sobota, 31. maj 2025

BLAŽENOST

Blešči se milijon draguljev na odsevu jezera. Mežikajo mi bori s svojimi zlato osvetljenimi iglicami.

Plešem skozi dan.

Spuščam napetost v loku.

Moje telo ne prenese več toliko napetosti. Niti sekunde več! Sproščam svoje telo. Končno spet diham! Odmaknila sem zožene oči od iskanja premikajoče tarče, ki mogoče sploh ne pride.

Diham.

Še diham.

Še sem tu.

Vdihnem bolj polno.

Želim si živeti.

Dovolj imam naprezanja. Nisem več lovka.

Prepustim.

Zaplavam s tokom.

Sem. Kako prija! Samo sem!

V meni ledeniki umirajo z izgubljanjem svoje ostrine. Ne bom jim več dajala hladu podžganega s kritiko ali zagrenjenostjo! Osvobajam jih! Naj se stopijo. Njihovi ostri robovi se ne prilegajo več v moje votline domačnosti. Ljubezen naj še bolj prevlada.

Ustvarjam zavetje. Varno je odpreti srce, saj samo tako lahko dosežejo žarki ljubezni vse delčke mene, ki potrebujejo objem pristnosti.

Vse se tali v meni. Postaja ljubeče in toplo. Navajam se na razkošje objema.

Sprejemam.

Varna sem v gnezdu ljubezni.

Sprejemam.

Narava me hrani v vseh pogledih.

Sprejemam.

Ljubljena sem.

Sprejemam se.

Naj ti lepota narave oblikuje dan, da se počutiš še bolj ljubljeno.

Ljubek ljubeč dan poln sprejemanja.



Zdaj vem, da je varno dajati vso sebe. Čudovita sem. tudi ti si čudovita. Sledi svojemu srcu.

Blaženost.


petek, 30. maj 2025

PRETOČNOST SVETLOBE

Pretaka se navidezno leno. Čez pokrajino dela vijuge in ovinke. Ustvarila si je svojo pot. najprej nežno. Potem pa mogočno. Zdaj je veletok tekoče svetlobe.

Potuje. Vse se izteka proti morju.

Ne ustavlja se. Samo teče. Teče naprej.

Sledi svojemu srcu.

Hrani in napaja obrežje, a se ne ustavlja. Sledi svoji strugi. Teče naprej.

Včasih je prosila dež za vodo. Prosila je sonce, da stopijo nežno turkizne ledene gore, da jo napolnijo.

Zdaj zaliva sama svojo mehkobo, pretočnost, milino, prijaznost – vse njene kreposti. Svoje srce pogreje s toplimi rokami polnimi domačnosti in tolažbe, da se raztopijo vse bodice ledenikov.

Špranje so še vedno odprte, da doseže srce toplota ljubezni.

Kljub želji po zaledenitvi ali celo izsušitvi. Popolnoma. Teče naprej po svoji strugi. Vpija lepoto okolice, deli svojo ljubezen radodarno, a vseeno teče po svoje. Sledi svoji srčni poti vse do morja.

Izlije se. Tako postane vse. Združena. Vse, kar je bila, je spojeno v celoto. Sije še veliko bolj.

Danes vse moje reke tečejo v isto smer. Proti morju.

Ljubek srčkan morski tekoč dan poln sladkobe božanske lepote.



Lepa si od znotraj, od zunaj, od vsepovsod. Neguj svojo reko ljubezni. Hrani svoje srce s toplino. Milina, mehkoba, veselje… so vse tvoje kreposti. Močna si, ker jih ohranjaš. To so tvoje super moči.

četrtek, 29. maj 2025

SEMENA SVETLOBE

Pojedla sem semena pristnosti. Bodo imela v meni dovolj svetlobe? Jih bo pogrela toplota zemlje, da bodo pognala globoke korenine? Bodo sploh naletala na plodna tla?

Želim si, da bi bila semena močna!

Naj vzdržijo vse kemikalije okolja in namene uničenja. Naj ohranijo svojo moč in poženejo ob pravem času.

Pogoltnila sem jih. So v meni. Zdaj pa čakam, da se odprejo popki po rasti v močno rastlino. Dajem ji zavetje v svoji notranjosti. Srce je pravo gnezdo domačnosti. Dajem jim toplino s svojim prigovarjanjem.

Rasti. Rastite. Rastite.

Ženite korenine globoko.

Rodite veliko semen in rodov, da se širi pristnost preko vseh mej. Naj bodo kot regratove lučke, ki jih vetrc raznese vse naokoli. Cvetovi pa so medeni in polno vabijo čebele.

Šepetam.

Rastite. Rastite. Rastite.

Molim.

Ženite. Rastite. Ustvarjajte poganjke.

Ženem. Rastem. Ustvarjam poganjke.

Razcveti se danes in odpri svoje poganjke!

Uživaj ta cvetoč sončen dan!



Rasti! Rasti! Rasti! Sledi svojemu srcu! rasti! Ženi! Naj bodo tvoje korenine globoke.

sreda, 28. maj 2025

VSE JE LJUBEZEN!

Danes mi je prijateljica rekla, da ji je prijateljica rekla, da ji je druga prijateljica rekla. Vem. Velika veriga prijateljic. Ampak tako delujemo ženske. Delimo. Povemo si naprej – za skupno dobro vseh.

No. Sporočilo.

Bolj kot razmišljam o svojih problemih ali drugače »zanimivih situacijah«, bolj jih krepim.

Prav ima. (Ta prva prijateljica. Čisto prva v verigi.)

Več odstotkov namenim razmišljanju o tistih zadevah, o katerih ne bi rada razmišljala, pa vseeno skozi o tem meljem – bolj to utrjujem in ustvarjam.

To je tako, kot bi si povečala piko in bi jo potem še malo povečala z lupo. Pa še ne bi bilo dovolj in bi jo povečala še z mikroskopom. Potem bi pa že vse izgledalo črno. Čeprav je to samo mala pikica! Nič več drugega ne bi videla v svojem vidnem polju. Samo črnino. Zato je potreben pogled s perspektive ali od daleč.

Nič ni tako hudo, kot se zdi.

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.

Če pa gledamo samo črnino, pa se skrčimo. Potegnemo vase. Pa ni potrebe. Še naprej dihajmo. Še naprej ustvarjajmo. Einstein je rekel, da problema ne moreš rešiti z istega nivoja. Nekaj takega. Torej, to predajam Bogu. Že ureja. Jaz pa delam to, kar lahko naredim jaz.

Zaupam v ljubezen, da me bo vodila. Drugače tako ali tako ne more biti. Vse je ljubezen. Tako je že vse urejeno. Vse je zame. Zaupam.

Ljubek čaroben srčkan dan poln božanskega veselja!



Sprosti se. Vse je zate. Uživaj!

torek, 27. maj 2025

DRAGOCENA SI

Kako hitro se prilagodim, da mi je kar boleče! Takoj bi zapustila sebe in to, kaj si resnično želim!

Zdaj pa se lahko imam bolj rada in spet naredim drugače.

Je pa bilo zanimivo, da sem se naučila nekaj dragocenega. Če dajem neiskrenost, to tudi dobivam. Karma se je pospešila. Če sama prikrivam pomembne informacije, je meni nekaj prikrito. Še dobro, da sem se hitro naučila. Me zanima, kdaj bo naslednji preizkus, saj sem prvega padla! Vesolje mi bo sigurno poslalo drugega, ali enakega, v drugi preobleki. Se ga že veselim!

Nikoli pa nisem zares končala. Vedno ustvarjam. Tudi, ko si mislim, da ne, ustvarjam eno in isto. Vedno znova. Lahko se odobtičim, tako da se poslušam.

Me kliče narava? Me kličejo jagode, da jih osvobodim iz plevela? Ali rože ne morejo več dihati? Kako plemenito delo! Osvobajam rastline. S tem pa je največje delo opravljeno zame, saj se osvobajam starih vzorcev. Pomikam se naprej. Če tudi so samo jagode ali rože. Stik z zemljo je dragocen. Zdravi me. Če tudi je samo gredica, majhna in čudovita. Ko urejam zunanjost, urejam notranjost. In obratno. Bolj kot sem v sebi mirna, bolj ustvarjam mir okoli sebe.

Delam neumnosti. Tudi. Seveda. Da je bolj zanimivo. Me pa angeli vedno čuvajo, in jih imam rada. Hvaležna sem jim. Tako hitro me vodijo do rešitve.

Uspevaj danes kot opleta gredica rož ali jagod. Dihaj. Cveti. Osvobodi se!

Ljubek dan!



Ti si srečna našega planeta. Bolj kot si srečna, bolj smo mi vsi srečni. Ustvarjaj. To je dragoceno!

ponedeljek, 26. maj 2025

IZJEMNA SI!!

Huh, kako pestro je življenje. Izzivi so. Ali pa »zanimive situacije«, bolje rečeno.

Nekje sem prebrala, da je naredila toliko napak, kot je le bilo možno! Bila sem tako presenečena! Saj ni napak! V resnici je vse učni proces!

Je moj ego manj napihnjen, če naredim kakšno napako (beri – grem skozi učni uspeh – uspeno – ker se učim sproti (beri: nisem zaprta v omari in kot normalno človeško bitje hodim naokoli – kdaj celo zapustim dom…))?

Je ranjena moja slika pridne deklice (beri: naučene podobe ali vloge, da smo bolj obvladljive ali vodljive za namene drugih (ne več - upam))?!

Je zrušena moja podoba popolnosti, ubogljivosti in sploh tega da želim biti dobra (beri: taki in ostali nesmisli, da se naprezamo preko sebe – namesto, da bi bili pristni)?

Vse to so samo slike, ki grejo mimo. Kot pokrajine mimo katerih pelje vlak. Lahko so razgibane, puste, gozdnate, ob poteh in cestah, mimo potokov, zaraščene, skalnate, prepadne, gričaste. Ampak nič od tega ni zares moje. ostanejo podobe, kot moj zaklad srca. Večne. V resnici pa je pomemben mir v sebi, ki ga čutim. To je stalnica. Vse ostalo so samo iztirjeni vlaki, ki me želijo potegniti s sabo v kaos, dramo in nered.

Zdaj se zavedam tega in lahko rečem ne. Tudi, če so se mi kdaj drame zdele zanimive, sploh, ko se je odvijal že tisoč in prvi del, jim zdaj lahko rečem ne. To je svobodna volja. Moja svobodna volja. Veljajo Univerzalni zakoni. Za vse. Čas je, da se jih spoštuje.

Uživaj ta čaroben dan!



Sledi lepoti svojega srca! Izjemna si!

 

nedelja, 25. maj 2025

RAZTAPLJANJE V SVETLOBO

Vse blokade v meni se raztapljajo kot ledenke v poletni limonadi. Prej kot slej jih bo stopilo sonce. Žarki jih bodo ogreli in raztopili se bodo. Ne bodo več trdne ovire, ampak samo spomin. Potem pa še bo to zbledelo.

Vso vesolje ljubezni, pomagaj mi danes, da z lahkoto spustim blokade. Naj jih obrnem soncu, da jih lahko doseže ljubezen. Mogoče, da so mi včasih služile, zdaj pa mi več ne.

Spuščam jih.

Pripravljena sem jih spustiti.

Vsaj pripravljena sem jih spustiti. Ljubezen pokaži mi pot.

Naj me na vsakem koraku vodi ljubezen.

Kaj mi govori ljubezen?

Ali bom raje verjela glasu strahu? Nič novega nima za povedati. Dolgočasen je in se ponavlja. Drži me v preozki škatli brez luči in ne morem se prav premikati. Utesnjena sem. Uklenjena. Skoraj mrtva.

Če pa prisluhnem glasu ljubezni, pa se počutim živo, radostno. Polna sem navdušenja in komaj čakam, da ustvarjam! Vse v meni se veseli, da sem to, kdo sem. Pristna. Srečna, da živim. Polna in prekipevajoča od ljubezni.

Še je vedno dvom ali dilema, kateri glas naj uporabljam, mu prisluhnem? Mislim, da mi je bolj pri srcu glas ljubezni.

Ljubezen, danes me ti vodi.

Ljubek harmoničen ljubeč dan poln božanskega obilja.



Vse vas blagoslavljam z ljubeznijo. Bodi srečna. Vredna si tega. ne dovoli več, da te ustrahuje glas strahu! Prisluhni glasu ljubezni!