Toti moj Mišo!

Kaj pa to, ko sem včeraj splezala na oder in mu dala "lupčka" (leta niso važna, Mišo je legenda…)! Potem pa sta se že dva varnostnika približevala, pa sem morala hitro dol z odra skočiti… saj ne… Prvi april…

Ampak je bilo legendarno. Prej sta nastopala dva. Imela sta dobre pesmi. Ampak ko je prišel Mišo, pa je bila cela dvorana na nogah. Ploskali smo in se drli: Mi-šo! Mi-šo! Mi-šo! Kaki fenomen. Res je že star, ampak je zapisan kot legenda v mojem srcu. Kaj češ, ene sanje bodo pač ostale neuresničene. Mogoče je tako boljše (za oba…). Lupčeka na lička…

Res ima same usodne pesmi. Ljubezenske. Kako z vsakim vlaknom ljubi. To pove z neznansko odtenki. Potem pa mislim, da mora biti moški odrešilna oseba mojega življenja.

(Vedno znova razočarana. Kaj še sploh pričakujem? Z lahkoto igram vlogo princeske, Pepelke, Barbike… Čas je, da se lik že izoblikuje. (V mene. Resnična oseba…) Ni mi več za te nedoločne ustrežljive vloge. Najprej si vlogo sama izberem, potem pa se pritožujem. Res popolni scenarij.)

Ko pa imam vse v sebi. Zares. Vse imam v sebi. Osnove. Cel človek sem. Ne polovica para. Ne: ti me dopolnjuješ. Vseeno pa verjamem v ljubezen.

Danes pa pišem zunaj. Pod drevesom. Šumijo listi. Neverjetno je. Sonce počasi zahaja. Vroče še je. Tu pa tam ga zakrije kakšen beli puhasti oblaček. Pogled na celi toti moj ljubi Maribor. Zvonec na vrhu. Vse se mi bo uresničilo. Vem.

Lep legendarni dan! Cmok! Cmok! Cmok!

Ti si meni usojena... Mi-šo!

Danes pa Mišo!!!! Mi-šo! Mi-šo! Mi-šo! Komaj čakam! Kako se bomo drli! No, peli!!! Malo za ozadje… »Samo nas nebo rastavit može, i nista više, i nista više…« (https://www.youtube.com/watch?v=Rf47NkkBzuA)

Kaj je moja obsedenost? (Zraven Mišeja… (Saj ni tako hudo…)) Ko sem bila najstnica, definitivno ples. Standardni. Latinsko – ameriški. Disko. To je že bilo bolj prosti slog… Zdaj pa salsa (bolj v pretekliku. Bo treba oživeti…). Seveda sem že poskusila orientalski ples. Celo ples na drogu. Izjemna izkušnja… Zdaj me pa bolj zanima tango. Strast. Izmenjava energije med partnerjema. Igra. Igrivost. Povezanost. Sinhronost. Nasprotni pol. Mogoče pa… vrtnica med zobmi, divja tango glasba in vihravost obleke… Najboljše pri tem pa: lakasti rdeči plesni čevlji s trakcem okoli gležnja. Bo treba malo prostora narediti za plesna tla…

Včeraj pa je bil tako popoln dan na kolesu. Peljala sva se mimo cvetočega drevoreda. Debla drevesa in veje so bile temno rjave, skoraj črne barve, milijone cvetov temno roza barve… Pihal je vetrič. Sipal je po nama te drobne nežne listke. Kot v počasnem posnetku. Rajska vožnja po tem pravljičnem tepihu. Zali to cvijeće suzama sreće… (https://www.youtube.com/watch?v=3uYUfR8lccM&index=29&list=PLjFOXk0d8ejqvoObYaf37Bc8UZRkY9Nl5)

Tvoje ruke oko mene,

tvoje usne na mom vratu,

a oko nas ruže cvatu…

Kad se svijaš oko mene,

kad te budim, kad me ljubiš,

znam da tvoja ljubav vrijedi

više nego čitav svijet…

Začel se je čas »balkonanja«. Martinčkanja. Najini viseči mreži naju že čakata. Čas je že za ledenke, limonado z malo metinih listkov in slamico. Če življenje ni užitek, potem pa res ne vem…

Ti si zame rođena,

ti si meni suđena,

da te sanjam na moru,

da te ljubim u zoru… (https://www.youtube.com/watch?v=Od5GtsdeSlM&list=PLjFOXk0d8ejqvoObYaf37Bc8UZRkY9Nl5&index=35)

Rahlo guganje, vetrc in pogled na bajno cvetočo češnjo… Nora sem ali pogumna, da vedno najdem trenutek sreče. Južnjačke sam krvi, meni ljubav treba, južnjačke sem krvi, samo srcem vodžen... (https://www.youtube.com/watch?v=O5Oz2APR06I)

Lep prikupen ljubek dan! Cmok! Cmok!

P.S.: Ni mi več pomoči! Kaj hočeš, romantik po duši… Komaj čakam! Verjamem v ljubezen!

(https://www.youtube.com/watch?v=f3mp7cOPUKw)

…od svega te volim jače,

moje srce s tobom diše,

od svega si meni draža,

od svega te volim više…

P.P.S.: Preveč Mišeja?!? Nikoli!!!

Poredna... malo pa že!

Kot punčka sem se smejala na glas, se veselila… vsak dan mi je bilo novo raziskovanje okolice, potoka, gozda, travnikov… nagajivosti s prijatelji. Vedno smo bili v akciji. Vse smo preplezali in šli še dalje v gozd. Potem se je počasi to začelo izgubljati, baje da je življenje resno. Malo pretiravam. Sploh, ker vedno znova najdem in sem v stiku s to svojo nagajivostjo. Lahko bi bila še bolj… (Še začela nisem...)

Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod. (Moškim pa tako tega ni treba praviti, ker to znajo, naravno. Nas, ženske so bolj v ubogljive, prilagodljive, krotke, ne jezljive, ne moteče vile vzgajali. Pa to sploh ni človeško! Vsak ima v srcu željo, da se izrazi in da je ljubljen, sprejet, takšen kot je. (Tudi ženske. Vredne smo tega. Vredna sem tega. To so samo osnove, mimogrede…))

Sem pa brala knjigo Anite Moorjani, kako je kot otroke vedela, da edinole ljubi, se smeji in navzven svetlo sije. Potem pa so ji rekli, da je življenje resno. Naj pazi, če bo koga ljubila, da ji ne stre srca.

Tako mi je torej zamrl sij

in ostala sem majhna,

zdelana.

Umrla sem,

nato pa se v trenutku smrti

zavedela, da je v življenju pomembno edinole

ljubiti, se smejati in svetlo sijati!

     Anita Moorjani

Danes sem se že imela čemu smejati. Na sedežni, kjer pišem (s kavo s penicami in vodo), sem se nekako naslonila. Polila se je voda. Nič ni to. Veliki kozarec. Nič ni to! Po mojem telefonu. Nič ni to! Še vedno dela. Sploh ne vem kako! Še meni bi sapo vzelo, če bi me nekdo tako zalil… Nič ni to! Čudoviti sončni vzhod pa mi tako vedno privabi obilje nasmeha na ustnice.

Čisto poreden dan! Cmok! Cmok!

P.S: (https://www.youtube.com/watch?v=MWASeaYuHZo)

Morala bi vedeti, da si lepa, točno taka kot si,

ne rabiš spremeniti nič na sebi…

Ne vidiš svetlobe sija,

globljega, kot lahko oči vidijo, mogoče te je svet naredili slepo,

da si lepa, točno taka kot si…

Slastni dan! Popolnosti...

Prav moram napisati, citirati, kar sem prebrala v knjigi Vzgoja brez drame, Siegel in Payne Bryson. »Težko je ugotoviti, kako vzgajati lastne otroke. Naredijo nekaj, kar ne bi smeli. Razjezimo se. (Pravzaprav niste nič posebnega. Veste, kaj ste? Starši. Človek in oče oziroma mati.) Oni se razburijo. Solze tečejo. (Včasih jokajo tudi otroci.)« To mi je bilo tako smešno! Včasih jočejo tudi otroci. Kako je lažje, če sem umirjena in prisebna, ko nastopijo nevihte. Prej minejo. Ali pa se izkaže, da je bila le sapica...

Danes sem se peljala s kolesom v knjižnico. Kako lepo se je bilo hitro peljati! Polno pritiskati na pedale. Uživati v vetru v laseh, reki, ljudeh. (Skoraj sem eno povozila, ker se nisva mogli odločiti, katera bi se kateri umaknila. Na koncu sva se obe smejali. Šlo je mimo.) Sonce na koži. Obožujem naravo, zrak, svobodo gibanja. Res. Počutim se živo. Prav smejala sem se zraven. Zdaj vem, zakaj ima srečen motorist za zobmi mušice…

Potem pa popolnost. Knjigo, ki sem jo iskala, sem takoj našla. Popolna penica. Popolni okus. Lešnik! (Kako še je lahko bolj popolno.) Z veliko mleka. Late machiato! Kar mogla sem se usesti na klopco in malo prelistati knjigo. Zraven pa srkati to popolnost! Včasih najdem popolnost na tako običajnih mestih, kot je knjižnica. (Zame je to bilo vedno svetišče…)

Našla sem še eno navdušenko nad morjem, zraven mariborske pesnice Vouk Erike… Anito Moorjani: »V naravi, zlasti v bližini morja, sem lahko fizično čutila neverjetno povezanost, ki jo vsi gojimo s celotnim vesoljem, kot da vse harmonično deluje skupaj, sinhronizirano, da oblikuje to tapiserijo, ki jo imenujemo življenje.«   Točno tako! Tako se jaz počutim! Saj pridem, morje! Narava. Reka! Danes sem te že malo okusila… slastno! Za dušo...

Slastni sočni dan! 

Cmok! Cmok!

Uuuu... rdeči!

Malo sem bila v nakupovalnem centru v Avstriji. 

Pa slišim za sabo radoživo strastno: "Samo pinki bi še morala imeti!" 

Seveda sta se pogovarjali o mojih laseh. Nista vedeli, da sem Slovenka, da razumem… Po dolgem času sem si naredila frizuro v zrak. Podobno irokezi, samo boljše… To je že kar drzno. Ne?! Imela sem obute čevlje z leopardjim vzorcem, kačasto obleko in bel plašček. O nakitu niti ne bi razpravljala… malo sem pretiravala. Skupaj je izgledalo čudovito. Nohte pa tako imam vsakega drugačne barve… Res bi morala imeti pinki lase. Vsaj s peno pobarvane. Saj jih bom imela!

Sploh še nisem nič omenila čevljev! Ne morem verjeti! Greh. Res je, kupila sem si nekaj lepih stvari… Ampak čevlji! Božanski! Ne božanski… vredni greha! Če karkoli od tega obstaja. Popolni. Če imaš oblečeno samo spalno srajčko in te čevlje… Pusti podrobnosti, kaj imaš oblečeno! Po želji čisto nič! Greš do kuhinje in si skuhaš kavo (jaz bi si še mleko spenila). Potem je že tako dan popoln! Lepo počasi, v stilu, vetrc v laseh. Danes! Danes pa da! Danes pa je popolno! Kaj še le, če jih obuješ kam ven! To pa je čista lepota.

To mora priti ljubi po mene. (Če ne pa si vzamem čevlje za voziti, ker ti so imeli peto res visoko.) Noge samo rahlo prekrižam v gležnjih. Lepo poudarijo moje lepe noge. Vidi se samo plašček in ti čudoviti čevlji. Saj v resnici jih ne bi nosila. Imela bi jih na polici. Gledala bi jih. Občudovala... Vedno ko bi odprla omaro, bi rekla: "Adijo, kako so lepi! Res so dobri!" 

Pobožala bi še jih zraven. Ali pa bi jih nosila v nedeljo na kavo. Zmenek? Kdaj bo že kaka čaga, da imam izgovor, da si kupim kake dobre čevlje? (Saj ne, da ga rabim.) Res dobre čevlje… Take, v katerih samo sedim in sem lepa.

Včasih se nepričakovano zaljubim. Rdeči so bili najlepši… Osupljivo lepi! 

Lep rdeči dan (v visokih petkah), moji dragi! Cmok! Cmok!

P.S.: Mafini so včeraj uspeli. S sredico iz evrokrema! Pa kavica zraven… Uuuuu! Ne vem, kaj je z rdečimi čevlji. Že od nekdaj so mi všeč. Vsi čevlji, rdeči pa posebej!!! Ne morem si pomagati! (Saj si niti nočem...) Uuuu!

Letijo, letijo... jabolka!

Spet je čas za kolo! Seveda ne brez čelade! Kdaj mi zadiši kakšna posebna jed. Sem že začela kuhati, ko ugotovim, da mi manjka ena sestavina. Jajca! Ne! Sinu naročim, da pogleda na posode na štedilniku. Bom hitro skočila v trgovino. S kolesom bom nazaj ena, dva, tri… Bližnjica tja! Polna hitrost. Kaj še rabiva kaj drugega? Kako lepo zlato rumena jabolka imajo. Še lepša od Sneguljčinega… Joj, jajca ne pozabiti. Mleko tudi, za vsak slučaj. Se je že nakopičilo nekaj stvari. Komaj sem vse spravila v košaro.

Potem pa polni gas nazaj. Pogledam čez prehod, če še malo bolj hitro pritisnem na pedale, bom ravno mimo, ko še ni avta. Seveda sem spregledala rahli hribček vmes. Ne čisto spregledala, samo se mi je dozdeval nizki. Nemoteč. Podoben ležečemu policaju. 

Prišla sem pred avtom! To moram poudariti. Sem pa tudi skočila! Jabolka pa so letela po cesti, pločniku, mimo robnika kot peresno lahki planeti… hitro sem vrgla kolo v travo. Razsipala še ostale stvari… Potem pa hitela pobirati jabolka. Naslednji avto se je verjetno spraševal, kaj pobiram na cesti. Pa to sploh ni bilo pomembno!

Misija je bila zaključena. Vse sem pobrala. Jajca so ostala cela. Jabolka pa so bila odlična kljub letu in trdem pristanku. Me že kliče sin. Pridem! Čisto blizu sem! Kosilo je odlično uspelo! Rada kuham. Prav uživam v tem. Rada pa tudi gledam, ko potem nekdo to z užitkom poje. Mislim, da še bolj uživam edino, ko jem. Res rada jem.

Kaj pa bi danes kuhala?! Jajca imam! In vem, kje se jih dobi še več! Samo ne tako hitro! Kaj če bi spekla nekaj? Mafine. Muffine. Ali mufine. Kateri izraz je sploh knjižno slovenski? Vseeno, z borovnicami.

Lep seksi dan poln jajc!

Cmok! Cmok!

P.S.: Ne morem verjeti, da nisem opisala občutka svobode na kolesu! Veter v laseh! Svežina na koži! Gibanje! Okoli pa narava! Drevesa! Ptički! Kje kakšna mrcina, kosmata, psiček... Užitek v polnosti!

Da! Da! Da! ... Kaj!?!

»Bi se poročil z mano?«

»Da.«

»Na gradu?«

»Da.«

»Imela bom izjemno čudovito belo obleko!«

»Super!«

»Kaj pa prstani?«

»Točno vem, kje jih bom kupil.«

»Tako, zdaj me pa lahko poljubiš!«

»Mama!?!«

Tako prisrčna reklama je bila, da sem se morala prav smejati zraven. Pogovarjala sta se dva otroka. Fantek in punčka... Vse je rekel da… z lahkoto.

Danes je bila bitka egov. Moj ego je njegovemu (tu mislim točno določeno osebo, ki pa je ne bom izdala... (mogoče)) pravil, da ne sme biti ego. Šlo pa se je samo za način igranja taroka:

»Si vedno tako zloben?«

»Tako me je življenje izoblikovalo.«

»Misliš, da so se meni dogajale same lepe stvari?« (Kaki izgovor.)

Vojn(ic)e je bilo hitro konec. Nasmejala sem se na glas. Pa to sploh ni pomembno! Sploh nisva bila pri sebi. Najina ega sta bila v vojni, kdo je večji ego. Jaz s prijaznim. Ali on z zlobnim? (Tako da je njegov ego večji. To pravi moj ego, ker se ima za bolj prijaznega… namišljena prijatelja… oba v zmoti… Tako je moj ego zmagal… ker nimam vedno prav, nikoli pa se ne motim… Zdaj pa nehaj »ta mali« (ego)). Ljubezen ne zmaga vedno, naredi pa vse, da teče prav…

Res pa je bilo, da sem našla popolno kavarnico čisto pri roki. Bolj pri nogi… Samo majhen sprehodek, pa sem tam. Ima pa taki skrivni kotiček. Z vseliko sedežno in polno blazinicami. Mizico s tulipani. Prisrčno. Ljubko. Domače. Moderno. Udobno. Stilsko. Spodbudno. Navdihujoče. Urejeno z okusom. Izjemno dobre sočne tortice. Splača se grešiti, ker so božanske. Tako kot tudi penica na kavici in prijazna postrežba. Danes sva sedela ob oknu, lep pogled na Pohorje. Tam je vse lepše.

To bila lahko moja nova potujoča pisarna. Za pisanje. Tako sem lahko neopazno skrita tam na sedežni, da me nič ne moti. Imam čisto zasebnost. Vse je lepše tam. Klepet z ljubim… Klepet s prijateljico… ali prijateljicami… vse bi spravila na sedežno v ta ljubki prostor.

Danes pa ljubko neegovski dan (če pa udari ven, pa veliko smeha…)! Cmok! Objemček! Cmok! Čudovit dan!