Blešči se milijon draguljev na odsevu jezera. Mežikajo mi bori s svojimi zlato osvetljenimi iglicami.
Plešem skozi dan.
Spuščam napetost v loku.
Moje telo ne prenese več toliko napetosti. Niti sekunde več!
Sproščam svoje telo. Končno spet diham! Odmaknila sem zožene oči od iskanja
premikajoče tarče, ki mogoče sploh ne pride.
Diham.
Še diham.
Še sem tu.
Vdihnem bolj polno.
Želim si živeti.
Dovolj imam naprezanja. Nisem več lovka.
Prepustim.
Zaplavam s tokom.
Sem. Kako prija! Samo sem!
V meni ledeniki umirajo z izgubljanjem svoje ostrine. Ne bom jim
več dajala hladu podžganega s kritiko ali zagrenjenostjo! Osvobajam jih! Naj se
stopijo. Njihovi ostri robovi se ne prilegajo več v moje votline domačnosti.
Ljubezen naj še bolj prevlada.
Ustvarjam zavetje. Varno je odpreti srce, saj samo tako lahko
dosežejo žarki ljubezni vse delčke mene, ki potrebujejo objem pristnosti.
Vse se tali v meni. Postaja ljubeče in toplo. Navajam se na
razkošje objema.
Sprejemam.
Varna sem v gnezdu ljubezni.
Sprejemam.
Narava me hrani v vseh pogledih.
Sprejemam.
Ljubljena sem.
Sprejemam se.
Naj ti lepota narave oblikuje dan, da se počutiš še bolj
ljubljeno.
Ljubek ljubeč dan poln sprejemanja.
Zdaj vem, da je varno dajati vso sebe. Čudovita sem. tudi ti si
čudovita. Sledi svojemu srcu.
Blaženost.