Nekaj v meni hrepeni po tem, da v sebi obujam žalost, travme, jih analiziram. Namesto, da bi jim spustila zbledeti in jim hvaležno oditi iz svojega življenja, jim dajem energijo.
To ne pomeni, da si
ne priznam svojih resničnih čustev. Si jih. Potem pa naredim kaj, se počutim
boljše. Jih dam iz sistema. Tapkam. Boksam v blazino, grem na sprehod, počistim
stanovanje z namenom, da se ta energija preobrazi.
Imam občutek, da sem
spet na začetku. Raje bi bila, kjer sem bila. Ampak potem bi bilo še težje. Še
bolj bi se zažrle vame okoliščine in še teže bi mi bilo opustiti in spustiti.
Resnica bi se slej
kot prej pokazala.
Ne samo to! Postala
bi tako očitna, nadležna in moteča, da je ne bi mogla spregledati.
Nikoli. Ne morem
preko sebe. Ne morem preko svoje resnice.
Naučila sem se,
da je zdaj čas, da sem še bolj pristna. To je vse. In to je najbolj močna lekcija sploh.
Lahko je najlažje,
lahko pa najtežje.
Lahko pa
praznujem, kako daleč sem že prišla in sem hvaležna za čudovito izkušnjo. To je to.
Naučila sem se še
nekaj, da sem izjemna. Zdaj. Točno takšna kot sem. Točno v tem trenutku.
Ljubek sočen
prijazen lahkoten srčkan dan poln božanskega obilja!
Danes je dan za
praznovanje! Danes je dan za
nove priložnosti! Danes je dan, ko je resnica osvobodila mojo dušo in vse, kdo
sem. Lahko začnem na novo. Nočem polovičarstva!
