Življenje je prekratko, da bi živela v preteklosti. Ne bom se več podajala v zanke, ki me želijo izžeti in me prikleniti nazaj. Zdaj sem pripravljena biti gibčna in se podati naprej. uživati ta trenutek. Seveda polno čutim, kar se je zgodilo. Seveda pozdravim vse, kar pride na plano, da se lahko rane zacelijo. Dovolim svojim čustvom, da se izražajo. Polno jih občutim in vidim, čutim. Potem pa jih spustim. Grem dalje.
Ne bom se več obtoževala za vse, kar sem naredila ne tako dobro.
Ne bom. Izguba časa. To je hranjenje temnega volka, jaz pa želim hraniti
takega, ki bel – polnega svetlobe. Drugega pa želim izstradati, da se ne bo več
počuti tu doma. Ni dobrodošel, ker je razdiralen.
Čas je, da sem jaz svetel vok, ki je napolnjen z ljubeznijo. No.
Ne volk. Volkulja. Pa to no, divja žival, ki živi pristno in je povezana s
svojim instinktom. Saj je spol res nepomembne. Predpisuje mi vlogo, ki bi jo
naj igrala, tudi če ni moja pristna narava. Zato se (tudi) tega osvobajam.
Diham s polnimi pljuči.
Zdaj lahko živim drugače. Zdaj se lahko odločim drugače. V
preteklosti pa ne morem nič spremeniti. Zakaj bi se torej brezplodno vračala
tja? Jemlje mi vso moč in energijo, ki jo lahko uporabljam za izbiro sreče
zdaj! nežna, sočutna in razumevajoča sem s sabo. Predvsem pa ljubeča. Nisem se
rodila, da bi bila popolna. rodila sem se, da bi bila popolnoma jaz – pristna.
To je dovolj.
Ljubek pristen sočen dan poln božanskega obilja!
Zasij! Razcveti se! Lepa si! neguje svetlobo v sebi. Hkrati pa
bodi sočutna, ko radostno rasteš! Razpri se svetlobi, da ti napolni srce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar