Kako zanimivo se mi je zdelo. No, po drugi strani, pa saj
nisem slišala prvič. Mogoče sem želela zavestno pozabiti. Vsi dvomi v meni, o
čemerkoli, se odslikavajo od zunaj. V resnici, ne rabim nikogar nič
prepričevati. Ne rabim. Torej, ko prepričujem druge, zakaj je nekaj dobro zame –
v resnici prepričujem sebe. Ali ko obtožujem druge, da dvomijo vame, v resnici
samo odslikavajo del mene, ki še ni čisto prepričan. Zato jih ni smiselno
prepričevati.
Točno tako!
Jaz živim po svoje. Oni pa po svoje. Tako je to. In tako je
najboljše.
Zakaj se sploh ukvarjamo z drugimi? Da se mi ni treba s
sabo. Po drugi strani pa preveč damo na mnenje drugih. V resnici jim niti nismo
tako pomembni. Vsi smo bolj egoisti. Zares.
Ljubek sijoč dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Sicer pa, kako naj sploh drugi vedo, kaj je dobro za
nas? Ne morejo. Niti si ne predstavljajo, kaj smo mi in kaj so naše prave
želje. Torej jih že odrešimo. In se pogovorimo sami s sabo. Je za nas ali ni? Takoj
bomo vedeli ali nas nekaj pritegne ali ne. Ne bomo se rabili prepričevati. Niti
malo ne! To je čisti da! Ne pa, saj bi bilo dobro. Ne res, no, saj vidim, kako
zanimivo bi lahko bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar