tudi pritoževala, da nisem doma v vili ali gradu.

Vedno se lahko pritožujem, lahko pa se zahvaljujem, za vse, kar pa imam. imam celo mačko Bliss, ki leži nekje tukaj in skupaj uživava v dopoldnevu.

Čeprav je megla raztegnila roke okoli dolin, se mojega doma ni dotaknila in tako še vedno vidim zlato obarvano listje.

Ne glede, kaj se dogaja v svetu, mojega srca se ne more dotakniti megla negativnosti, manipulacij ali laži, če tega ne dovolim. To je moj dom. In vanj lahko vstopi samo ljubezen ali več. To je dejstvo. Moje telo je moj dom in vanj lahko vstopi samo to, kar je povabljeno. Zdaj imajo vstop mir, ljubezen ali še kaj višje. To je to.

Sprehod po nočnem pokopališču mi je dal toliko modrosti. Nič ne odnesemo s sabo. Čisto nič ne odnesemo s sabo. Pomembni so odnosi in ljubezen, ki jo gojimo v sebi. Ustvarjenost. Povezanost in pristnost. To je vse zelo dragoceno. Neprecenljivo. Vsi naši zakladi srca, ki so nam podarjeni kot lepi trenutki blaženosti lepote ljubezni, so neprecenljivi.

Danes zbirajmo zaklade srca in si napolnimo svoj rezervoar s polnostjo ljubezni. čarobno je živeti na tej naši ljubi Materi Zemlji – Gaji.

Ljubeč ljubek čaroben sladek sočen jasen hvaležen srčkan optimističen iskren kreativne zabaven zaupljiv hvaležen mogočen luškan srčkan dan poln božanskega obilja!

Odpri svoje srce notranjim prostorom svetišča ljubezni. Tako dragocena si. Zdaj pa deli svojo modrost s svetom. Tvoja srčnost pristnosti je neprecenljiva, tako kot si ti.