Včasih sem bila ateistka. Zagrižena. Pisane jajčke sem že
nosila v cerkev… Pa k polnočnicam je šla cela vas otrok skupaj, peš. Verouk sem
naredila v dveh letih. Eno leto obhajilo, drugo birmo. Vedno pa sem se izjemno
dobro počutila v naravi. Samo šla sem na sprehod. Vse se mi je razjasnilo. Takoj
sem se boljše razumela. Vedno sem verjela, da sem rojena pod srečno zvezdo. Nekaj
me čuva. Nekaj večjega od mene. Zaupam.
Nekaj let nazaj, pa sem začela vsako nedeljo hoditi k maši. Nekaj
me je pomirjalo tam. (Ne, nisem hodila gledati župnika kot v Pesem ptic trnovk…)
Vedno je bil kaki citat, ki me je spodbudil. Res pa je, da sem bila ful v
krizi. Potem sem pa kar na enkrat začutila, da to ni zame. To je sistem voden
po moško. Ne rabim posrednikov. Imam direkten dostop do božanskega, zaupam. Samo umirim se v tišini.
(Kitarist pa je bil dober! Zdaj sem se spomnila! Pa vseeno nisem hodila zaradi
njega tja…)
Zdaj pa verjamem, da je ljubezen, vesolje, univerzum, višja
sila… ljubeča do mene. Dobivam sproti znake. Se spotaknem, se poberem. Tu sem,
da bi se kaj naučila. Kakšne lekcije za dušo. Včasih bi se pokrila čez glavo z
odejo. Ne, danes nobene lekcije! Lahko samo spijem kavo in sem srečna!? Želim pa
si rasti, ker bi se tudi kave slej ko prej naveličala. Lahko pa imam oboje. Tako
je zdaj to.
Mislim, da se imam v tem življenju za naučiti lekcije: kako
ceniti samo sebe. Kako uresničiti sebe. Kako se imeti rada, kljub ali zaradi
vseh ne popolnosti. To sem jaz. In obožujem se. To sem se prišla naučiti. Dobila
sem dobre osnove iz družine, kako ne gre. Ne se izgovarjat. Polnoletna sem. Odgovorna.
Saj, samo pravim. Lahko sem vse, kar imam v srcu. Srečna. Ljubljena. Ljubim. Rastem. Sem igriva. Vse sem. Vse imam v mojem srcu. Tudi božansko… Nisem več ateistka, zdaj sem
vse. Zaupam v načrt večji od mene…
I looked in temples, churches and mosques. But I found the Divine within my heart.
~ Rumi
Kiss! Kiss! Be free (https://www.youtube.com/watch?v=f4Mc-NYPHaQ) . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar