Garmin me je vodil po najkrajši poti. Pokazal mi je dve različici. Obstajala pa še je sredinska, najbližja. To sem potem odkrila kar sama. Saj sem našla. Kar hitro! Kako prijazno so me pričakali.
Soba mi je bila všeč! Vse imam! In s terase se res vidi na vrh cerkve ali stolpa, ne vem še točno kar je! Sem pa kar za palačo!
Samo oblekla sem se v bolj lahkotna oblačila. Se udobno obula. Vmes sem dala polnit telefon. Kako to polni, da imam vedno manj procentov!? Kaj je s tem? Elektrika je. Sigurno, ker gori luč. Ne! Kabel je zanič! Zato mi ni polnilo med potjo iz računalnika!
Prej je bila misija samo, da pridem čimprej do morja nazaj in grem na kavo! Zdaj pa je bila misija, priti do morja in najti kabel za polnit telefon.
Ulice do morja so tako lepe. Prepletene. Ozke, se razširijo v prostorne sobne ulice, potem se spet zožijo. Tako so prepletene, da nikoli ne vem, ali hodim stran od morja ali proti morju. Stavbe so tako božanske. Že ko stopim iz moje ulice, se začne. Obzidje, kip, ki ga primeš za palec. Izjemna arhitektura. Tukaj bi jaz živela. Potem pa sem iz zapletenega labirinta razpletena proti morju. Kar nisem mogla verjeti, kako je kukalo in mi mežikalo!
Kljub nujnosti, sem se z velikim veseljem malo usedla pri morju. Samo priprla sem oči. Pustila žarkom, da me grejejo. Potem pa sem romala od trgovine do trgovine do polnilca! Vmes je bilo toliko zanimivega, da mi ni ti malo ni žal. Nazadnje sem prišla v veliki šoping center, kjer sem tudi vse našla! In še nekaj! Pinki barve je! No vijoličen kot moj računalnik! Božansko skupaj spadata. Super, da mi je stari hin, da je zdaj taka lepota nov!
Zdaj pa sedim pri morju. Sonce je zahaja. Vse je v tako lepih toplih izjemnih barvah! Usedla sem se v svetlobo zahajajočega sonca. Polno turistov je tukaj. Komaj čakam, da še grem malo na sprehod ob morju. Potem pa grem počasi počivat! Jutri pa nova pustolovščina! Čas je! Pa pa!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Kaj ni to popolnost!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Kaj ni to popolnost!
