PRETOČNOST SVETLOBE

Pretaka se navidezno leno. Čez pokrajino dela vijuge in ovinke. Ustvarila si je svojo pot. najprej nežno. Potem pa mogočno. Zdaj je veletok tekoče svetlobe.

Potuje. Vse se izteka proti morju.

Ne ustavlja se. Samo teče. Teče naprej.

Sledi svojemu srcu.

Hrani in napaja obrežje, a se ne ustavlja. Sledi svoji strugi. Teče naprej.

Včasih je prosila dež za vodo. Prosila je sonce, da stopijo nežno turkizne ledene gore, da jo napolnijo.

Zdaj zaliva sama svojo mehkobo, pretočnost, milino, prijaznost – vse njene kreposti. Svoje srce pogreje s toplimi rokami polnimi domačnosti in tolažbe, da se raztopijo vse bodice ledenikov.

Špranje so še vedno odprte, da doseže srce toplota ljubezni.

Kljub želji po zaledenitvi ali celo izsušitvi. Popolnoma. Teče naprej po svoji strugi. Vpija lepoto okolice, deli svojo ljubezen radodarno, a vseeno teče po svoje. Sledi svoji srčni poti vse do morja.

Izlije se. Tako postane vse. Združena. Vse, kar je bila, je spojeno v celoto. Sije še veliko bolj.

Danes vse moje reke tečejo v isto smer. Proti morju.

Ljubek srčkan morski tekoč dan poln sladkobe božanske lepote.

Lepa si od znotraj, od zunaj, od vsepovsod. Neguj svojo reko ljubezni. Hrani svoje srce s toplino. Milina, mehkoba, veselje… so vse tvoje kreposti. Močna si, ker jih ohranjaš. To so tvoje super moči.