Ne vem, kako me lahko mesto vedno znova očara. Preseneti. Tudi, če sem že bila tam. Čista popolnost. Ulice. Prepletene kot tanki prameni las.
Sploh ne morem pisati o tem. Zdaj je tako lep sončni zahod. Med palmami. Saj sem še morala na kavo skočiti. V bistvu jo že čakam odkar sem prispela.
Vseeno pa bi rada napisala, kje sem hodila vmes. Pustolovščina. Najprej sem hodila okoli stavbe, kjer imam apartma. Super. Zdaj vem iz vseh strani tja priti…
Potem sem si želela dati polniti telefon, pa mi ni delal. Polnilec že, kabel pa je bil čisto za nič. Nič od njega. Namesto, da bi bilo vsaj nekaj več procentov, je bil še procent manj. Brez telefona ne morem. To je moja komunikacija, moj fotoaparat, moj vloger, moj vodič, iskalec, zemljevid, budilka. Malo sem pa odvisna. Zdaj komaj vidim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar