Čudež karaok... še bolj na glas...

Cel dan isto. Hrup. Zzzzz. Druge osebe, vedno isto. Polno ljudi. Samo brenčanje okoli. Preveč. Kako blagodejno je za moja ušesa radio. Malo divje glasbe vmes. Spet. Bzzzzzz. Spet. Nekaj ur tako. Potem pa radio naglas. Petje (dretje) brez posluha. Stari Don Juani: ...pisal ti pismo in v njem da rad te imam... pa vse je lepše, ker te ljubim... pa kar nekaj, samo da je naglas in da sem še jaz bolj glasna.

Vse je pozabljeno. Vikend je! Sedežna, kocika, gnezdo. kavica s penico, čeprav pozno. Dober film. Ljubim svoje življenje!

Leto mi je prehitro minilo. Sploh še ne vem, kje bom praznovala prehod. Ni pomembno, samo da sem z ljubimi. Včasih je kaj neplaniranega boljše. Mogoče kjerkoli ob glasbi, kjer se bom drlaglasneje od glasbe. Čeprav brez posluha. Kako se že veselim!!! Mmmmmm! Kiss! Kiss! Še glasneje!

Zabava kljub stopnicam...

Včeraj sem delala pozno v noč. Zjutraj ob osmih se mi je dozdevalo, kot bi šla komaj spati. Nisem si prav nič spočila. Noge so še me bolele, svetloba me je motila… imela sem še bolj počasne gibe. 

Šla sem po sina. Bil je tako nagajivo razpoložen. Namesto nekaj čez šestdeset stopnic, sem jih prehodila enkrat več. Malo gor, malo dol. Pa ključi so padli eno nadstropje niže. Pa žgečkanje… noge so me tako bolele in sem proti koncu že hodila čisto počasi…

Iskala sva hdmi kabel. Ni ga bilo v škatli s kabli. Ni ga bilo za televizijo. Še kar sva iskala, ko sin reče, mogoče pa je mojem predalu. Res je bil. Ni bil pravi. Potreboval je novega za ekran. Šla sva dol. Po stopnicah. Kupila. Šla gor. Sin mi je takoj rekel, da ne ustreza. Morala sem ga odpreti. Delala sem se pametno, da moraš to probati. Ni dovolj, če teoretiziraš. Prerezala sem embalažo z največjim nožem, kar imava. Napaka. Ni bil pravi. Dol in gor. Spet ni bil pravi. Samo potem nama je časa zmanjkalo za vnovično menjavo.

Samo enkrat sem še šla dol in gor. Pa saj je bilo dovolj. Ampak ko sva tako norela, sem čisto pozabila, da me karkoli boli. Bilo je tako razigrano jutro, kljub stopnicam. Življenje je prekratko, da se ne bi zabaval...

Topljenje ledenih rož

Zjutraj, ko se zbudim, moram sčistiti avto. Vse je ledeno. Narava ustvari ledene rože, na debelo. Zaženem ga, sedim notri par minutk, da se odtali. Potem pa akcija okoli. Če bi vozila s takim avtom, polnim ledenih rož, ne bi videla nič. Samo slutila bi, kje je sonce. Sem že probala, pa je preveč nevarno.

Včasih se mi zdi, da je moje srce tako zaledenelo. Nič ne prodre skozi. Ne žarki ljubezni, ne toplina. Rabim malo časa, da se naravnam, da se odtalim. Malo cartanja. Srce se potem počasi, počasi spet odpira. Mogoče so krivi letni časi. Mogoče je samo cikličnost znotraj mene. Ko pa se led začne topiti, ko daje vedno več prostora soncu, pa kar ne morem verjeti. Vau! Kaka lepota! Kaka toplina! To sem zamujala!?

V življenju je isto. Najprej si želim biti jaz pri sebi, da sploh opazim lepoto okoli sebe. Vsrkam. Vdihnem. Najprej moram v srcu čutiti ljubezen, da jo sploh lahko sprejmem. Pusto mi je stopati naprej ali se odločati z zaprtim srcem. Ne vidim možnosti, sonca, samo led pred sabo. To pa je preveč nevarno. Pomembno je, da si vzamem čas zase, da odprem srce vsemu lepemu. Ljubezni.

Danes si bom dala gretje na polno, da odtali vse zamere, da posije vame sonce sočutja. Odpuščanja. Tudi sebi. Odpiram srce. Zaupam. Vau! Vaaauuu! Auuu!

Sveti trenutki resničnosti... Akcija!

Včeraj mi je bil tako lep božič, ker sem se lahko hecala z mojimi. Bila sem lahko točno taka kot sem. V polnosti. Krute šale. Mjav. Vooof! Hkrati odlična in nerodna pri namiznem tenisu. Igriva in norčava z otroci. Topla in pozorna. Malo strašna. Aktivna in lena.

Po vsem tem hrupu in norčijah pa je prav blagodejno malo tišine. Kavica v postelji in zajtrk. Mir. Čas za pisanje dnevnika, za sprehod, za kopel. Čas s sabo. Radikalna ljubezen. Meditacija. Joga. Dober spanec v topli postelji. Gledanje v akvarij malo predolgo… Delanje nič in hkrati delati veliko za dušo. Kar čutim, kako se polnim (brez kabla). Zzzz! Če ne še mi kje lase skuri, mi že tako po naravi zdaj v zrak štrlijo...

Kako uživam v teh malih drobnih trenutkih, ki jih ljubim, kot da gre za življenje in smrt. Večina dni je sestavljena iz njih. Veliki trenutki so samo tu in tam. Čudežna lepota navadnih dni, pa je vedno. Samo vdihneš trenutek in že je čisto tvoj. Najlepše pa je, da jih je na voljo neskončno mnogo. Pa kdo bi še lepše darilo!? Woohoo! Akcija!

Pristnost čudovitih trenutkov...

Lepo je priti domov k staršem, za predjed spiti kavico in pokramljati o vseh novostih. Malenkostih in podrobnostih. Mami je skuhala tako dobro kosilo. Potem smo odprli darila. Nobeno pa mi ni bilo tako dragoceno, kot preživet čas skupaj.

Neverjetno rada se igram z otroci. Danes smo se igrali skrivalnice. Ne glede na to, da sem imela na voljo samo tri različna skrivališča, jim je bilo vedno v veliko veselje, ko so me našli. (V pralni stroj se nisem mogla skriti. V omaro tudi ne, ker je bila preveč naložena…) Tako sem se vedno skrila za ena izmet treh vrat. Kako je bilo vedno zabavno videti njihove obrazke, ko sem jih malo prestrašila. Bili so presenečeni, da so me našli. Vedno znova. Kako veselje! Kot da obstaja samo ta čudoviti trenutek.

Mogoče sem še zato bolj uživala, ker moj najstniški sin ni več za take hece. Njemu je vse: po želji in ni mi. Saj ga razumem. Mama pa že ni »kul«, da bi se družil z njo. Doma se že kaj poheca z mano in se kdaj še žgečkava. Tako, da bi pa imela nekaj ur poln program, pa že dolgo ni več. Vsaka leta odraščanja imajo svoj čar. Hvaležna sem, da se tako dobro razumem z njim in sva si blizu.

Letošnji božič sem preživela v krogu širše družine. Najbolj hecne šale so bile o mačkah. Spili smo kakih pet kavic skupaj, saj smo res bili skoraj ves budni čas skupaj. Igrali smo namizni tenis, vse mogoče dvojice. Svak je igral na harmoniko, plesali smo, tudi kačo z otroci, si juckali, peli... Bilo je res zabavno. Metali smo si žogice, jih pihali, plezali za njimi…

Bilo mi je tako fajn, da mi sploh ni bilo za iti domov. Čisto sem se razživela. Punčka v meni se še zdaj smeje od polno igranja. Otroci imajo prav, obstaja samo ta čudoviti trenutek. Ta božič mi je bil izjemno dragocen, ker smo ustvarjali neverjetne neponovljive spomine skupaj. Hvala vsem. Rada vas imam! Cmok! Cmok!