Lepota prepletanja drugačnosti...

Počutila sem se tako izjemno, ko me je ljubi peljal na breg gledati sončni zahod. Še prej, sem videla čudovite oblake vanilija barve. Spominja me na naslov filma, ki se mi je zdel zanimiv. Gledala sem ga veliko časa nazaj. Puhasti oblaki nežno rumenkaste barve so mi bili vedno simbol za popolnost. Skupaj smo bili tam. V harmoniji lepote.

Nov izziv. Kaj pa potem mene osvetljuje? Kaj me ožari s svojo lepoto? Gledala sem ta čudoviti raj, sončni zahod. Vseeno pa smo stali na pokopališču. Prepletala se je minljivost in večnost lepote. Čudenja. Obstoja. 

Kdo sem kot človek? Zakaj sem tukaj? Kaj je moj namen? Počutila sem se zakoreninjena v ta vprašanja. Razraščena na milijon malih koreninic. Zdaj je moje poslanstvo, da sem tukaj. Stojim vzravnano kot to drevo. Ljubim vsak trenutek. Ga občutim. Sem. Srkam lepoto zlato obrobljenih oblakov. Čipkasto prosojnih za sončne žarke. 

Opazila sem mirno reko. Na daleč je izgledala skoraj negibna. Kontrast temnim drevesom je odsevala žareče zahajajoče sonce. Sidro je bila prostranemu nebu prelivajočih barv. Bilo je čarobno. Še pridem reka, pridem.

Ne vem, kam mi je pobegnil ta dan. Šele zdaj sem naredila zadnji požirek jutranje kave. Odlična je, čeprav hladna. Veliko stvari danes nisem naredila po planu. Naredila pa sem odličen ribji namaz, ki ga je še sin pohvalil. To mi ogromno pomeni… Drugače je kar izbirčen glede hrane.

Hkrati, ko je zahajalo sonce, je bila na nebu čisto tanka luna. Samo obroba. In zvezda zraven nje. Vse lahko obstaja hkrati. V sožitju ljubezni. Lepota pestrosti. Lepota vsakdanjosti. Lepota drugačnosti in prepletanja...

Lep prepleten dan lepote! Cmok!