sobota, 4. marec 2017

Rdeča? Črna? Oboje!

Bila sem malo naokoli po trgovinah. No eni. Veliki... Imeli so tako luškano krilo, ravno prave dolžine. Presenečena sem bila! Pa še tako lepo majčko sem našla zraven v rdeči in črni barvi. Ne bi se mogla odločiti. Mislim, da bi bilo najbolj pametno imeti obe. Včasih se počutim rdeče, včasih bolj črno. Čeprav to ni moja barva. Jaz sem bolj za žive barve in za pisano. Je že noč po sebi dovolj mračna. Kaj bi še to v dan naprej vlekla. Včasih pa je dan, ko skočim na hitro v oblekco črne barve in sem takoj urejena. Nikoli ne reci nikoli…

Nisem samo po trgovinah krožila. No eni! Imela sem še druge opravke. Tako sem pomislila, ko sem kolo zaklepala: zakaj imam dva ključka od ključavnice kolesa na obesku? Nelogično. Enega bi lahko imela doma v predalčku. In sem pozabila na to. Do danes…

Očetu sem posodila avto, ker je imel svojega na servisu. Vzela sem si ključe od stanovanja dol. No saj nekaj! Ker sem že peljala avto k vulkanizerju in sem mu vse ključe pustila. Dokler nisem mogla v stanovanje. Pa sem se vrnila nazaj, peš. Saj ni tako daleč…


Pa grem spet s kolesom po opravkih. Pred banko razmišljam, ali bi ga zaklenila ali ne. Ker grem samo tako na hitro skočim noter. Eh, pa bom. Pridem ven. Pogledam ključe. Seveda sem jih imela samo od stanovanja. Pa sem šla spet peš domov. Kako lepo je bilo občudovati vsa ta drevesa, pa sonce, pa ljudi. S kapuco na glavi. Imela sem nasmeh na obrazu. Padlo mi je zadnje upanje, da bom lahko šla na odbojko s kolesom (priklenjen na ograji banke…).

Domov sem prišla s čelado od kolesa... Vse se je dobro izteklo, ker mi je sestra z lahkoto mimogrede avto posodila... Na odbojki pa je bilo super odlično! Kake akcije! Obožujem! 

Ne glede, kako zakvačkano izgleda na zunaj, vse se razvozla. Ali pa vsaj občuduješ lepo kepico zamotanja! In se smejiš zraven (ali vsaj nasmehneš norostim...)!

Seksi rdeče črn dan! Cmok!


petek, 3. marec 2017

Srček iz svečk...

Obožujem ingverjev čaj z limono. Kuhanega. Zadnjič pa sem malo pozabila. Pa je bil pečen. Pa posoda tudi. Samo na dnu… Ni bil za piti, niti za jesti. Samo novega sem naredila… Kuhanega imam definitivno raje. Bolj sočno…

Svobodna sem kot reka, ki teče po strugi. Sama izbiram pot? Proti morju. Ujetnica lastne struge. Ali kreatorka lastne struge? Kaj sem danes? Prosojna za sonce. Ali kalna, neprepustna?

S sinom rada pogledava ribice, če greva kje slučajno mimo. Zdaj pa sva si namensko želela kupiti ribice, lisičke, ki jedo alge. Črne čopkaste. Zelene. Vse. 
Sredi vsega, ko sprašujem za somiče, še vprašam: "Kje imajo one ribice lisičke, za jesti…" 
Namesto da bi rekla algojede ribe, sem rekla, kot da jih midva hočeva jesti. Sin se je moral tako smejati zraven. Že prej pa sem vprašala, kje imajo rumene somiče (sploh ne obstajajo), ker sva gledala ribice živo rumene barve, molije, ki imajo rep oblikovan v lunico. Včasih ni moj dan za vprašanja. 

Lani sva bila na najinem prvem potovanju skupaj. Proti večeru sva si še pogledala cerkev v centru. Stopiva ven. Zunaj spredaj, sredi mestnih kavarnic, trgovinic, vse te množice, so prižigali svečke. Postavili so jih v srček. Šla sva bliže. Kaj se dogaja? Zasnubil jo bo! Kako lepo. Mimogrede sem slišala, kako mu je še tujec zaželel veliko sreče. Če pa to ni romantično… Občudujem njegov pogum in odločenost. Lepi spomini…

Kiss! Kiss! Čudovit srčkan dan!!!

četrtek, 2. marec 2017

Čarobni dih ljubezni...

Danes pa dovolj lepega jezika. Malo je treba zakleti. Ali vsaj globoko izdihniti. Ali vzdihniti. Za sprostitev slabe nakopičene energije. Za razstrupitev. Uf, pet sto kosmatih medvedov, kak paše!

Nekaj čarobnega diha skozi mene (ljubezen)
. Vsako jutro je tako lepi sončni vzhod. Popolnost sija vseh barv skupaj. Kontrasta še temnin zemlje in prebujanja dneva. Svitanja. Rože mi bodo cvetele na okenski polici. Orhideje!

Počutim se tako ljubljeno. Prijetno objeto. Kot bi se luna in sonce v meni stisnila skupaj in bi zvezde še bolj zažarele. Lahko si dovolim, da sem srečna. Kar tako. Nekje sem prebrala, da ženske (verjetno ne samo ženske), ki uživajo v življenju, redkeje zbolijo za rakom. Saj zato pa jaz tako z užitkom pijem mojo jutranjo kavo. Ali opazujem sončni vzhod…

Obožujem raziskovanje. Pa če je to dve ulici stran, ali dva kilometra ali dva tisoč kilometrov. Čutim živost. Igrivost. Pestrost. Svežino. Navdušenje! Včeraj sem tako uživala. Pa poglej te oblake! Pa poglej reko! Pa splav čez! Pa sončni zahod! Pa luna je. Pa zvezda! Vse obenem. Vse tako edinstveno noro čudovito!

Vozila sem se domov in sem slišala pesem. Sheryl Crow: All I wanna do is have some fun (https://www.youtube.com/watch?v=hgmBaE1cqD4). Res je! In mislim, da nisem edina!

Zdaj pa v akcijo. Življenje je zdaj! Akcija! Ok, ta mala, zdaj pa nehaj težit!


Pa pa! Cmok! Cmok!

sreda, 1. marec 2017

Lepota prepletanja drugačnosti...

Počutila sem se tako izjemno, ko me je ljubi peljal na breg gledati sončni zahod. Še prej, sem videla čudovite oblake vanilija barve. Spominja me na naslov filma, ki se mi je zdel zanimiv. Gledala sem ga veliko časa nazaj. Puhasti oblaki nežno rumenkaste barve so mi bili vedno simbol za popolnost. Skupaj smo bili tam. V harmoniji lepote.

Nov izziv. Kaj pa potem mene osvetljuje? Kaj me ožari s svojo lepoto? Gledala sem ta čudoviti raj, sončni zahod. Vseeno pa smo stali na pokopališču. Prepletala se je minljivost in večnost lepote. Čudenja. Obstoja. 

Kdo sem kot človek? Zakaj sem tukaj? Kaj je moj namen? Počutila sem se zakoreninjena v ta vprašanja. Razraščena na milijon malih koreninic. Zdaj je moje poslanstvo, da sem tukaj. Stojim vzravnano kot to drevo. Ljubim vsak trenutek. Ga občutim. Sem. Srkam lepoto zlato obrobljenih oblakov. Čipkasto prosojnih za sončne žarke. 

Opazila sem mirno reko. Na daleč je izgledala skoraj negibna. Kontrast temnim drevesom je odsevala žareče zahajajoče sonce. Sidro je bila prostranemu nebu prelivajočih barv. Bilo je čarobno. Še pridem reka, pridem.

Ne vem, kam mi je pobegnil ta dan. Šele zdaj sem naredila zadnji požirek jutranje kave. Odlična je, čeprav hladna. Veliko stvari danes nisem naredila po planu. Naredila pa sem odličen ribji namaz, ki ga je še sin pohvalil. To mi ogromno pomeni… Drugače je kar izbirčen glede hrane.


Hkrati, ko je zahajalo sonce, je bila na nebu čisto tanka luna. Samo obroba. In zvezda zraven nje. Vse lahko obstaja hkrati. V sožitju ljubezni. Lepota pestrosti. Lepota vsakdanjosti. Lepota drugačnosti in prepletanja...

Lep prepleten dan lepote! Cmok!

torek, 28. februar 2017

Donati z izrezanim krohotanjem...

Najprej sva šla nabaviti material. Bilo je zelo smešno, ker sinu ni bilo iti za zraven, imel pa je bonbone v žepu. In ko mi jih je hotel ponuditi, sem se umaknila vedno dalje, da sva potem že v park prišla. Potem si pa je premislil. Kako sva se smejala. Vse sva kupila, kar je pisalo na moki, da rabiva dodatno. Jajca. Margarino. Mleko. Kvas. Vanili kremo (to ni pisalo…).

Prideva domov. Seveda sva nekaj pozabila. Olja ni pisalo na moki. Bilo še ga je pol litra doma. Premalo. Papir, kamen, škarje. Zmaga! Jeeej! Ampak sin je imel cele roke od testa, pa sem potem vseeno jaz šla. Testo je bilo po receptu malo trdo, zato sem dodala mleko zraven. Preveč. 
"Pa zakaj mi po rokah vlivaš?" 
Bilo je tako smešno!!! 
"Pa kaj si mi toliko vlila!? Vidiš kaki poc je zdaj to?!" 
Malo pomokam. 
"Pa zakaj mi moko po rokah sipaš!!?!" 
Tako sem se morala smejati zraven, da me je trebuh bolel. No zato sem šla potem po olje v trgovino, da je lahko v miru mesil…

Razvaljava. Delam luknje. S plastiko od šumečih tablet… bili so izjemno lepi. Ampak ne preveč centrirani. Zato sva se menjala. To je bilo tako zabavno početje, da so prvi že tako narastli… Tisti so potem imeli obročke okoli, malo nenavadno za donate…

Ko je sin delal luknje noter, pa je on crkoval od smeha, kako mi donati niso šli oblikovati. Tako sva se smejala zraven! Potem je usmeril tulec od šumečih proti meni in mi je še izrezano testo padlo v čelo, meni je kar zadonelo v glavi. Adijo pamet. Tako zabavne peke krofov pa še ne.


Prve sem bolj zapekla. Zato je prevzel sin. 
"Daj no! prevroče olje imaš! Bom jaz." 
Pa si je naredil manj pečene. Lepi so bili. Moji pa so bili pečeni (no, saj njegovi tudi…)! Potem pa še jutubanje, kako narediti karamelni preliv gor. Uh, malo se nama je vse skupaj ponesrečilo. No, niti ne. Samo gledala sva za sladkorni preliv. Tisto je bilo malo čudno gor mazati. Sijajni so bili potem... Seveda so bili moji zapečeni poskusni… Tako, da so zdaj samo normalni donati. Normalni, ampak ustvarjeni s polno krohotanja! 

Cmok! Cmok! Hrustljavo smešen dan!


ponedeljek, 27. februar 2017

Skrita lepota...

Razkrila še bom eno podrobnost. Z bloga. Ne tega. Onega drugega, ki ga piševa z ljubim o raziskovanjih… vsega. (http://lifeprima.blogspot.si/2017/02/starodavno-dobro-vijolica-maribor.html?spref=fb) V gostišču sva se kar tako odločila, da bi pisala blog. Napisala sva se vse kategorije, kaj bova ocenjevala. Super sva se najedla. Polna navdiha sva šla tam v bližini na sprehod. Moj naj ljubši zaliv. Potem pa se spomniva! Kaj pa sanitarije. Toaletnih prostorov nisva ocenila!

Kdo bo šel zdaj nazaj noter? Kot dve odrasli osebi, sem se odločila, da bo se žrtvoval ljubi. Ker je moški. Ker je on "ded"! Vstopi, pogleda, oceni, gre. Prišel, videl, zmagal…

Najprej je želel kar mimo peljati. Vztrajala sem, naj ustavi. Potem sem ga tiščala ven iz avta. Ni želel iti. Potem sem se hecala in sem mu vrata odprla in sem ga z obema nogama ven tiščala. Spet ni šel. Ni se niti za milimeter premaknil. Zraven sva se smejala. 

Rekel je, da bo do deset preštel in odpelje, če ne bom šla. Potem pa je zmagal razum. Šla sva igro papir, kamen, škarje. Izgubila sem. Šla sem noter. Pogledala stranišče. Prišla ven. Nič pretresljivega. Ni mi bilo nerodno iti v izvidnico. Vse za raziskovanje. Bloganje. Ženske smo pogumne. Zdaj pa dovolj tožarjenja… Joj, nekaj bi še mogla napisati. Neeee…


Kaki dober film sva gledala. Zelo zanimiva zgodba Collateral Beauty (2016). Prevod naslova Skrita lepota. Naključno sva ga izbrala. O soočenju s stvarmi kot so. Lepoti vsakega lika posebej in njegove zgodbe. Razpleta. Upanja. (Občuti ljubezen. Ne rabiš dovoljenja, da si ji oče, samo bodi ji.) Res dobra drama z zelo globoko temo. Oba sva bila ganjena na koncu.

Naslov mi je zelo všeč. Koliko lepih stvari je skritih v čisto navadnih trenutkih. Prebujanju. Pogledu skozi okno. Pitju kave. Nasmehu. Pogledu v oči. Dotiku. Pogovoru. Poljubu. Objemu. Prihodu domov. Čutenju tople vode pod tušem. Vrtnicah na mizi. Prisrčnem sporočilu. Igrivosti. Zavetju odeje. Malenkosti, ki so neprecenljive. Samo zaradi tega se počutim ljubljeno, srečno, hvaležno. Vsak dan jih je nešteto. Samo opazim jih. Pa če življenje ni lepo! Obožujem svoje življenje.

Cmok! Cmok! Občuti to skrito lepoto na polne!

nedelja, 26. februar 2017

Svoboda...

Včeraj je bilo tako smešno, ker sem se morala boriti za svoje avtorske pravice. Seveda, da sem lahko objavila, kar sem želela… Ko sem nameščala sliko za blog, se mi je ljubi pretihotapil do računalnika in je izbrisal najboljši del.

Potem pa je napisal, da je draga tu želela napisati nekaj, ampak da ne bom… Borila sem se spet za miško. Vse sem objavila tako, kot sem si zamislila. Kaj češ. Enakopravnost. Ali vztrajnost… Svoboda pisanja…

Včeraj je bil tako čaroben sončni zahod. Res je bilo lepo. Vse te barve. Malo sva bila pri Dravi.  Račke. Narava me vedno znova vleče k sebi.

Vsi odsevi sončnega zahoda na reki, ki je nežno valovila. Črnina dreves v ospredju. Laboda, ki sta plula v zaliv. Račke, ki so pristale na vodi, čisto blizu. Lesen pomol. Prosojnost reke, da so se videli kamni na dnu… Debela plast ledene velike plošče, ki se še je skrivala pred soncem, toploto. 

Pa konica zemlje speljana proti vodi, kot na Titaniku. Samo ko sem dala roke narazen, kot scena iz filma, me je ljubi potisnil proti vodi. Hecno pač…

Kiss! Kiss! Cartan dan!