Razprta v belino...

Obsedena sem z rožami! To imam po moji babici. Vedno je imela vrt poln rož, tudi na okenskih policah. Skupaj sva listali debelo temno zeleno knjigo o vseh mogočih cvetočih rastlinah in občudovali slike. Najlepši pa je bil grm jasmina ob orehu, ki je tako opojno dišal. Spomini...

Danes sva šla z ljubim po parku. Kako lepo je bilo stati pod bele cvetočo magnolijo, spodaj pa preproga velikih belih listov. Prav puhasto je bilo. Potem pa tako »frflasti« roza, temno roza in beli cvetovi na drevesih, ki so imela liste kot češnja. Kako ljubko. Do tulipanov še sploh nisva prišla. Seveda imava cvet na mizi tistega ogromnega belega (nisem bila jaz…). Kako lepo. Prej pa mi je dal regratov cvet za uho. Trava je bila tako mehka, posuta z živo rumenimi regratovimi cvetovi. Vmes pa so bili tako lepi čisto drobni nežno vijolični cvetovi.

Ustavila sva se pri drevesu ob potoku. Tako je bilo nagubano kot veliki bonsaj. Vse korenine je imelo prepletene v široko deblo. Obrnjeno proti potoku, kot da bo dvignilo krilo nad kolena in šlo čez. Ljubko.

Včasih sprehod pomaga, da zadiham nazaj. Počutila sem se prizadeto in razočarano, ker mi ni nekaj povedal. V odnosu je pomembna iskrenost. Tudi zato sem rabila sprehod. Bi rada imela prav ali bi raje bila srečna? Ne gre oboje? Potem izbiram srečo (Saj tako vem, da imam prav. Pa ja no, stari, glavni si… (Zelo dobra pesem, mimogrede…)).

Kar predstavljam si kociko, knjigo in grozdje v senci kakega mogočnega drevesa. Povezalo bi me z zemljo in nebom v meni. Vse zvezde bi zažarele. Samo zaprla bi oči in dremala v naravi med tem razkošjem. Ljubljena. Povezana. Živa…

Zdaj sem se spomnila... samo en češnjev cvet, utrgaj draga, zame...

S preprogo iz belega cvetja posipan dan!!! Cmok! Cmok!

P.S.: Kava je vedno boljša v postelji... sploh, če jo deliš.

Duhovno v barvno...

Življenje je hoja po stopnicah. Če ni vsaj malo težko, potem je verjetno pot navzdol. Če ni prelahka, potem je prava. Take globoke teme se pogovarjamo na likovnih. O slikanju duhovnega, da to preneseš na platno. Kako se počutiš ob tem? Pustiš ploskvi, da zveni po svoje. Včasih slika nastane zlahka in takoj verjameš vanjo, da je dobra. Včasih pa jo delam tako dolgo, da je dobra…Ob tem pa brusim talent kot diamant. Prenašam energijo, občutja v vidno. Pustim sliki, da ubira svoja pota.

Nekaj časa nisem slikala tihožitij. Malo sem bila zarjavela, ampak dobro, da obstaja sprej proti rji: vaja. Kaki užitek je bil to! S tem, da sem porabila več časa, da sem si poiskala ves slikarski pribor skupaj, kot potem na likovnih. Pa kje so ti svinčniki? Mehki morajo biti. Oglje sem našla takoj. Tuš. Radirka. Blok. Pa kje je ta moj blok s slončki? Vem, da mora biti nekje. Akrilnih barv sploh nisem jemala zraven. Potem pa pridem tja in še ugotovim, da sem selotejp doma pozabila. Drugič bo že bolje.

Pričakali so me pa s tako velikim veseljem, da sploh ne vem, zakaj zdaj en čas nisem hodila. (Prekrivanje preveč obveznosti…) Kako je super delati s spodbudno motivacijo. Res so napredovali. Prav uživala sem analizi njihovih del. Božansko. Kako dobre barve! To je moja duhovna hrana in pravo zadovoljstvo. Najboljša pa je še zadnja stran slike, ki razkriva občutja, ko še kaj dodam zraven. Dnevnik v slikah. Obožujem.

Lep super občuten naslikan dan!

P.S.: Počasi si bom začela iskati materiale skupaj! Še malo pa bodo likovne!

Beli posip... sreče

Na razstavi sva seveda z umetnico želeli biti lepi. Nasmejani. Ko naju je fotograf slikal, nama je skozi dajal neka navodila. Ustnice bolj mehko. Ne kazati zob. Postrojeni sva bili kot v vojski. Zato sva dobili samo še večje veselje, da sva se še bolj smejali in še bolj kazali belino nasmeha. Pokazal nama je, kako bi se naj držali in izgledal je žalostno. Zato sva na koncu naredili "selfija" za vsak slučaj. Prosti slog… Zabavno… in tam sva bili čisto sebi podobni… z žarečimi očmi.

Dotiki so mi izjemno intimni. Izraz ljubezni. Naklonjenosti. Saj ne rečem, da se nekdo pogovarja z mano in se me kaj spontano dotakne. Tudi jaz se, sploh ko sem navdušena. In razlagam bolj z rokami… Ko pa nekdo začne lesti v mene in mi ne da prostora za dihanje, pa mi je skrajno neprijetno. To tudi povem. Lahko se objamemo na začetku, ob slovesu, to mi je res hrana za dušo. Vmes pa bolj od daleč (čisto dovolj blizu, da se še slišimo), prosim…

 V Mariboru pri starem, oziroma bolj nekdanjem, Centru za socialno delo, tako lepo cveti sadno drevo. Polovica belo, druga polovica pa roza. Kako je lepo. To mi pa dan polepša, ko se peljem mimo. Blizu naju je ogromna stara češnja. Zdaj je vse posipala s svojo izjemno belino. Vsi avti imajo nešteto pikic na sebi, kot za poročno slavje. Tla so belo okrašena s samimi cvetnimi lističi. Prava idila...

Zadnje čase imam povečan navdih za kuhanje. Spet bi kaj dobrega skuhala. Neverjetno voljo imam. Najlepše pa še mi je, ko me ljubi pohvali in reče, da sem res dobro skuhala. Potem še le imam zagon… da bi mu samo še kuhala. (No, tako hudo pa spet ni…)

S sinom gledala oddajo o kuhanju. Ponovitev. Tako sva bila navdušena! Seveda je najin favorit šel na balkon, ker je bil najboljši! Zanimive izzive imajo. Veliko osnov še ne vem, čeprav že zelo dolgo kuham. Vedno pa me navduši kakšna dobra postavitev krožnika. Spet nove ideje!

Lep cvetlično zasipan dan! Cmok!

Panika!

Skoraj bi pozabila po avto iti! Seveda sem bila malo pozna z menjavo letnih in zimskih pnevmatik. Čas mi je kar odfrčal… Petnajst minut sem še imela do odhoda na delo. Pa se spomnim! Sploh nimam avta! Pa je šlo mojih zadnjih nekaj minut relaksacije. Pridem tja. Stal je avto dvignjen v zrak! Ne! Ni še! Sem že videla scenarij klicanja v službo… Moral bi že biti končan pred uro in pol.  Vse se je pomirilo v meni, ko sem dobila ključe, račun in sem lahko šla. Kako srečna! Na delo! Včasih se prav veselim tega… kot danes.

Bila sem na razstavi od prijateljice. Kako dobre barve. Slike. Iskanje. Prenašanje notranjega sveta navzven. Najboljše pa jo je bilo objeti, poklepetati o vseh slikarskih drobnarijah. Še veliko več bi jo vprašala, pa je čas kar pobegnil. Od majhnih platen, do ogromnih. Obožujem ! Na koncu pa sem še dobila vrtnico tako lepo prelivajočih barv. Izjemno. Polepšala mi je dan!

Znanec je bil presenečen nad mojo frizuro. Prej sem imela daljše lase.  Ko pa sem mu povedala, da sem še imela lase v zrak na irokezo, pa je tako rekel, da sem nora. To še ni nič. Zdaj si še tako ne upam tako. Kako še le bo, ko bom starejša… Samo lasje so… in vesela sem, da sem si dala urediti pričesko tako, kot sem si vedno želela.

Toliko mi pomeni, ko imava z ljubim skupaj zajtrk. Spijeva kavo s penicami. Se kaj pogovarjava. O načrtih za potovanje. Sanjah, ki jih uresničujeva. Slikanju. Otrocih. Nočnih sanjah. Podebatirava. Se hecava. Obožujem jutra, ne glede koliko je ura. Obožujem, da se ga dotikam, da ga gledam v oči. Obožujem to bližino, ko se nikamor ne mudi. Čas obstane. Le niti med najinima dušama se še bolj prepletajo.

Zaupam, danes. Le zaupam, da naju nič ne more ločiti, samo nebo. Dober občutek. Včeraj me je soseda videla z vrtnico. Sklepala je, da mi jo je dal ljubi. Kaj ti si še vedno tako zaljubljena? Sem. Kako lepo, da sta se našla taka dva skupaj. Res je lepo. Lepo mi je z njim. V vseh pogledih.

Lep izjemen pisan dan! Cmok! Cmok!

P.S,: Bila sem še več kot pol ure prehitra na delu...

Sočno obarvan... Pa eh!

Danes je sončni vzhod tako lepo nežno obarvan. Ljubko. Res prijetno in sijoče. Nežno roza do nebeško modre barve. S sijočimi obrobami. Kako je lepo! Oblak kot da žari s svojim notranjim sijem. Že jutro je tako čudovito obarvano! Kako čudovit dan šele bo!

Obožujem vegetarijansko prehrano, s tem da jem ribe. Moj ljubi pa je nor na meso. Jaz sem rada v naravi, on pa bi skozi neke serije gledal. Saj je zanimivo, samo to se mi zdi izguba časa. Če lahko kje sedim ob jezeru ali raziskujem okoli njega, se sprehajam, potem sem srečna. Čutim živost, mir, povezanost in jasnost. To prav obožujem. zelo sva si različna glede prehrane, načina sprostitve, skupaj nama je užitek, čas tako hitro mine kot bi mignil. Res pa je, da oba rada jeva dobro...

Imam zelo rada take kitajske nudeljne v lončku, ki jih samo preliješ z vodo, potem odcediš in dodaš sojino omako. Ali pa pustiš tekočino in se je kot juhica. Odlično in hitro pripravljeno, ko ni časa za kuhanje… (ali idej…) Jeva s sinom sočno kosilo na balkonu v visečih mrežah. Seveda sem jedla s palčkami, ker mi je to super občutek. Lepo počasi. Občutim nekaj žilavega med zobmi. Košček je bil velik štiri krat štiri milimetre, ampak dovolj. Vse sem pustila. Roke so mi tako smrdele po piščancu, da sva se s sinom morala tako režati zraven. Zelo zelo dolgo časa. Kakšen okus! Pisalo je z zelenjavo, čisto na koncu pa piščanec… Potem sem šla pogledati...

Bila sem za par trenutkov  ne nemesojeda… Ni mi niti malo žal, da ne jem mesa. Mogoče pa bo katera žival preživela in ne bo imela tako žalostnih oči.

Cmok! Cmok! Sijoč dan, nasmejan! Čudovito pristno obarvan!

Edninska dvojina...

Zdaj ko poslušam mojega MIšeja… uživam zraven. Vseeno pa vidim, kako imam možgane oprane. Sprašujem se, če je pri vseh ženskah tako. Prišel bo. Noro, neizmerno, kot nobeno… me bo ljubil. Samo tam bom za njega. Moj življenjski smisel je izpolnjen. Ljubljena sem in globoko ljubim. Pika.

Vdihnem. Izdihnem. Kaj pa jaz kot oseba? Nimam svojega poslanstva? Vem, vse bi naredila za ljubezen. (Preveč…) Odnos mi pač veliko pomeni. Sprašujem se, ali je to res tako močno del mene. Ali sem bila tega naučena. Ženska je tukaj, da je moškemu v veselje, ga ljubi. Kaj pa moja sreča? Mu ni preveč v breme, da mora biti tisti moški, ki me osrečuje? Saj imajo tudi oni svoje življenjsko poslanstvo. Hodiva skupaj po cesti, po poti, obema pa se dogajajo edinstvene stvari. Za rast najinih duš. Postajava prosojna za življenje.

Dvojina. Super. Ampak samo, če je že pri ednini super. Za voljo usodne ljubezni sem pripravljena dati vse na stran. Slikanje. Pisanje. Naravo. Jogo. Morje. Samo, da se lahko vrtim okoli njegove orbite. Moja odločitev. Moja odgovornost. Verjamem, da nisem bila rojena samo za vrtenje okoli. Ustvarjena sem bila, da živim iz svojega lastnega centra. Moči. Navdiha. Radosti. Nagajivosti. Porednosti. »Cartljivosti.« Karkoli.

Sem za dvojino. Ljubim vsako pikico povezanosti, prepletenosti, intimnosti, raziskovanja, radosti, rasti, celjenja, ljubezni, globin. Ljubim pa tudi sebe dovolj, da dam drugemu dihati in sebi sploh živeti sebe. Ali pa vsaj, to je moja vizija. »Ti si meni sudžena, ti si zame rodžena…« Res je, vem!

To je zdaj bilo teoretično. V praksi pa sta to dva procesa, ki se izmenjujeta… edninsko dvojinsko življenje. Obožujem!

Lep spojen harmoniziran edninsko dvojinski dan! Cmok!

Slastni bonbončki za dušo...

Živim blizu tako lepega drevoreda mogočnih dreves. Vmes med vsakim med njimi, so čudoviti ogromni rumeni cvetoči grmi. Ne vem kako se jim reče, ampak mogoče Jožefove palčke. To me je preblisnilo. Zdaj. Kontrast med sončno rumenim in temnil lubjem je tako prekrasen. Čudovit. Kot moje življenje.

Danes sem naletela, ne čisto naletela, saj namerno berem to knjigo, na vprašanja. Anita Moorjani, ki mi skozi črne črke govori kot prijateljica.

»Se ljubite in cenite?

Ste srečni?

Ali imate v življenju ljudi, ki so za vas pomembni in vi zanje?

Ali čutite, da je vaše življenje nečemu namenjeno?

Kaj vam vzbuja strast?

Kaj vam prinaša radost?«

Sploh ti zadnji dve sta mi pomembni. Strast mi vzbuja narava. Zahajajoče sonce. Lepota. Milina. Slikanje, packanje, mešanje različnih barv. Ples. Glasba. Smeh neumnostim. Sprehodi ob reki. Žgečkanje s sinom. Klepet, gledanje v oči s toplino in dotiki z ljubim. Male nagajivosti. Sproščenost. Igrivost. Igra z otroci. Pogovor s prijateljico. Dobra kava. Odlična zdrava hrana. Sadni »smuti«. Pisanje. Fotografiranje. Branje v postelji. Zajtrki ob katerikoli uri… Lahkotnost.

Bolj kot pišem o tem, bolj me vse te stvari vlečejo. Strast in radost bi lahko rekla, da je zame enako. Vedno mine čas s svetlobno hitrostjo. Zdaj pa lahko kaj od tega uresničim.

Kopel. Joga. Toplice. Planine, ko se razprostre pogled nad vse. Raziskovanje novih krajev. Potovanja. Morje. Valovanje. Šumenje. Borovci. Školjke na plaži. Kopanje. Meditacija. Stol v morju, ko pišem, da me valovi nežno božajo. Čisti užitek. Viseča mreža v senci. Potepanje po starih delih mesta in pitje kavice v kakam lepem lokalčku. Potovanje v neznano , ko se kar tako ustavim v kakem malem prijetnem kraju in skočim na kavico tja. Berem časopis, čeprav je v italijanščini, ki je sploh ne razumem. Pozabim na čas. Dobra morska hrana.

Kaj če bi imela post od računalnika, telefona, televizije… potem bi imela več časa za vse te radosti. Če ne me pa kar posrka noter in dopoldan mine kot nič. Žal mi je vsakega trenutka, ko nisem prisotna. Radostna. Se veselim. Samo sem. Ampak zdaj jih spuščam. Odločam se za novo akcijo. Projekt radost.

Lep iskren pristen nagajiv dan! Cmok! Cmok!

P.S.: Dovolj branja! Akcija! Veselje! Cartanje duše!