sobota, 14. december 2019
Poslušam svoje srce: To pa bi bilo!
Poslušam svoje srce: To pa bi bilo!: Kako se stvari izjemno zanimivo odvijajo! Pa to je noro! ali noro dobro! saj ne vem! Ampak vedno je lahko noro dobro, če tako naredim! ...
To pa bi bilo!
Kako se stvari izjemno zanimivo odvijajo! Pa to je noro! ali
noro dobro! saj ne vem! Ampak vedno je lahko noro dobro, če tako naredim!
Danes je dan, ko sem lahko še bolj.
Potem pa se sprašujem, kaj pa jaz sploh delam? Kaj ni moje
delo, da sem uglašena s svojo dušo? Da sem na isti frekvenci!? In ta frekvenca
je visoko. Vsi smo kot radiji, samo sprejemamo signale. Smo vsaj malo odprti za
božansko? Za srečo? Za vse lepo, kar se pretaka skozi nas? za vse, kar se želi
pretekati skozi nas?!
Čutim, da mi je kar težko biti v tišini, delati nič. Ali gledam
kaj navdihujočega, ali ustvarjam ali karkoli, kuham, zraven poslušam nekaj, kar
me dviguje. Kaj pa tišina? Kaj pa prostor, da se lahko naravnam? Kaj pa narava?
Mislim, da si bom dala več tega razkošja v svoje lepo
življenje. Zdaj!
Cenim, da se spoznavam. Cenim, da si dovoljujem biti bolj in
bolj pristna.
Danes je dan, ko sem lahko še bolj.
Moja naloga je samo, da sem srečna. To je to! in srečna sem,
ko sem v sozvočju s svojo dušo. Kaj pa je moj kompas? Dobro ali slabo počutje.
Dobro – to! Na pravi poti sem!
Slabo – to! Signal, da se popravim, preusmerim na nekaj, kar
mi vliva in daje veselje.
Kaj pa je to? kaj je moja čarobna škatla? Sigurno ne bom
potegnila ven zajca kot čarovnik. Imam pa lahko nekaj stvari noter. Napisanih na
listke.
Sprehod.
Ples.
Slikanje.
Povabim se na kavo.
Kaj pa čajnica? Tam že nekaj časa nisem bila!? To pa bi
bilo! Hej, res imam lepo popolno sijajno življenje!
Kaj bi še bilo v magični škatli?
Pisanje. Po pisanju sem vedno dvignjena k miru, k ljubezni,
k radosti, k zabavnosti.
Skuham si kaj dobrega. Ali spečem? Kaj če bi končno
uporabila tisti recept za čokoladne piškote? Seveda!
Ljubek pristen sijoč srčkan super dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Vse je čarobno!
petek, 13. december 2019
Poslušam svoje srce: Ker sem rada v trenutku!
Poslušam svoje srce: Ker sem rada v trenutku!: Kaj smo že tukaj zdaj s temi vsemi stvarmi? Smo že v tem lepem decembru? Pustimo stvari! Koliko pomeni, da si za nekoga res vzamemo čas. Bre...
Ker sem rada v trenutku!
Kaj smo že tukaj zdaj s temi vsemi stvarmi? Smo že v tem lepem
decembru? Pustimo stvari! Koliko pomeni, da si za nekoga res vzamemo čas. Brez neprestanega
gledanja na telefon. Pa kaj, če piska! Naj piska! Zanimivo, da je narejene
tako, da bomo vse vedeli tudi, če ga pogledamo čez pol ure doma. vse je na njem.
vse ostane na njem. nič ne moremo prav zares ne zamuditi. Lahko pa zamudimo
poglede v oči. Dotike. Tisto nevidno čarobno povezanost. Verjetno je ne čutite
do telefona? Ali pač?! Samo stvar je. Samo toliko, če niste vedeli! Stvar, ki
ne vrača pogledov, ki ne odgovarja, ki ne naveže stikov in ki mu je čisto
vseeno za nas.
Zakaj zdaj toliko o tem!?
Zakaj zdaj toliko o tem!?
Ker sem rada v trenutku! Rada imam prisotnost. Rada imam,
kako se pustolovščina razvija. Rada sem v toku. Potem je to, pa to, pa še kaj! Vedno
nepričakovan razvoj zgodbe. Ni samo monolog. Pestrost je! Tkanje nevidnih niti!
Pokažimo danes ljubim, da so nam pri srcu. Lepo se jim
nasmehnimo. Ne rabimo letali okoli njih kot navdušen majhen psiček in mahati z
repom. Saj ga tudi nimamo. Mislim. Lahko pa lepo prijazno pozdravimo, pogledamo
v oči in se nasmehnemo. Take stvari štejejo! Taki trenutku štejejo. Kaj ni
življenje čarobnost! Če vam rečem! Res! Kako rada imam to lepoto in hvaležna
sem, da jo imam na dosegu! Ne pa telefon. Bo že vse povedal, ko bo čas za to!
Seveda pa nas telefon tudi povezuje. Ravno sem se zmenila za
izlet! Kako sem hvaležna za to! to pa je moja radost! Jupi!
Ljubek sijoč srčkan poln zanimiv dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je vedno zate. Vedno!
četrtek, 12. december 2019
Poslušam svoje srce: To je – kot je!
Poslušam svoje srce: To je – kot je!: Kaj ni zanimivo, da začnemo tukaj. Točno tukaj, kjer smo. Potem pa nas ponese v čarovnijo. Ne vemo, kje bomo pristali, če se bomo sploh kdaj...
To je – kot je!
Kaj ni zanimivo, da začnemo tukaj. Točno tukaj, kjer smo. Potem
pa nas ponese v čarovnijo. Ne vemo, kje bomo pristali, če se bomo sploh kdaj
umirili, ampak to je čar. Sploh pa ni vse v umiritvi. Ali pa tudi je. še bolj
pa je v ravnovesju. Harmoniji.z navdušenjem delam, potem pa si vzamem čas za
umiritev. Tako je!
In tukaj kot smo zdaj, točno tukaj moramo biti. To je zdaj
naša predstava. Obsijani smo z žarometi. Kaj bomo naredili? Kaj si želimo
narediti? Bomo poslušali svoje srce? bomo končno zaživeli po svoje? Si upamo!? Zdaj
je naš čas.
In tukaj kot smo zdaj, točno tukaj moramo biti. To je zdaj
naša predstava. Obsijani smo z žarometi. Kaj bomo naredili? Kaj si želimo
narediti? Bomo poslušali svoje srce? bomo končno zaživeli po svoje? Si upamo!? Zdaj
je naš čas.
Še prej pa sprejmimo, da smo tukaj kot smo.
Jaz sme zdaj v točki vmes. Ni več tako, kot je bilo, ni še
to, kar si res želim. Ampak naredila bom najboljše iz tega. Delam najboljše iz
tega. Zabavam se tudi v tem obdobju vmes. Lahko sem radost. Lahko sem
lahkotnost. Lahko sem obilje. Lahko sem ljubezen. Lahko sem prijateljstvo. In tudi
sem.
Takoj, ko sprejmem, kje sem zdaj, se moja energija dvigne. Zakaj
bi se upirala nečemu, kot je? se upiram megli, se upiram dežju, se upiram
soncu? Ne. To je – kot je. in dobro je! tako je tudi dobro, da je – kot je – v mojem
življenju.
Ne rabim vedeti vsega, zakaj in kam me to vodi. Lahko pa sem
srečna v tem trenutku. In to me lahko zdaj obogati. Lahko sem unikatna. Lahko sem
pestrost. Lahko sem iskrenost. In to tudi sem.
Sprejemam vse. Tudi mojo preteklost! Kako noro bi se šele
bilo temu upirati. Vse je dobro, ker me je pripeljalo do tega zdaj. in to zdaj
sprejemam. Zdaj je moje. Ne samo sprejemam, plešem v tem lepem zdaj! plešem v
tej čarobnosti. In ker vidim čarobnost, jo samo še bolj globoko doživljam.
Sprejemam! In samo to! uživam v zdaj!
Ljubek sijoč pristen navihano srečen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje te poljubljna na lička s radostjo!
sreda, 11. december 2019
Poslušam svoje srce: Hvala za to! Hvala za to Univerzum!
Poslušam svoje srce: Hvala za to! Hvala za to Univerzum!: Kako naj sivine prevladajo!? Težko! Sploh če v sivinah vidim lepoto! Seveda je mrzlo zunaj! In seveda so sivine! Ampak! Kako je lepo...
Hvala za to! Hvala za to Univerzum!
Kako naj sivine prevladajo!?
Težko!
Sploh če v sivinah vidim lepoto! Seveda je mrzlo zunaj! In seveda
so sivine! Ampak! Kako je lepo! kot bi mi dalo vse to dovoljenje, da sem lahko
v počasnem vzdušju, prestavi, gibih! Dnevi,ki kar rečejo, raztegni sedežno,
vzami dobro knjigo in lenari. Seveda!
Včasih rabim odklop od vsega, vsega, tudi od tega, kar rada
delam. Rada si napolnim baterije. Rada si nahranim dušo. In pogrešam naravo. Pogrešam,
da nisem bolj in več zunaj. Saj je narava tudi pogled čez okno, ko vidim
krošnje teh lepih dreves, četudi so gola…
Ampak, zakaj se ne bi vsega veselila? Kaj če bi se veselila
vseh mojih neuspehov? Kaj če bi noro plesala tudi, ko ne uresničim nekaj, kar
sem si želela? Verjetno bi samo dobro prišlo iz tega! In če tudi ne bi prišlo
najbolj zaželeno, bi pa se vsaj jaz odlično počutila!
Lep čas je zdaj! in vedno sem za nore spremembe! Kaj če pa
me to nosi k temu, kar pa si želim? Kaj je če je ta neuspeh, ali zanimiva situacija,
nekaj, kar pa me vodi k temu, mojemu, srčnim željam, zaželenemu?
Kaj če samo jaz nimam pogleda, vpogleda v večjo sliko?
Kaj če je vse točno tako kot mora biti in je prav zame? Ne samo da je prav, kaj če je celo čudovito?
Kaj če je celo čarobno? Kaj če je to največji izraz Univerzuma do mene?
Kaj če samo jaz nimam pogleda, vpogleda v večjo sliko?
Kaj če je vse točno tako kot mora biti in je prav zame? Ne samo da je prav, kaj če je celo čudovito?
Kaj če je celo čarobno? Kaj če je to največji izraz Univerzuma do mene?
Dobro! dobro!
Hvala za to!
Hvala za to Univerzum!
Čas je očitno, da gledam na vse drugače! Skozi odraz, obraz
ljubezni. Ljubezni. Tiste Ljubezni!
Kaj če bi se bolj zabavala ob vseh teh izkušnjah, ki jih
zdaj pridobivam? Kaj če bi vse naredila malo bolj zabavno? Ščepec! In življenje
bi bilo veliko bolj okusno!
Nič ni tako resno kot je videti!
Če pa je, pa ga lahko naredim malo manj resnega!!!
Najraje bi si danes za nalašč obula vsako različno nogavico!
To pa bi bilo! Za začetek!
Ljubek srčkan norčavo dober slasten okusen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Živlejnje je čisto zate! Živi ga po svoje, moja draga,
moj dragi! Danes!
torek, 10. december 2019
Poslušam svoje srce: Neskončna ljubezen!
Poslušam svoje srce: Neskončna ljubezen!: Da! Da! December je! kako pa me to vedno razveseli! Saj vem, toliko se potroši po nepotrebnem in se tudi zavrže po nepotrebnem! Ampak! To je...
Neskončna ljubezen!
Da! Da! December je! kako pa me to vedno razveseli! Saj vem,
toliko se potroši po nepotrebnem in se tudi zavrže po nepotrebnem! Ampak! To je
splošen čas veselja! Ne reče se mu brezveze veseli december!
Važno je, kar je!
P.S.: Zaslužiš si le najboljše! Zaupaj, vse je zate! Vse! In vse je vse!
Kaj pa če bi bil vesel januar! Pa saj je! Praznujemo
rojstne dneve!
Pa veseli februar! Praznujemo, ker je februar! To je dovolj!
Pa zakaj bi si sploh morali izmišljevati razloge za veselje?
Če je ta dane vesel in srečen, potem bo tako tudi leto! Še prej
pa mesec! In na koncu bo tako naše življenje!
Sploh pa ni važno, kaj bo!
Važno je, kar je!
In če ni zdaj veselo, potem tudi ne bo!
Nisem vedeževalka! Ampak, če zdaj ne znamo najti razlog za
veselje, ga potem tudi, ko naj bi bili dozdevno veseli, ne bomo našli. Vedno lahko
najdemo ali zaželeno ali nezaželeno!
Dovolj pridige!
Lista opravkov se tako nikoli ne zmanjša! Vedno še je kaj! Ampak
znamo dati pauzo. Stop! Premor vmes! Ti premori štejejo!
Pa če je to samo vdih ali izdih! Pa če je to samo nasmeh! Kako
bogastvo je to! pa če je to žarek sonca! Pikica! Samo ko opazim kaj lepega, je
že dan drugačen!
Zdaj pa je tako čas za užitek! Ker je moj čas za kavico! Kaj
je to sploh treba razlagati?!
Kavica!
Jaz!
Neskončna ljubezen!
Pisanje!
Ljubezen do zvezd in nazaj!
Pač življenje je popolnost! In te drobne pauzice – premorčki
vmes štejejo!
Prav mika me, da bi šla na planinsko kočo, ali še boljše, ob
morje! Uživala tam! Brez interneta, brez spiska! Samo bila bi tam! Slikala! Pisala!
Bila v trenutku!
Pa še ena malenkost je, ki mi dela dan še lepši! Prižgano imam
svečko! Kako pa to poživi vse skupaj! Pravo veselje mi je! zdaj! ljubim te
čudovite čarobne dneve! Lepo mi je! res! Če ti rečem! Življenje je čarobnost! In
to zdaj!
Čutiš?!
Čutiš to lepoto!
Vsa je zate! Vse je zate! In vedno je vse zate! Če pa še ni
videti tako, pa še ni konec! Ker na koncu je vedno in čisto vedno vse zate!
Ljubek srčkan sijoč unikatno lep pristen čuten dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Zaslužiš si le najboljše! Zaupaj, vse je zate! Vse! In vse je vse!
ponedeljek, 9. december 2019
Kot bi se trenutek ustavil!
Hej, moje življenje je zdaj prelepo, da bi se ozirala nazaj!
Pa zakaj bi se!?
Zato vsem iz preteklosti, hvala!
Seveda me misli želijo ponesti v preteklost ali prihodnost. Kaj
je bilo, je bilo! Zaključena celota. Zdaj gledam na vse z ljubeznijo. Vem! In ne
samo to, še celo smešno mi je! Res! Saj je bilo zabavno! S tega vidika zdaj!
no, celo noro zabavno! Zgodbice za umret od smeha!
No, saj jih spoštujem! Tudi! Ker sem zaradi njih zdaj tu,
kot sem.
Zato vsem iz preteklosti, hvala!
In vsem iz prihodnosti, hvala. Čudovita zgodba bo!
Ampak zdaj, samo zdaj, imam moč, da to življenje res čutim. Zdaj
sem v tem lepem trenutku. Imam to lepo telo. Imam to lepo prisotnost. Pozornost.
Kaj si res želim, da bi nezavedno spolzelo mimo mene? potem pa mine deset le,
pa sploh ne vemo prav, kdaj so minila.
Vsak trenutek je čaroben. Vsak. Samo prostor mu damo, ga ga
res čutimo! Vem!
In ustvarjam si te trenutke. Polnosti. Veselja. Radosti. In sploh,
da sem. Da čutim! Da vidim! Da voham! In da občutim to prisotnost. Kot bi se
trenutek ustavil! Danes čutim polnost tega, kdo sem. Rada sem jaz.
Ene dni mi je tako lahko narisati nasmeh na usta. Kar sama
mi lezejo v nasmeh, tudi ko pišem! In zdaj bom imela smejalne gubice! Pa kaj! Naj
jih bo čimveč. Kako sem preko tega, kako izgledam. Želim si izraziti svojo
notranjo lepoto. Zdaj! to mi je najpomembnejše!
Pomembna mi je pristnost. Lahko jo živim danes bolj! Zdaj pa
komaj čakam, ker imam seminar! In to dva dni. Oziroma poldne, ves dan in
zjutraj! Komaj čakam! Vse vam bom povedala, kako je bilo!
Ljubek iskren pristen sijoč srčkan vesel nasmejan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čarobnost. Čutiš ta čarobne prah v tem
trenutku?!
nedelja, 8. december 2019
Poslušam svoje srce: Ni več naša. Nikoli ni bila!
Poslušam svoje srce: Ni več naša. Nikoli ni bila!: Saj ne bom spet začela! Ampak tako sem hvaležna, da vas imam! Hvaležna sem, da lahko živim svoje življenje! Hvaležna sem, da lahko bolj in b...
Ni več naša. Nikoli ni bila!
Saj ne bom spet začela! Ampak tako sem hvaležna, da vas
imam! Hvaležna sem, da lahko živim svoje življenje! Hvaležna sem, da lahko bolj
in bolj živim po sovje. In upam si! Vsaj malo bolj, kot sem si.
Kaj pa to, ko sem včeraj slišala, da bi naj bili najboljši
prijatelji sami sebi?!
Res je!
Zdaj pa praksa!
Kolikokrat se kar iz navade zmerjamo, pa nisi to, pa nisi
taka, pa nisi ono, pa spet nisi… ne vem kaj! Same neumnosti.
Kaj če bi se ob takih trenutkih ustavili.
Možgani ponavljajo staro zgodbo. Verjetno iz časov
dinozavrov, ko smo morali sedeti pri miru in biti čimbolj nemoteči za srečo (odklop)
staršev. Imamo polno tega notranjega negativnega kramljanja. Pustimo starše na miru, naredili so najboljše, kar so znali. Danes jih cenimo. Je pa bilo, kar je bilo!
Kaj če bi ga danes pogledali od blizu?
Če kaj nismo naredili je to zato, ker to verjetno ni za nas.
Ne navdušuje nas! Ne zbuja v nas iskrice veselja, da komaj čakamo, da bi to
naredili. Potem pa je prav, da ne naredimo.
So stvari, ki jih moramo narediti. Tam pa ne razmišljajmo in
jih čimprej opravimo, samo, da ne okupirajo našega uma!
Čakaj!
Zavedamo se danes klepeta, ki ga imamo v glavi.
Je res naš najboljši prijatelj? Samo klepet je, ki ne pomeni
nič. Sploh ni res!
Daleč smo že prišli! Zelo daleč! Ne samo, da smo dobri, zelo
dobro smo to izvedli. Naše vse dneve do zdaj! več je dobrega kot slabega, če ne
nas več ne bi bilo tukaj!
Danes si dajmo priložnosti in bodimo prijateljski do sebe.
Pustimo neumnosti, ki se pletejo v avtomatskem govorjenju. Samo
vdihnimo, in vse to nesnago izdihnimo. Ni več naša. Nikoli ni bila. In zraven
se nasmejmo! Seveda je zanimivo!
In res nam gre prav dobro!
Če ne, zdaj vsaj vemo, kaj pa nas navdušuje, kaj je tisto,
kar nam zaigra srce! danes je dan, ko res lahko zacvetimo v polnosti!
Ljubek sijoč pristen unikatno lep srčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje te objema toplo. Cenjena si! Cenjen si!
Naročite se na:
Objave (Atom)