Zdaj pa malo mira, prosim...

Kdaj je čas počitka? Seveda predvsem ponoči. Ampak, zdaj je zame čas sprememb. Potrebujem še več počitka. Moje telo si želi dremeža. Zdaj!

Seveda mu bom to tudi dala. Veliko se gibljem. Več kot po navadi. To je potem verjetno navajanje na nov režim.

Sicer pa, zakaj bi se sploh počutila krivo zaradi počitka. Moje telo se obnavlja. Jaz se obnavljam. Moje misli se umirijo. To je sprostitev za mene kot celoto.

Ni treba biti skozi v gibanju. Saj vem, tudi vreme ima zimo, da si lahko narava spočije. Jaz pa imam vsak dan male zime s spanjem, ko si res spočijem.

Kako lepe zvezde so ponoči! Občudujem jih! Toliko jih je bilo posutih po nebu! Prav radosti me pogled na drobne lesketajoče pikice. Migetajoče pikice. To pa je nekaj za mojo dušo.

Seveda so tudi drevesa za mojo dušo. Tu je eno tako lepo in je tako lep kontrast modremu nebu. Bohoti se s sovjim čudovitim zelenjem. Prav praznično je! Rada imam svoj dom. Rada imam rastline v njem in malo večje rastlince zunaj.

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čudovito. Zdaj!

❤️❤️❤️ Fabulous Fashion Friday! 29 days of summer left ...

Tečaj čudežev - 234. lekcija: Oče, danes sem spet Tvoj Sin.

Poslušam svoje srce: Pa res no, tako je treba. Daj no, če pa jaz vem za...

Poslušam svoje srce: Pa res no, tako je treba. Daj no, če pa jaz vem za...: Kako kaj življenje? Kako kaj dan? Smo polni energije? Smo polni radosti? Kako zanimivo se mi je zdelo. No, po drugi strani, pa saj nisem s...

Pa res no, tako je treba. Daj no, če pa jaz vem zate. No! Kaj zdaj!

Kako kaj življenje? Kako kaj dan? Smo polni energije? Smo polni radosti?

Kako zanimivo se mi je zdelo. No, po drugi strani, pa saj nisem slišala prvič. Mogoče sem želela zavestno pozabiti. Vsi dvomi v meni, o čemerkoli, se odslikavajo od zunaj. V resnici, ne rabim nikogar nič prepričevati. Ne rabim. Torej, ko prepričujem druge, zakaj je nekaj dobro zame – v resnici prepričujem sebe. Ali ko obtožujem druge, da dvomijo vame, v resnici samo odslikavajo del mene, ki še ni čisto prepričan. Zato jih ni smiselno prepričevati.

Točno tako!

Jaz živim po svoje. Oni pa po svoje. Tako je to. In tako je najboljše.

Zakaj se sploh ukvarjamo z drugimi? Da se mi ni treba s sabo. Po drugi strani pa preveč damo na mnenje drugih. V resnici jim niti nismo tako pomembni. Vsi smo bolj egoisti. Zares.

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Sicer pa, kako naj sploh drugi vedo, kaj je dobro za nas? Ne morejo. Niti si ne predstavljajo, kaj smo mi in kaj so naše prave želje. Torej jih že odrešimo. In se pogovorimo sami s sabo. Je za nas ali ni? Takoj bomo vedeli ali nas nekaj pritegne ali ne. Ne bomo se rabili prepričevati. Niti malo ne! To je čisti da! Ne pa, saj bi bilo dobro. Ne res, no, saj vidim, kako zanimivo bi lahko bilo.

Poslušam svoje srce: Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Poslušam svoje srce: Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?: Kaj sploh vem, da sem res kreatorka svojega sveta? Kaj vem, sploh, da sem vredna tega, kar si želim? Kaj sploh zaupam, da bo to prišlo, ...

Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Kaj sploh vem, da sem res kreatorka svojega sveta?

Kaj vem, sploh, da sem vredna tega, kar si želim?

Kaj sploh zaupam, da bo to prišlo, vse, ob točno pravem času zame?

So to samo oddaljene predstave?

Si upam kreirati življenje, ki je kot pravljica?

Si upam ustvariti življenje, kjer je vsak dan praznik? Tudi ta? Pa če tudi je ponedeljek?

Kaj pa bi sploh prazničnost pomenilo zame?

Zame je praznik sprehajanje, dolgo sprehajanje. Pisanje. Pitje dovolj vode. Sadje. Smeh. Klepet. Igrivost. Sadna kupa. Ampak s svežim sadjem, narejena doma!

Mislim, da je čas za zajtrk. Počasi.

Seveda sem kreatorka. Več ko o nečem razmišljam, bolj verjetno je, da se bo pojavilo v mojem življenju. Tako je to. Odvisno kateri kanal predvajam. Odvisno, na kaj se osredotočam. Če bi razdelila dan na ure, koliko časa sem optimistka koliko pa pesimistka? Koliko časa razmišljam o tem, kaj vse se bo zgodilo slabega in skrbim ali se osredotočam na dobro.

Kot bi rekel Vadim Zeland. Takoj, ko se premaknem na stran skrbi, se prižge rdeča lučka! Alarm! Pomaknimo se na drugo polovico. Zaupam, vse je v moje najvišje dobro. 

Ljubek sijoč pristno nagajiv srčkan pikasto mavričen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Konec je vedno dober, če ne še ni konec!

Vadim Zeland: Transurfing v 78 dneh - 50. dan: Poraz nihala

Poslušam svoje srce: Kaj govori glasneje? Dejanja ali besede?

Poslušam svoje srce: Kaj govori glasneje? Dejanja ali besede?: Moje življenje, moja zgodba. Kako je že to? Naj moje življenje govori namesto mene. Čakaj. Stop. Kaj sem želela povedati?! Saj to je to....

Kaj govori glasneje? Dejanja ali besede?

Moje življenje, moja zgodba. Kako je že to? Naj moje življenje govori namesto mene.

Čakaj. Stop. Kaj sem želela povedati?!

Saj to je to. Manj govoriti, več delati v tej smeri.

Manj govorjenja, več dejanj.

Ne prisluhni besedam, ampak opazuj človeka.

Koliko neumnostim bi se lahko izognila. Ali pa tudi ne. Eni smo trmasti. Ampak brez obžalovanja. Vse je bil učni proces. Vse je zdaj utrjeno. No, to utrjeno mislim, da zdaj zagotovo vem, kako se nekaj ne dela.

Ampak tudi trmoglavljenje me je nekam pripeljalo. Bolj sem si kopala globoko, bolj sem bila prepričana, da si želim videti sonce. Ali vsaj občutiti žarke. Tako enostavno je to. Zares.

Torej smo pojasnili smisel ali nesmisel trpljenja. Bolj kot se veča, bolj si želim ven! Vse pa je odločitev. Samo, da zdaj je zavestna. Izbiram lahko ali bom z lopato gradila proti soncu ali si kopala jamo. V temo. Torej, kakšno vreme bom izbrala?

Ljubek sijoč pristen unikatno nagajiv srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Gremo proti svetlobi. Če pa ne prideš, pa saj pleši v temi.

A course in miracles - Lesson 231: Father, I will but to remember You.

Poslušam svoje srce: Da ali da ali mogoče da!?!

Poslušam svoje srce: Da ali da ali mogoče da!?!: Samo nekaj! Nekaj! Vedno je nekaj! Kaj pa če ne bi sreče postavljala več v čakalno vrsto? Ali vedno na konec vrste, ko se mi preveč pribli...

Da ali da ali mogoče da!?!

Samo nekaj! Nekaj! Vedno je nekaj!

Kaj pa če ne bi sreče postavljala več v čakalno vrsto? Ali vedno na konec vrste, ko se mi preveč približa? Kaj če več ne bi bila alergična na njo in bi jo zares spustila v svoje življenje?

Tako. Kar tako. Za hec.

Zdaj!

Kaj?!

Zdaj!

Misliš zdaj? v tem trenutku!?!

Brez izgovorov. Kaj vse moram odpustiti ali meni morajo odpustiti, kaj moram narediti ali kaj ne bi smela narediti, ali kaj moram postati, biti, delati. Nič od tega. Ali kaj drugega.

Samo odločim se.

Si želim biti srečna ali si želim biti srečna?

Mislim, da nekih drugih možnosti ni.

Pa si v srcu res mislim… ali v srcu res verjamem… ali v srcu res zaupam, da sem tega vredna?

No, če je vsaj malo slutnje v to smer, je moj odgovor da!

Pa naj bo danes sreča. Pusti prihodnost! Zdaj je sreča. Samo, ker sem se odločila tako!

Ljubek srečen dan!

Zares čuj!

Cmok!

Objem!

P.S.: Čisto zares ti pravim! Zdaj! Čuj! (Kaj še je kdo, ki ne razume te besede? No, pomeni, točno tako in čisto tako in zares tako – čuj!)

Poslušam svoje srce: Pa prenesemo mi to?

Poslušam svoje srce: Pa prenesemo mi to?: Hej, kako kaj danes? Si dobro? Cvetiš kaj? Danes je tvoj dan, da se izpolniš. Danes je tvoj dan, da zacvetiš. Saj se zalivaš kaj? Kaj te...

Pa prenesemo mi to?

Hej, kako kaj danes? Si dobro? Cvetiš kaj?

Danes je tvoj dan, da se izpolniš. Danes je tvoj dan, da zacvetiš. Saj se zalivaš kaj?

Kaj tebi pomeni negovanje duše? Kaj tebi pomeni zalivanje svoje biti, duše, sebe?

Zdaj pa to!!!

Kaj pa sploh pomeni zate cvetenje v vseh pogleidh? Kaj pa je zate razcvet? Kaj pa je zate življenje na polno? Kaj je zate praznik? Kako si lahko svoje življenje spremeniš v praznik?

Tako. Smernice so. Kompas je! zdaj pa je samo treba! Zares! Treba! Tako živeti!!!

Saj vem.

Eno je teorija. Drugo praksa. Ampak kaj nam bo teorija, poetičnost, umetnine, če je ne vnašam vsak dan malo po malo v svoje življenje?

Zdaj so moja poezij lilije. Tako lepo mi cvetijo sredi mize. Tako so se razcvetele. Pa še zraven uživam ob kavi. No, zdaj sem v kavarni. Vetrc nežno pihlja, jaz pa pišem. To je zame praznik. Zdaj!

Ljubek sijoč pristen nagajiv srčen srčkan srečne dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Pa saj prenesemo toliko dobrega, da je vsak dan praznik, ne?

❤️ Poslušaj svoje srce ❤️ Izberi pristnost! Izberi biti to - kdo si!

Poslušam svoje srce: Najprej to! Nič! Najprej sreča!

Poslušam svoje srce: Najprej to! Nič! Najprej sreča!:  Kako kaj danes? Kako kaj življenje? Se vam kaj dobrika? Vas nosi kaj po rokah? Vas kaj razvaja? Smo res kaj povezani s svojim srcem? Čuti...

Najprej to! Nič! Najprej sreča!

 Kako kaj danes? Kako kaj življenje? Se vam kaj dobrika? Vas nosi kaj po rokah? Vas kaj razvaja?

Smo res kaj povezani s svojim srcem? Čutimo?

To je skoraj vprašanje, ki ni v množini.

Kako sem kaj povezana s svojim srcem?

Zdaj pa nekaj najbolj vznemirljivega sploh.

Kaj vse se mora zgoditi v moji glavi, da sem lahko srečna?

To sem včeraj poslušala Massaro B.

To pa je neverjetno!

Najprej moram najti ugledno službo, potem moram ugoditi staršem, da bodo lahko ponosni name, potem moram imeti dovolj veliko denarja, potem moram imeti popolnega partnerja, stanovanje, hoditi na določen kraj na dopust, da se vidi razkošje, potem moram imeti določena oblačila, se določeno obnašati, biti določena oseba. In če me okolica odobrava v vseh pogledih in sem pridna pučnka v vseh pogledih – potem pa sem lahko srečna!

Pa kje še!

Nič se ne rabi zgoditi! Nič!

Samo odločim se, da bom srečna!

Če bom čakala, da se bo vse uredilo v vrsto, zvezde ali ljudje ali vse moje življenjske okoliščine – ena za drugo – potem bom čakala do večnosti.

Ljubek srečen srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Izberi srečo zase. Brez čakanja. Zdaj! si upaš biti tako predrzna? Predrzen? Drzna? Drzen?