Tu smo!

Najprej bi pa še to rada napisala. Hej. Ko smo se peljali z avtobusom…

Tako sem polna vtisov, da sploh en vem, kaj naj najprej napišem.

Najboljše bo po vrsti!!!

Srečna sem!

Pot mi je tako hitro minila! Vem, dremala sem. Spanca mi je manjkalo. Brala sem knjigo. Pisala sem. Uživala v čaju. Sploh, ker še je bil topel in ko smo imeli tako mrzel sprehod na meji. Prav prijal mi je. Uživala sem v pogledu na deželo jesenskih barv.

Zbudila pa sem se ravno v trenutku, ko se je prvič videlo morje. Kraljevsko! Vedela sem, da nismo več daleč. Najprej ga je bilo samo malo za okus. Lušte!

Potem pa smo se začeli spuščati proti Splitu iz višjega terena. Tako lepo se je spodaj svetilo morje v soncu! Prav lesketalo se je. Bilo je, kot bi bil na levo plakat. Ustavljena slika. Valovi, kot da se ne premikajo. Kot bi nekdo naravnal odejo rahlo valovito. Res, kot bi se čas ustavil in se samo mi gibljemo. Videle so se tako lepe nežne rahle gube morja. Lesketanje. Jadrnice. Počasi smo se spuščali iz višin nižje. Prav lepo je bilo! Kraljevo. Res pravo razkošje. Otočki so se videli v ozadju. Manjši, večji. Popolnost. Vem. Morje je zame popolnost.

Potem smo se ustavili čisto blizu morja. Pogovor v avtobusu je kar zastal. Kot bi že vsi nestrpno pričakovali našega raziskovanja. Kot bi nestrpno vsak zase odšteval minute. Kot napeti trenutki pred ciljno črto. Samo na trak, ko je vsega konec, ko sem zagnala, da sem prišla sploh tja. Tako je! Vse sem že imela pripravljeno! Samo štartala bi v naslednjo dogodivščino.

Malo se je poznalo, da je bil glavni promet v premikanju gosto našopan. Prispeli pa smo! Ne vem, kako se je prebil skozi ozke ulice. Počutila sem se, kot bi dvignil dolgo razkošno krilo in šel po prstih mimo. Čisto na ozko. Še z avtom se mi je zdelo ozko, kaj šele z avtobusom. Približevali smo se. Odločno. Obzidje. Palača! Park! Trajekti! Ravno je en pristajal!

Tu smo!

Split!

Srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Pristen srčen dan!