Svoboda...

Včeraj je bilo tako smešno, ker sem se morala boriti za svoje avtorske pravice. Seveda, da sem lahko objavila, kar sem želela… Ko sem nameščala sliko za blog, se mi je ljubi pretihotapil do računalnika in je izbrisal najboljši del.

Potem pa je napisal, da je draga tu želela napisati nekaj, ampak da ne bom… Borila sem se spet za miško. Vse sem objavila tako, kot sem si zamislila. Kaj češ. Enakopravnost. Ali vztrajnost… Svoboda pisanja…

Včeraj je bil tako čaroben sončni zahod. Res je bilo lepo. Vse te barve. Malo sva bila pri Dravi.  Račke. Narava me vedno znova vleče k sebi.

Vsi odsevi sončnega zahoda na reki, ki je nežno valovila. Črnina dreves v ospredju. Laboda, ki sta plula v zaliv. Račke, ki so pristale na vodi, čisto blizu. Lesen pomol. Prosojnost reke, da so se videli kamni na dnu… Debela plast ledene velike plošče, ki se še je skrivala pred soncem, toploto. 

Pa konica zemlje speljana proti vodi, kot na Titaniku. Samo ko sem dala roke narazen, kot scena iz filma, me je ljubi potisnil proti vodi. Hecno pač…

Kiss! Kiss! Cartan dan!