Sozvočje dvojine...

Včeraj sem bila na sprehodu. Kako je lepo hoditi po snegu, ne samo po zbiti ledeni cesti do vrha. Hoditi po globokem snegu. Gledati ptico, ki me je preletela. Ali koseka, ki je skočil iz grma, ker se me je prestrašil. Na vrhu pa tako lepi razgled. Moje skrčeno srce se je gori odprlo neskončnim širjavam. Bila sem širitev v polnosti. Sonce je zahajalo počasi. Bile so nežne pastelne barve. Dotaknila sem se drevesa. Njegove hrapave skorje. Spojitev. In moje mehke dlani.

Vsa teža je kar odpadla po sprehodu. Vse. Počutila sem se živo in veselo, da sem živa. Življenje je lepo. Čutiti mraz in nežnost sonca obenem. Trnuljčica zbudi se. Pred tabo je še celo življenje. To pa je danes najlepši dan. Dajem mu priložnost.

Smisel odnosa: skupna sreča, rast in veselje. Sama sem srečna, skupaj pa si še bolj. Moj sok življenja in njegov, skupaj koktail z dvema slamicama. Pa malo zdrobljenega leda noter, da ni preveč ognja. (Čeprav obožujem gorenje…) Pa robek s sladkorjem in okrašen kozarec s čim prikupnim. I like it.

Ti me dopolnjuješ ne velja. Ti si glasba, jaz sem glasba, skupaj sva harmonija. Ljubim sozvočje. Niti ne rabiš biti glasba, lahko si glas, petje. Lahko si vse, kar si. Si upaš? Si upam? Me to osrečuje? Da. Že imam nasmeh na obrazu… Love y! Kiss! Kiss!

I love you, too!!!

Včeraj sem naletela na tako zanimivo vprašanje. »Kaj če ne bi več razmišljali o preteklosti in bili žalostni v zvezi s tem, kako so vas tretirali in bi začeli s sabo ravnati tako, kot naj bi ravnali z vami? Če bi bili svoj lastni sanjski partner, kako bi ravnali s seboj?« (http://www.anaomanovic.com/odnosi-vas-ubijajo-nezno/)

Seveda bi se najprej povabila v Pariz! Zaročila bi se na kolenih. Mateja, me vzameš za svojega ljubečega partnerja? Z diamantnim prstanom. Za vedno. Ob tebi sem najboljši moški, kar sem sploh lahko. Skupaj želim rasti s tabo, te razvajati kot boginjo, te spoštovati, te spodbujati pri uresničevanju sanj. Samo biti ob tebi. Te globoko in iskreno ljubiti z vsem srcem, dušo in telesom.  Skupaj se bova smejala, jokala in veselila. Moja pustolovščina je najino življenje. Seveda bi rekla, da. Da! Da!! Matej, tudi jaz tebe ljubim. Kaj za vraga si rabil tako dolgo, poznava se že celo življenje! Človek. Res!

S sabo ravnam, kot da sem vredna spoštovanja. Vredna sem ljubezni. Sem sposobna. Sem vredna. Sem izjemna. Sem čudovita, točno taka kot sem. Posvečam si čas. S sabo ravnam, kot da sem si najbolj dragocena oseba na svetu. Ljubim se. V polnosti.

Če bi bila svoj lastni sanjski partner, kako bi ravnala s seboj? Podarila bi si popolno pozornost. Povabila bi se v toplice. Pustila bi si dovolj počitka. Razvajala bi se z objemi, poljubi. Povedala bi si, kako sem si dragocena, kako se cenim, zaradi vsega, kar sem. Se ljubim. Stala bi si ob strani. Spodbujala bi se. Sebi bi bila najboljša prijateljica. Veliko bi plesala. Meditirala. Slikala. Dala bi si prostor za ustvarjanje. Bila bi izjemno lepo urejena. Povedala bi si, kako izjemno dobro odlično seksi izgledam. Pomežiknila bi si v ogledalu. Hodila na sprehode. Fotografirala. Kupila bi si šopek vrtnic, vsak dan.

Izjemno lepo bi bila urejena. Privlačno, kot da sem si resnično pomembna. Veliko bi se smejala. Lenarila bi s sabo. Bila dolgo v postelji. Imela bi zajtrk v postelji. Povedala bi si večkrat, kako se ljubim. Kako sem vesela, da se poznam. Kako sem vesela in rada v svoji družbi. Vzela bi si čas, da se globoko občutim in se pogovorim s sabo. Res bi si vzela čas zase, ko se mi ne bi nikamor mudilo. Nosila bi se po rokah kot boginjo. Cenila bi vsako svojo potezo. Vse bi si odpustila za preteklost. Če bi bila svoj najboljši ljubimec, bi si izbrala nežnost. Čas. Slow motion. Božanje. Toplino. Smeh. Lahkotnost. Igrivost.

Danes je moj dan, da si vse to dam. Čas zase s sabo. Se že veselim. Najprej Piramida, potem pa naprej akcija. Odkrivanje, raziskovanje novih načinov. Vdih ljubezni. I love you, too!!

Monopoli na tleh...

Včeraj smo spet igrali monopoli. Spet! Kaj mi je te bilo!? Kaj mu je sploh bilo? Ljubi me oblije z mrakom mraza, ker imam eno kartico zemljišča več. (Ljubi in sovraštvo v enem stavku nikoli ni dobra kombinacija…) Je še to normalno? Med igro me ne ljubi. Res? Zakaj se potem reče igranje?! Ker naj bi bilo fajn!!! Res?! Saj vem, drama. Kraljica drame. Ampak res!? Ali me hecaš?

Najlepši trenutek monopolija je bil, ko mi je kroglica za metanje padla pod regal. Najprej jo je šel iskati sin. Pod sedežno. Ulegel se je na tla. Ko sem mu povedala, kam je padla, je še kar iskal na istem mestu. Zato sem se odločila, da jo grem iskati pod regal. Vmes se je že ljubi ulegel na tla. Daj mi telefon, da posvetim. Seveda je bilo že prepozno, ker sem videla, kam je padla. Tam sem jo že tudi iskala. Sam si je vzel telefon. Svetil. Jaz pa sem uživala na tleh. S sinom sva se nekaj hecala. Potem sem morala iti stran, da je lahko kroglico ven dobil. Nekaj se je pritoževal, da nisem šla dovolj stran. Imel je PMS. Prav uživala sem na parketu, ko mi je malo hrbtenico zravnalo. Ljubemu pa sem bila samo v napoto. Potem jo je ven frcnil, da sem jo imela pri glavi. Če bi se prej vstala, je zdaj ne bi tako z lahkoto pobrala…

Jaz sem ful tekmovalna, ampak to!? To pa presega vse meje. Vstala sem se sredi igre. Rekel je, da mu je cilj, da me čisto onesposobi. Ok. Predam se. Onesposobljena sem. Vse moje kartice si lahko razdelita. Zmagal si. Si zdaj srečen? Pa to ni igra. Visoka napetost! Elektrika!? Kssss! Au. To me je bolelo. Tako je to. Res!? Pa daj no?! Dovolj imam neumnosti.

Ego v meni vidi ego v njem. Vojna. Kdor ni z mano, je proti meni. Res želim živeti v tem? Ne. Mir. Ljubezen. Danes izbiram to. Danes je nov dan. Danes vzhaja novo upanje. Sonce je skrito za oblaki, ampak vem, da je tam. Tudi ljubezen.

Danes sem jaz ljubezen. Danes si želim malo razvajanja. Delanja za doktorat. Malo napredovanja. Malo sprostitve. Danes je tako lepi dan. Prej še je bila tema. Sploh ne vem, kdaj se je zdanilo, tako dolgo že pišem. Včeraj sva malo kelpetali s prijateljico. Kako je lepo, ko me ima nekdo rad, točno tako kot sem. Vse je mogoče. Zaupam.

Včeraj sva spet dobila nove ribice. Koralno modre barve. Prav ljubke so. Korenina se je odlično odnesla v akvariju. Vse je brez alg. Imava tri majhne rdeče s črnimi repki. Čisto mini. Kot plavajoči ogenjčki. Luškane. Fajn je imeti akvarij. Prav pomirja. Res. Zdaj še imava zračne mehurčke, ki žuborijo izpod kamnov in ene manjše, ki grejo iz korenine. Uspelo je. Uničila sva črne čopaste alge. Brez drame. Saj nekaj… Danes je nov začetek. Love feels good! I feel love!!!  (https://www.youtube.com/watch?v=ypgVc9cC-Jc) Love! Cmok! Cmok!

Glances of bliss...

Dear Ones!

I like to write. When I was in first class, I received this wonderful gift. A notebook. With light pink sheets. At first I was writing about weather. What happened in school. Then later who I like. The exchanged glances. Words… Sentences… First love. First kiss. It was lovely innocent.  

When I first got a computer, many years later, I was so excited. I can open as many notebooks as I wish! And they are endless! Divine! Life is beautiful.

One day I found out, that all that years, I had two followers. My sister and cousin. Yet there was no Internet. My writing was already interesting.

I write now, not to have followers. Like in childhood... But for me. To grow. To see my rainbow and my mess. To be aware and embrace all things that happened to me. Most, however, that I share my light. Dreams. Happiness. Playfulness. Love. To follow my bliss.

Forget safety. Live where you fear to live.

Destroy your reputation. Be notorious.

I have tried prudent planning long enough.

From now on, I’ll be mad.

– Rumi

No planning. I live just like Rumi said: my life fearlessly. But the plan for this year is, anyway: I'm happy. I'm healthy. I am whole. I listen to my heart.

Be brave!

Kiss! Kiss!

     Love inward,

          Kateja

The Divine within my heart...

Včasih sem bila ateistka. Zagrižena. Pisane jajčke sem že nosila v cerkev… Pa k polnočnicam je šla cela vas otrok skupaj, peš. Verouk sem naredila v dveh letih. Eno leto obhajilo, drugo birmo. Vedno pa sem se izjemno dobro počutila v naravi. Samo šla sem na sprehod. Vse se mi je razjasnilo. Takoj sem se boljše razumela. Vedno sem verjela, da sem rojena pod srečno zvezdo. Nekaj me čuva. Nekaj večjega od mene. Zaupam.

Nekaj let nazaj, pa sem začela vsako nedeljo hoditi k maši. Nekaj me je pomirjalo tam. (Ne, nisem hodila gledati župnika kot v Pesem ptic trnovk…) Vedno je bil kaki citat, ki me je spodbudil. Res pa je, da sem bila ful v krizi. Potem sem pa kar na enkrat začutila, da to ni zame. To je sistem voden po moško. Ne rabim posrednikov. Imam direkten dostop do božanskega, zaupam. Samo umirim se v tišini. (Kitarist pa je bil dober! Zdaj sem se spomnila! Pa vseeno nisem hodila zaradi njega tja…)

Zdaj pa verjamem, da je ljubezen, vesolje, univerzum, višja sila… ljubeča do mene. Dobivam sproti znake. Se spotaknem, se poberem. Tu sem, da bi se kaj naučila. Kakšne lekcije za dušo. Včasih bi se pokrila čez glavo z odejo. Ne, danes nobene lekcije! Lahko samo spijem kavo in sem srečna!? Želim pa si rasti, ker bi se tudi kave slej ko prej naveličala. Lahko pa imam oboje. Tako je zdaj to.

Mislim, da se imam v tem življenju za naučiti lekcije: kako ceniti samo sebe. Kako uresničiti sebe. Kako se imeti rada, kljub ali zaradi vseh ne popolnosti. To sem jaz. In obožujem se. To sem se prišla naučiti. Dobila sem dobre osnove iz družine, kako ne gre. Ne se izgovarjat. Polnoletna sem. Odgovorna. Saj, samo pravim. Lahko sem vse, kar imam v srcu. Srečna. Ljubljena. Ljubim. Rastem. Sem igriva. Vse sem. Vse imam v mojem srcu. Tudi božansko… Nisem več ateistka, zdaj sem vse. Zaupam v načrt večji od mene… 

I looked in temples, churches and mosques. But I found the Divine within my heart.

~ Rumi

Kiss! Kiss! Be free (https://www.youtube.com/watch?v=f4Mc-NYPHaQ) . . .

Nič drugega ni pomembno...

Včeraj se je odvijal boj za preživetje. Ljubi je kupil najdražji polji pri monopoliju. Samo zato, ker mi je prej denarja zmanjkalo. Nisem hotela nekaj prodati po bolj ugodni ceni. To se mi je tako maščevalo, da sem potem bankrotirala zaradi tega. Skoraj. Nekaj sem še dihala. Ljubi je tako zameril, ker sem potem bolj trgovala s sinom. Logično, če ne naju bi oba pogoltnil v bankrot. Splačalo se je. Rešil se je vsaj eden. Veliko mi pomeni skupno preživljanje časa. Tudi če izgubim... To sprejmem. Yes! Yes! To mi delaj!

Imela sem taki občutek, da moram nadzirati svoja čustva. Lahko pa jim samo dam prostor. Zaživijo. Ugasnejo, kot kapica na vžigalici, če jo držiš pokončno. Ne rabim jih zraven kuriti. Hraniti. Še bolj podpihovati ognja. S papirjem (vse povežem s preteklostjo, s starimi občutki…). Drvmi (uboga jaz, žrtev…). Lahko jo gledam, kako zažari, brez da me potegne v ogenj. Lahko celo uživam ob gledanju.

Počutila sem se manjvredno, ker ne obvladujem svojih čustev. Lahko jih občutim. Pa to je človeško. Hello!?! Kaj če so moje nepopolnosti v resnici moja popolnost? Ker drugače bi bila ne jaz. Je to sploh mogoče? Ribe v akvariju so različne vrste. Platiji oranžno črni. Vsi enaki. Pinki cebrice. Vse enake. Moliji. Čisto črni. Vsi enaki. Mečki. Oranžno srebrno prelivajoči. Enaki. Edino samčki imajo podaljšan rep. Potem pa pridejo gupiji. Raznoliki. Barviti. Tigrasti. Rdeči. Rumeni. Modri. Črni. Ali vse barve skupaj. Ne rabim biti več jatna ribica. Lahko sem jaz. Barvita. Celovita.

Počutim se, da naju glasba vedno povezuje. Razvedri me. Tudi, ko je daleč stran, mi je blizu. Nothing else matters (https://www.youtube.com/watch?v=Tj75Arhq5ho). Love! Kiss! Kiss!

Just love...

Včeraj sva gledala film. Bila je dobra zgodba. Lepo zapletena, polna skrivnosti. Vsi so lahko bili potencialni krivci. Raziskovalka je bila ful iznajdljiva. Potem pa se kar vse razkrije v trenutku. Brez motiva, zakaj se je sploh dogajalo. Lahko bi bilo več za tem. Vse so imeli tako lepo pripravljeno. Povezanost s citati. Družinske skrivnosti. Otok… Most za pobegniti...

Najbolj pa me je "razkurilo", da nista bila na koncu skupaj. Detektiva. Samo seks!? Vmes. Za njega. Za njo pa ne. On si je mislil, da raziskuje primer. Ona si je mislila, da se odpira ljubezen. Realnost. Škoda. Všeč mi je pa bil naslov.

Včeraj mi najprej ni šlo najboljše v kartah. Počasi sem lezla naprej. Ljubi je bil skozi prvi. Potem je šel berača, pa je izgubil. Ko je imel kako igro, še je mene porufal. Samo še tega mu je trebalo! Potem je že bil tako jezen na mene, da zmagujem, da je že bil s telesom stran obrnjen. Na koncu pa je šel solo. Ti ne igraš preveč rad z nami? Seveda je izgubil. Ne ful. Ampak je. Samo igro.

Ampak ne glede, kako ostra je bila igra, je bilo vzdušje igrivo. Pogovarjali smo se o filmih. Smejali. Dobro jedli. Saj priznam, dobra igra je bila. Druženje pa še bolj. 

Ljubi res skuha zelo dobro zelenjavno juho. Rada bi ga presenetila in mu pripravila kaj dobrega. Rada kuham. Danes je šel delati in se kar ne moreva zmeniti, kdo bo. Jaz raje juho spasiram, ker potem lahko sinu kako zelenjavo noter prikrijem, ki je nima tako rad. Seveda je notri samo krompir, korenček in grah. Pa čebula. Česen tudi! To je objava za javnost… pa še kaj drugega je notri. Brokoli. Cvetača. Zelje. Koruza. Bučke… Ljubi pa nima rad pasirane juhe, ker mu je pregosta. Bom že kako uskladila. Oba. Nas vse tri.

Res mi nič ne manjka. Saj ni hrana bistvo življenja. Nič mi ne manjka. Saj imam ljubega, da ga kdaj kaj "pajsnem"… ali on mene... (https://www.youtube.com/watch?v=Lo2qQmj0_h4) Love is all we need! 

Zdaj je edini trenutek, ki ga imam. Hvala za to. Moje življenje je lepo. Imamo novo dekoracijo na hladilniku. Včerajšnjo zmagovalno listo taroka! Objemček! Cmok!

Kepca zavezništva... pššššš!

Danes dobiva obisk. Prijateljev. Para. Zjutraj sva že zgodaj vstala. Šla na tržnico. (Takoj.) Nič zavlačevanja… Splila sva kavo, ki sem jo danes jaz skuhala. Ljubi počne vse kaj drugega na wc-ju, sploh če je internet. Se ful zavleče. Dooolgooo ga ni. Res. Bila je tako prijazna branjevka. Vse nama je porihtala za ful dobro ceno. Kalčke! Njami…

Takoj za tem pa sem morala k sinu, samo da mu nekaj nesem. Seveda sem na poti srečala atija in mami. Nisem točno vedela ali mi mahata iz veselja ali mi kažeta naj kar tam ustavim sredi ceste… Klic. Seveda. Kavica. Na hitro pa že lahko. Ljubi me čaka, da »pomagam« čili doma kuhati… Ni bila tako kratka. Naročila sem si malo kavo. Amapk je bilo tako fajn kramljati, da se je malo zavleklo.

Klical je ljubi. Kje hodim tako dolgo… ni ostal brez besed. Rekel je samo nekaj. Čudovito! Pa ravno zdaj, ko me rabi! Potem pa še naju je ati poiskal… Pa še je on kapučino spil z nama. Seveda je razlagal, kako dobre kupičije je sklenil, da se mu je srce kar smejalo. Res se mi je bilo fajn pogovarjati. Na koncu smo se še objeli.

Ravno, ko sem parkirala pred njegovim blokom, me je klical. Pokliči me, ko boš pred blokom. Zdaj sem. Poglej v avtu za ključe, ti bom odprl. Že je stopil na balkon. Daj bolj hitro. Pa si pridi ključe iskati. No umiril se je. Vsaj malo. Pospravila sem stanovanje. Poskusila palačinke. Čili je bil odličen z morskimi sadeži samo zame. Objela sva se. Pocartala. Šla sem še po mleko v trgovino. Sedaj pa sediva na sedežni in čakava. Prihajata z akademsko zamudo. Karte bomo igrali. Tarok. To pa prav obožujem. Bomo videli, kako bo šlo. Vmes pa malo poslušava Love My Life (https://www.youtube.com/watch?v=j4ggyO-OFXU).

Kako je super, ko imaš zaveznico! Glede moških fint! Bilo je tako noro dobro druženje. Dragi je naredil odličen čili. Palačinke s skuto. Pa še zmagala sem… Obožujem nedelje! Kiss! Kiss! Love my life!