Življenje je hoja po stopnicah. Če ni vsaj malo težko, potem
je verjetno pot navzdol. Če ni prelahka, potem je prava. Take globoke teme se
pogovarjamo na likovnih. O slikanju duhovnega, da to preneseš na platno. Kako se
počutiš ob tem? Pustiš ploskvi, da zveni po svoje. Včasih slika nastane zlahka
in takoj verjameš vanjo, da je dobra. Včasih pa jo delam tako dolgo, da je
dobra…Ob tem pa brusim talent kot diamant. Prenašam energijo, občutja v vidno. Pustim
sliki, da ubira svoja pota.
Nekaj časa nisem slikala tihožitij. Malo sem bila zarjavela,
ampak dobro, da obstaja sprej proti rji: vaja. Kaki užitek je bil to! S tem, da
sem porabila več časa, da sem si poiskala ves slikarski pribor skupaj, kot
potem na likovnih. Pa kje so ti svinčniki? Mehki morajo biti. Oglje sem našla
takoj. Tuš. Radirka. Blok. Pa kje je ta moj blok s slončki? Vem, da mora biti
nekje. Akrilnih barv sploh nisem jemala zraven. Potem pa pridem tja in še
ugotovim, da sem selotejp doma pozabila. Drugič bo že bolje.
Pričakali so me pa s tako velikim veseljem, da sploh ne vem,
zakaj zdaj en čas nisem hodila. (Prekrivanje preveč obveznosti…) Kako je super
delati s spodbudno motivacijo. Res so napredovali. Prav uživala sem analizi
njihovih del. Božansko. Kako dobre barve! To je moja duhovna hrana in pravo
zadovoljstvo. Najboljša pa je še zadnja stran slike, ki razkriva občutja, ko še
kaj dodam zraven. Dnevnik v slikah. Obožujem.
Lep super občuten naslikan dan!
P.S.: Počasi si bom začela iskati materiale skupaj! Še malo
pa bodo likovne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar