Razprta v belino...

Obsedena sem z rožami! To imam po moji babici. Vedno je imela vrt poln rož, tudi na okenskih policah. Skupaj sva listali debelo temno zeleno knjigo o vseh mogočih cvetočih rastlinah in občudovali slike. Najlepši pa je bil grm jasmina ob orehu, ki je tako opojno dišal. Spomini...

Danes sva šla z ljubim po parku. Kako lepo je bilo stati pod bele cvetočo magnolijo, spodaj pa preproga velikih belih listov. Prav puhasto je bilo. Potem pa tako »frflasti« roza, temno roza in beli cvetovi na drevesih, ki so imela liste kot češnja. Kako ljubko. Do tulipanov še sploh nisva prišla. Seveda imava cvet na mizi tistega ogromnega belega (nisem bila jaz…). Kako lepo. Prej pa mi je dal regratov cvet za uho. Trava je bila tako mehka, posuta z živo rumenimi regratovimi cvetovi. Vmes pa so bili tako lepi čisto drobni nežno vijolični cvetovi.

Ustavila sva se pri drevesu ob potoku. Tako je bilo nagubano kot veliki bonsaj. Vse korenine je imelo prepletene v široko deblo. Obrnjeno proti potoku, kot da bo dvignilo krilo nad kolena in šlo čez. Ljubko.

Včasih sprehod pomaga, da zadiham nazaj. Počutila sem se prizadeto in razočarano, ker mi ni nekaj povedal. V odnosu je pomembna iskrenost. Tudi zato sem rabila sprehod. Bi rada imela prav ali bi raje bila srečna? Ne gre oboje? Potem izbiram srečo (Saj tako vem, da imam prav. Pa ja no, stari, glavni si… (Zelo dobra pesem, mimogrede…)).

Kar predstavljam si kociko, knjigo in grozdje v senci kakega mogočnega drevesa. Povezalo bi me z zemljo in nebom v meni. Vse zvezde bi zažarele. Samo zaprla bi oči in dremala v naravi med tem razkošjem. Ljubljena. Povezana. Živa…

Zdaj sem se spomnila... samo en češnjev cvet, utrgaj draga, zame...

S preprogo iz belega cvetja posipan dan!!! Cmok! Cmok!

P.S.: Kava je vedno boljša v postelji... sploh, če jo deliš.