VABILO JE ZATE!!

Kaj če bi si za sebe mislili, da smo močni? Kaj če bi si zase mislili, da smo ljubezen?! Kaj pa, če bi to res vedeli!!!

Smo!

Vse to smo!

Smo močni!

Smo ljubezen!

Pa ne samo to!

Smo tudi ljubljeni bolj, kot si lahko sploh kdajkoli predstavljamo.

Ljubljeni smo!

Sonce me kliče, tako da bom danes bolj hitra. Dogaja se. Na polne! Saj veš, običajno. Diham. Sem. srkam lepoto. Sem harmonija, ker me obdaja. Sem sreča in veselje. Zagon.

Veš kaj, imam se polno rada.

Učim se sprejemati sebe. Pomagajo mi afirmacije. Samo da podelim katero iz knjige Julie Cameron – Umetnikova pot…

Moja ustvarjalnost je zdravilna zame in za druge.

Pripravljena sem dovoliti Bogu, da ustvarja prek mene.

Moje sanje prihajajo od Boga in Bog jih ima moč uresničiti.

Pa kaj ni to lepo! Malo se naravnam, pa je vse poravnano. Vse cvete in si poje od sreče. Vse se topi v objemu sonca. Sledim srcu in si končno dopuščam, da sem ustvarjalna! Božansko! Zares božansko! Življenje je prekrasno!

Zdaj pa res! sprehod kliče! Sprejemam povabilo!

Čao!

Me že več ni!

Ljubek naraven iskren sočne dan poln božanskega obilja! 

Zacveti, moja draga! Zacveti! Juhu! Življenje je prečudovito! Prekrasno! Izjemno! Čaubau!

POLJUBI LJUBEZNI!

Ljubezen je odgovor. Veselim se tega, da lahko živim po svoje. To je ljubezen do sebe. Narava je ljubezen, saj me objame s svojo čarobno energijo. Me že kliče.

Zdaj sem polna nekih misli in mi možgani kar uidejo tja. Pa je to moje? je to moje sranje? Sem se že prej tako počutila?! Ne! Torej vso to sranje vračam pošiljatelju.

Danes si bom naredila lep večer. Brala bom knjigo. Prižgala si bom svečko. Mogoče celo zakurila v peči. Kaj pa vem. Si skuhala čaj. Malo se bom razvajala, ker si to zaslužim.

Dovolj imam! Vračam pošiljatelju! Nisem več pripravljena procesirati tega sranja za vas. Tako je!

Želim se počutiti dobro in zdaj to izbiram. Mislim da bom še malo bolj uživala. Sprehod me vabi. Kar bom izkoristila!

Prej se je telefon poigral med pogovorom. Druga oseba me ni niti slišala, kaj sem govorila. Bilo je tako hecno, kot bi odpirala usta, pa ne bi bilo zvoka. Oziroma sem oddajala glas, samo se ni prevedel naprej. prenesel. Velikokrat sem se tako počutila kot otrok. Bila sem tam. Bila sem pridna. A se je nekako izgubilo to, kdo sem, kar sem želela povedati.

Zdaj pa želim, da moje življenje govori zame. Svobodna sem. moja dejanja izvirajo iz ljubezni, najprej do sebe. Vse je ljubezen do sebe, ker drugače je tako ni. Drugače je prošnja ali klic po ljubezni. Bolj iz obupa, kot iz resnične želje po povezanosti.

Drame drugih niso moje drame. So neki – tihi ali manj tihi – prdci, niso pa nevihte, ki bi mi obrnile moje življenje na glavo.

Moje življenje je v harmoniji in zdaj si to komaj zares dopuščam. Diham. Sem. Pristna. To je dovolj.

Ljubek srčkan iskren dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v življenje samo, da te poljublja. Vredna si dobrega življenja.

POSLUŠAJ SE!

NE! Ne dam svojega miru! Ne dam svoje energije! Dajem jo samo za svetlobo in ustvarjanje dobrega!

Dovolj imam dobronamernih nasvetov, za katere nisem niti vprašala! Preko glave jih imam! Še čez!

Dovolj je, če poslušam sebe. To je preko dovolj.

Imam čudovit dom. Sem, to kdo sem. Pristna. Tako da je vse, kot je prav – zame. Drugi pa si naj ustvarjajo po svoje.

Ahhh, že občutim mir. Ali vsaj več miru. Potem pa si obljubljam, da grem v naravo! Malo. Kar tako. ker me kliče sonce. Kliče me harmonija in prav je, da se ji odzovem. Veš kaj. Lepo mi je. Lepo življenje imam. Zares. Všeč mi je. živim po svoje.

Saj ne vem, ali prepričujem sebe ali druge. Vedno prepričujem sebe. To je to.

Na potovanje grem. K morju! To mi je zelo dragoceno in sem presrečna, da grem! Komaj čakam, da bom slišala morje, kako valovi. Pa kako bom nabirala školjke. Si namakala noge in hodila bosa. To bo božansko! Naj me narava še bolj objame, kot doma. Zaupam, da bom vse dobro krmarila. Vonjala bom vonj borovcev in vpijala sončne žarke. Samo bila bom. Dihala. Uživala.

Še bolj pomembno kot to, kaj bom – je to, kaj je zdaj.

Zdaj uživam. Zdaj diham. Zdaj živim svoje polno življenje. Zdaj samo sem. to je dovolj.

Naslednji trenutek pa bo prinesel točno to, kar bi naj. Še več tega miru in harmonije narave.

Uživaj mi ta dan!

Sledi sovjemu srcu! Poslušaj se!

MIR! MIR. MIR!

Bog tukaj sem. Počivam točno tu, kjer sem. Zadovoljna sem točno tu, kjer sem. ali pa se vsaj učim. Bog, vodi me.

Pravzaprav ne gre toliko za počivanje. Gre za sprostitev. Sprejemanje. Sem, kjer sem.

Danes sem povlekla karto Toshe Silver in dobila tako lepo sporočilo. Contentment. Zadovoljstvo.

Lahko se naučim, da sem mirna točno tu, kjer sem. Točno takšna, kot sem. s točno tem, kar imam.

Sem točno na pravem mestu, ker če ne bi bila drugje. Imam točno to, kar imam, ker je to dovolj, če ne bi imela kaj drugega. Sem točno to, kar bi naj bila, ker drugače bi bila kaj drugega. Vse moje izkušnje so me pripeljale do tega dragocenega trenutka. Točno zato so dragocene.

Dobila pa sem še eno pomembno sporočilo iz kart. Poslala mi ga je prijateljica. Pozabi na vse zahteve drugih. Sledi svojim sanjam. Iz kupčka kart, ji je ena še kar skočila ven. Vso sporočilo me je tako ganilo. Kot bi točno vedela, kje sem in kaj potrebujem. Osredotoči se. To je bilo eno od sporočil.

Spomnila pa sem se še nečesa, kar sem prebrala v knjigi! Tako me je presunilo, da sem dobila solzne oči. Zraven sem si naredila tri klicaje.

 

»Če potlačite sanje zato, ker je sanjati kaj takega neodgovorno, ste neodgovorni do sebe.«

Julia Cameron (Cameron, Julia. Umetnikova pot, 2018, str. 269.)

 

To je to.

Ljubek ustvarjalen dan poln božanskega užitka!

Sledi svojemu srcu in svojemu sijaju! Uživaj!

V TOKU

Gibanje! Sigurno se zdaj ne gibam, saj pišem. Morala. Zares. Morala! Pa tudi želim si uvesti prisilnih dvajset minut hoje. Sprehod mi da tako veliko!

Danes sem samo zavila v gozd in je začelo deževati. Vso to šumenje kapljic! Popolna harmonija pronicanja vode globlje v gozd je bila čudovita! Zgornje plasti listja so počasi popuščale pod težo kapljic dežja. Tako so se vdale pod težo in kaplje spustile do zemlje ali vsaj naslednje veje. Meni pa so še sočne žive zelene krošnje vedno bile dežnik. Ves gozd je vzvalovil od navdušenja pričakovanja vode, da napoji vso bit življenja. Bila sem prisotna v veliki zabavi prepletanja dežnih kapljic in njihovega prodiranja globlje – vse do zemlje. Ves gozd je vztrepetal!

Danes sem sprejela vabilo v gozd, ker sem si želela sprehoda. Presenetil me je s svojo toplino in bogatim sprejemom. Vsi moji čuti so bili napolnjeni z milino. Pele so ptice, listje je šumelo v blagem igranju z dežnimi kapljicami. Objela me je pomirjujoča toplina zelenja, ki se je zdaj šele okrepila. Pri vhodu v gozd pa je me je čakal zeleno roza tulipan! Končno se je odprl. Bil je kot kralj, ki me pozdravi in mi izreče dobrodošlico.

Res je bilo čarobno! Nadihala sem se! Spet sem se povezala ne samo z naravo, ampak tudi z naravo v sebi! Vse v meni je pripravljeno cveteti! Zeleneti. Oživeti, kot gozd v slavljenju dežja! Sprejemam z vsem srcem!

Ljubek bogat pristen dan poln božanskega obilja!

Čarobnost nas obkroža! Sprejmi jo v svoje srce! Ti si čarobnost! Ne pozabi!

PREPLETENA S SVETLOBO

Danes sem prebrala, da smo prav tečni, če ne ustvarjamo. Take smo ustvarjalke. Tu mislim, da je podobno z moškimi, taki so – ustvarjalci. To drži za oba spola.

So poli samo omejitve ali razmejitve, da bi ustvarili umetno pregrado med nami? Ko pa lahko toliko lepega ustvarimo! Skupaj! Seveda tudi skupaj!

Čarobno je ustvarjati sama! Ko pa se združi moč dvojine, pa ideje in izvedba kar letijo skupaj! (Mogoče so zato vpeljane, kako se reče, cinične pripombe (vojne) med spoloma. V resnici si vsi želimo povezati.)

Zaupam, da se bolj in bolj odpiramo temu, da sledimo svojemu srcu. Spol nas ne določa, da smo kot osebe prijazni ali neprijazni. Ali srčni ali ne srčni. Smo, kdo smo. Lahko smo svobodno pristni in sledimo svoji naravi srca. To nas pelje najdlje.

Lahko igramo igre spola, ali igre nadvlade ali podrejanja. Ampak to je samo igra. Ni resnična. Resnično pa je povezovanje. Zato, danes, odprimo srce. Povežimo se najprej s sabo, potem pa še z vsemi drugimi. Ljubimi. Ali ljudmi, ki bodo komaj postali to. Nikoli se ne ve!

Ljubek sočen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu in strasti, ki jo imaš v njem. Živiš ali zares živiš!?! Uživaj mi!

RAZPRI SRCE SVETLOBI!

Življenje je prekratko, da bi živela v preteklosti. Ne bom se več podajala v zanke, ki me želijo izžeti in me prikleniti nazaj. Zdaj sem pripravljena biti gibčna in se podati naprej. uživati ta trenutek. Seveda polno čutim, kar se je zgodilo. Seveda pozdravim vse, kar pride na plano, da se lahko rane zacelijo. Dovolim svojim čustvom, da se izražajo. Polno jih občutim in vidim, čutim. Potem pa jih spustim. Grem dalje.

Ne bom se več obtoževala za vse, kar sem naredila ne tako dobro. Ne bom. Izguba časa. To je hranjenje temnega volka, jaz pa želim hraniti takega, ki bel – polnega svetlobe. Drugega pa želim izstradati, da se ne bo več počuti tu doma. Ni dobrodošel, ker je razdiralen.

Čas je, da sem jaz svetel vok, ki je napolnjen z ljubeznijo. No. Ne volk. Volkulja. Pa to no, divja žival, ki živi pristno in je povezana s svojim instinktom. Saj je spol res nepomembne. Predpisuje mi vlogo, ki bi jo naj igrala, tudi če ni moja pristna narava. Zato se (tudi) tega osvobajam.

Diham s polnimi pljuči.

Zdaj lahko živim drugače. Zdaj se lahko odločim drugače. V preteklosti pa ne morem nič spremeniti. Zakaj bi se torej brezplodno vračala tja? Jemlje mi vso moč in energijo, ki jo lahko uporabljam za izbiro sreče zdaj! nežna, sočutna in razumevajoča sem s sabo. Predvsem pa ljubeča. Nisem se rodila, da bi bila popolna. rodila sem se, da bi bila popolnoma jaz – pristna. To je dovolj.

Ljubek pristen sočen dan poln božanskega obilja!

Zasij! Razcveti se! Lepa si! neguje svetlobo v sebi. Hkrati pa bodi sočutna, ko radostno rasteš! Razpri se svetlobi, da ti napolni srce!

VSRKAJ SVETLOBO!

Svoboda je, da lahko živim po svoje. Čisto po svoje. Tako, kot mi je.

Kaj pa si želim?

Miru!

Mir je danes moja mantra.

Najlažje pa živim mir v naravi. Ali doma. V zavetju mojega ljubega doma. Tu se počutim sproščeno in doma. Tu so prijetne energije, ki me hranijo in mi koristijo. Tu so energije, ki me krepijo. Tu si polnim svoje baterije. In v naravi. To je moje zavetje. To je moje varno zavetje. To je moja banka energije, ki nikoli ne presahne. To je moj polnilec in hkrati uravnalec.

Narava in dom mi vedno dajeta energijo. Tako prijetno. Srčno. To me radosti in me spet poveže z mojim smislom.

Zunaj vse postaja tako lepo zeleno. Listje počasi odvija svoje nežne poganjke, ki kot drobni cvetovi oživijo lesene vejice. Prosojni so za svetlobo in jo ujamejo vase, da jo malo zadržijo. Potem pa mi jo dajo z veseljem naprej. Napiti so s soncem. Srkajo svetlobo, ki pa hrani njih in vso drevo. Razvijajo se v brste lepote, ki ustvarjajo listje celega drevesa! To pa je pravo bogastvo!

Danes se razpri kot list in vsrkaj svetlobo!

Uživaj mi ta dan na polne!

Sledi svojemu srcu! Poveži se in ostani povezana!