Poslušam svoje srce: Vem!

Poslušam svoje srce: Vem!: Saj ne vem, če je to za praviti!? Ali pa mogoče le? Imeli smo dva dni sonce. danes pa je vetrovno in še močan naliv se je začel. No,...

Poslušam svoje srce: Malo po malo je veliko!

Poslušam svoje srce: Malo po malo je veliko!: Uh, kaj naj rečemo. Saj vem, naprej in tako! Saj gremo! V Transurfingu sem prebrala – knjiga od Vadim Zelanda – da se premikamo kot ...

Malo po malo je veliko!

Uh, kaj naj rečemo. Saj vem, naprej in tako!

Saj gremo!

V Transurfingu sem prebrala – knjiga od Vadim Zelanda – da se premikamo kot nočno letalo. Nič se ne spreminja. V resnici pa letimo po nočnem nebu. Samo mogoče motorje slišimo, če niso čisto neslišni.

Meni se velikokrat dozdeva, da niti motorjev ne slišim! Kaj šele, da bi imela občutek, da se pomikam.

Ampak se!

Verjetno tudi roža ne ve, da je z vsakim listom bliže cvetenju. Z vsakim milimetrom in vsrkavanjem sončne svetlobe bliže. Sebi in temu, kar je namenjena. Cveteti.

Čakaj zdaj malo!

Ni vs v cvetu. Saj hitro odpade. Relativno hitro. Ampak je užitek v uživanju na poti!

Res lahko danes uživam na poti?

Na čisto navaden dan? čisto navaden običajen dan?

Saveda lahko!

Saj že uživam! Tega res ne morem zanikati! Prav super mi je! kako lepo življenje imam! To pa moram priznati!

Res mi je všeč. Pa še nekaj. lahko začnem po malo. Robert Holden je dejal, da so si zadali v enem tednu, da bodo imeli ves dan zase. Samo užitek in kar jim je v največje veselje. In koliko je to naredilo?! Nihče! Zato so začeli po malo! Pet minut. Na teden. Potem pa več!

Toliko pa ja zmorem! Pet minut užitka zmorem na dan!

Včeraj sem tako uživala v sprehodu! Pa vetru! Pa listju, ki ga je nosilo naokoli! Danes pa uživam v oblakih. Pa vetru, ki nosi te naokoli. Bili so tako bele angelske barve, kot njihova krila. Prosojni skoraj. Skoraj kot čipka na nebu! Kako imam rada take podrobnosti! Ponoči pa sem videla tako lepo zvezdo. Saj jih je več. Ampak ta je moja. Samo ta je tako svetla. Mora preteči določen čas. Ne vidi se takoj, ko grem spati z mojega okna. Potem pa ponoči. Prikrade se. Zasveti. In je tam. Zame! Če pa to ni lepota, pa ne vem, kaj je!

Ljubek nagajiv prav lep sončen srčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Pa saj veš, da te življenje čisto ljubi! Zdaj! Točno tako kot si! Točno takega, kot si! Zdaj!

Vem!

Saj ne vem, če je to za praviti!?

Ali pa mogoče le?

Imeli smo dva dni sonce. danes pa je vetrovno in še močan naliv se je začel. No, zdaj se je že polegel. Kako to, da lahko uživa ob obojem? Ni to čudno. Človek bi si mislil, ali jaz bi si mislila, da imam lahko rada samo eno. Sončne dneve. V bistvu pa so mi tudi ti oblačni všeč. Vabljivi so. Za čaj in užitek doma. za prazničnost. Mogoče brezdelje. Počasen ritem. Zjutraj je bila tema, kot da še je vedno mrak. Prav prija kak tak dan, ko ni vse sijoče in svetleče in samorogi in mavrice.

Prav prija mi.

Mogoče prav zato, da si spočijem. Samo, da bom potem lahko sijala bolj sijoče in jasno. Prav prija mi, da ne rabim biti nasmejana, razposajena. Samo sem.

Kako pa to paše. Prav domače se počutim. V prestavi skoraj nič. Ampak res prija.

Zdaj gledam nadaljevanja Harryja Potterja. Prav preseneti me, kako vse doživlja. Jezo in radost in ljubezen.

Celovita osebnost je. tako kot mi.

No, saj vem, da je knjižna osebnost. Ampak saj veš, kaj mislim!

Prav prijajo mi umirjeni počasni dnevi. Brez ritma. Ali v počasnem ritmu. Dolg tuš pod vodo! Je pa res, da sem tako smejala. Imam novega youtuberja, ki me razveseli. Pravzaprav ga ima moj sin! Ampak ga je tako zabavno gledati! Pravi navdih mi je! res! Kako so dobre zanimive finte! Prav popestri mi sivinske dneve.

Ampak mavrica je v meni. Prav je, da je. lahko zaupam, da se vse pomika v smer, ki si jo želim. Samo to je pomembno. Vse se premika v to smer, čeprav izgled, kot da miruje. Moji motorji in motorji Vesolja delajo! Vem, da imam vso podporo! Vem, da imam vse, kar potrebujem v sebi!

Kaj bi torej iskala še kje drugje?

Tako moje drage, moji dragi, ljubek pristen čudovit srčkan srečen pristen sončen mavričen siv pester dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je zate. Vedno ti stoji ob strani!

Poslušam svoje srce: Saj veš...

Poslušam svoje srce: Saj veš...: Cenim, da sem tukaj kot sem. Pa to sem pomislila!?! Saj ne vem, ali jaz mislim, ali misli priletijo same, ali padem v kak tok misli, al...

Saj veš...

Cenim, da sem tukaj kot sem.

Pa to sem pomislila!?! Saj ne vem, ali jaz mislim, ali misli priletijo same, ali padem v kak tok misli, ali so to misli ljubezni!

Pač so!

Seveda jih lahko izbiram. In vedno so nekako v sozvočju s tem, kako se počutim. In če se potem počutim malo slabše, bodo prišle še slabše misli. Dokler ni vse katastrofa in je vse brezupno! Pa ni! Lahko se pa vedno počutim boljše! In se potem počasi vračam v svojo pravo naravo! Tako je!

Zdaj pa gremo dalje!

Izbiram misli!

Zdaj pa to zanimivo vprašanje?

Kako mislim o sebi?

So to še vedno stare zgodbe, ki sem jih sprejela, ne vem, ko sem bila stara pet let. Brez sita in ugovarjanja in sem verjela, da imajo starši super moči in so vsemogočni. Saj jih imajo. Samo, da nas lahko naučijo samo to, kar sami znajo. In večkrat so prepričanja, ki ne delajo dobro njim in niti nam. ampak pustimo to! najboljši so! Spravili so nas tako daleč! In definitivno sem hvaležna za to!

Zdaj pa je moj pristop!

Lahko mislim drugače!

In kaj želim razmišljati?

Sem izjemna! Sem čisto nekaj posebnega! Tako kot vsak! Rojena sem bila, da delam velike stvari! Čisto meni unikatne! Sem čista mojstrovina v nastajanju!

Uh, kako mi pa to hitro zmanjka! Saj vem! Dovolj ponižnosti! Dovolj majhnosti!

Vsak od nas je veličastno bitje! Tudi jaz! in če ne bom že enkrat to sprejela!

No, zdaj pa se lahko obkrožam z ljudmi, ki pa verjamejo, da je življenje radostna rast, obilje, sreča, notranja izpolnjenost, ljubezen – naravnost čudovito! In vem, da to vedno bolj srkam vase! Vedno bolj to tudi živim! Danes! Zdaj!

Tudi to, da je sonce zjutraj vzšlo, je čarobnost!

Ljubek sijoč pristen srčkan unikatno lep dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Saj veš, da si nekaj čisto posebnega! Zdaj pa živi tako! Po svoje!

Ask and is given - Esther and Jerry Hicks: Proces #1 The Rampage of Appr...

Poslušam svoje srce: Nečarovniško...

Poslušam svoje srce: Nečarovniško...: Kaj še je kdo v Harry Potter maniji? Saj nisem v maniji. Samo štiri dele sem gledala v dveh dneh. Okravanje. Pa dober film je. Nadaljevanj...

Nečarovniško...

Kaj še je kdo v Harry Potter maniji? Saj nisem v maniji. Samo štiri dele sem gledala v dveh dneh. Okravanje. Pa dober film je. Nadaljevanje. Dobri filmi so.

Vedno se lahko odločimo, kaj bomo. Dobro ali slabo.

Ali v moje nečarovniško življenje prevedeno…

Kako se bom počutila, dobro ali slabo, je moja odločitev.

V vse moram vlagati energijo. Ali imam ramena povešena, se držim sključeno ali se držim vzravnano. Ali držim kotičke ust navzgor ali navzdol.

Vse je odločitev.

In majhne odločitve so pomembne.

Tako kot odločitev, da se bom počutila dobro.

Lahko se počutim dobro ali ne. Lahko se pa vsaj malo potrudim. Tako, se že smejim. Je že boljše!

Kaj ni zanimivo, da deklice učimo, da se ne smejo zamazati in morajo biti lepe? Dečke pa, da morajo biti pogumni?

Kakšne vse vrste neumnosti sem prevzela nase? V kaj vse sem bila spodbujana, kot ženska, pa sploh ne vem ali se ne zavedam?

Sem bila spodbujana v moč, da jo najdem v srcu? Ali v ponižnost? Ali v odločnost in samosvojost? Ali bolj v pohlevnost in črednost? Ne izstopaj! Bodi tiho! Tiše poj! Tiše govori! Ne smej se!

Ampak nisem več mala deklica. Zdaj jo lahko samo objamem. Otroka v sebi! In imam rada to malo deklico. Jo vprašam, če kaj potrebuje? Ampak že samo to, da jo priznavam, je dovolj. Da jo vidim. Kaj ni zanimivo, da si vsi želimo biti videni in pomembni. Ne vsem. Nekomu, ki nas ima rad.

Zdaj pa jaz izbiram zase. In želim si le najboljše! Točno tako! Naj se končno vse rojstnodnevne želje uresničijo! Pripravljena sem!

Ljubek sjipč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Uživaj!

Poslušam svoje srce: Pa ni videti!

Poslušam svoje srce: Pa ni videti!: Če bi imeli možnost, ali če bi imela možnosti, bi se odločila, da bi vse potekalo zlahka in enostavno – ali dramatično in težko? Seveda...

Pa ni videti!

Če bi imeli možnost, ali če bi imela možnosti, bi se odločila, da bi vse potekalo zlahka in enostavno – ali dramatično in težko?

Seveda si jaz želim gladko in enostavno.

Zakaj pa potem izbiram drugo pot? Smer?

Ali mene izbira druga smer?

Saj ne rečem, da mi gre vse bolj tako, trdo, surovo, rodo, ne preveč voljno. Sploh ne! Z lahkoto ustvarjam!

Z lahkoto se zabavam in sem srečna. Za lahkoto vidim dobre stvari, skoraj v vsem. In če ne takoj, pa potem. Pozneje. Včasih mnogo pozneje. Leta. Ampak vidim.

Torej, če mi gre na nekaterih področjih lažje, zakaj ne bi verjela, da mi lahko gre na vseh!?

Verjetno stara prepričanja. In seveda navade in zgledi.

Ampak, ni treba, da je tako!

Začela bi rada počasi!

Malo po malo!

Torej vsak dan odstotek več!

Pa kaj bi to bilo vse drugače.

Samo sem v polnosti zavestna. Prisotna. Ujamem vsako samo sabotažo. Saj ni treba, da menjam ves računalnik, mislim, moje možgane. Samo preusmerim jih, na kar pa deluje. In tako bom povečala vse to, kar deluje.

Verjamem tej teoriji!?

Saj ni druge!

Nekaj pa si želim spremeniti!

In moje dobro počutje je najpomembneje, smernik, kam grem. Proti sebi ali zase. Tako enostavno je. Zdaj pa to uporabimo! No, mislila sem sebe!

Ljubek sijoč pristen igriv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je vedno zate!

Poslušam svoje srce: Pa ni res! Res ni res!

Poslušam svoje srce: Pa ni res! Res ni res!: Kaj je pomembnejše? Ljubezen ali ljubezen? Ali mogoče ljubezen?! Vse lahko gledamo s tega vidika. Lahko sem ljubezen ali pa sem lahko k...

Pa ni res! Res ni res!

Kaj je pomembnejše? Ljubezen ali ljubezen? Ali mogoče ljubezen?!

Vse lahko gledamo s tega vidika. Lahko sem ljubezen ali pa sem lahko klic po ljubezni. Torej brez obsojanja. Vse, kar ni izraz čiste ljubezni zdaj, je samo klic po ljubezni. Zdaj!

Torej je lahko življenje polno in praznično. Sploh, če vse tako gledamo tako.

Smo lahko srečni ne glede na vse? Smo lahko pristni ne glede na vse?

Sem lahko srečna ne glede na vse? Sem lahko pristna ne glede na vse?

Tako je!

Lahko sem!

In vse je moja odločitev. In vse je moj pogled na odločitev. Tako je!

Lahko se noro zabavam in mi je celo smešno v isti situaciji. Ali pa pustim mislim, da me usmerjajo v tok skrbi. Ki pa tako ne pomaga. Samo iz mojega umirjenega lepega življenja naredijo v trenutku največjo katastrofo vseh katastrof! Največjo tragedijo! Kaj tragedijo! Dramo! Kaj dramo! Grozljivko!

Pa ni res! Čisto lepo življenje imam.

In nikoli ni tako hudo ali čudno ali tragično, kot mi prikazujejo moji možgani. Ali misli. Ali navajene misli. Sedanjost je v resnici veliko bolj prijetna. Samo sem. v tem lepem trenutku. Zdaj!

Ljubim svoje lepo polno bogato pristno življenje. V polnosti sem to, kdo sem. zdaj! ljubim svojo domišljijo. Lahko pa jo uporabim proti meni ali zame!

Lahko jo uporabim v smeri sovjih srčnih želj ali pa skrbi.

Kaj danes izbiram? Ker vedno je moja izbira. Tudi če me res kaj skrbi, s skrbljenjem ne bom nič rešila. Zato se samo zamotim. Bom že potem naprej skrbela. Čez pol ure. Zdaj pa bom uživala. In tako lahko mine ves dan, čisto brez skrbi, čisto brez nepotrebne tragedije. Tako je to!

Izbiram ljubezen do sebe.

Izbiram ljubezen.

Tudi to je ljubezen do sebe, da izbiram to, kar mi je všeč. Pa čeprav so danes to misli. Odločajo. Odločajo o tem, kako pa se počutim. In želim se počutiti dobro! želim se počutiti sijajno! Zdaj! zares!

Ljubek sijoč pristen srčkano izjemen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Saj veš, da si čarobnost?! Kajne?! Vse imaš v sebi! Od nekdaj imaš vse v sebi!

Poslušam svoje srce: Pa tako je to, ne!

Poslušam svoje srce: Pa tako je to, ne!: Ah, pa dajmo! No, kak dan je danes? Točno tak, kot si ga bom naredila. Ali sem si ga naredila. Lahko je čisto poseben. Lahko je najl...

Pa tako je to, ne!

Ah, pa dajmo!

No, kak dan je danes?

Točno tak, kot si ga bom naredila. Ali sem si ga naredila. Lahko je čisto poseben. Lahko je najlepši do zdaj. vsako popoldne sestavljam za nekaj minut sestavljanko. Vsak košček, ki ga najdem, da sestavi večjo sliko, je tako veselje.

Zdaj pa sestavljam svoje življenje.

Mi postaja vedno bolj prosojno za to, kdo sem in kaj je moj namen?

Mislim, da.

Čakaj.

Mislim.

Saj to ni v glavi. To je v povezanosti z dušo. S srcem. S svojim bistvom.

Ali moje življenje bolj odseva mene ali to, kaj bi naj bila?

Kam se nagibam?

Počutim se, kot bi napovedovala za stoti del mehiške nadaljevanke. Ali jo ljubi ali jo res ljubi? No, saj ni težko odgovoriti.

Moj namen je, da sem srečna. Karoli to meni pomeni. Tako sem lahko komaj luč za druge. Sem povezana s svojim srcem, bistvom?

To je prioriteta. Danes. Jutri. Pojutrišnjem. Verjetno veš, kaj sledi. Popojutišnjem.

Vedno.

Ali vedno bolj. Dobro. to mi odgovarja. Vedno bolj.

Kaka osvoboditev je, ko lahko živim samo za svojo srečo. In ustvarjanje me osrečuje. Vedno bolj. Tudi, če je pire krompir s špinačo, tudi to je ustvarjanje. Zares. Ali pisanje. To pa je tako vedno bila moja strast. Tako je!

Sem to pristna jaz ali jaz, kot bi naj bila, po družbenih merilih in kaj je normalno? Kaj je tisto pravo? To je to. čas je. nič več skrivanja za komerkoli ali čemerkoli.

Zakaj ne bi iskala odgovorov za!? Zakaj pa bi uspelo? Točno tako!

Lahko uspe!

In točno na to, na kar se osredotočam, to postaja večje. In bolj blizu in bolj realno. Torej. Imam fokus na rešitvah. Ker še vedno se je dalo vse rešiti ali se je obrnilo v pravo smer. Tako je tudi zdaj!

Ljubek pristen navdušen igriv nagajiv dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je čarobnost! Zdaj! pusti že svetlobi v svoje življenje! Še bolj! Zaslužiš si najboljše!