Krohot stoletja...

Postajalo je vedno bolj vroče na letalu. Zjutraj pa je bilo kar hladno.

Od adrenalina kar nisem mogla zaspati. Vse sva že imela pripravljeno. Jaz tako rada potujem! To je življenje! Pustolovščina!

Neverjetno, da še je prišla maska. Za potapljanje. Mimogrede… Naročila sva tako posebno. Čez cel obraz. Prav za koralne grebene (najnovejši model… vesoljski…) Zadržali so jo na carini. Ampak so tako hitro uredili vse skupaj, da nisva mogla verjeti. Res. Sva se ji že odpovedala. Res. Potem pa naju je tako presenetilo vse skupaj. Seveda sva jo testirala v kadi. Polni vode.

Kupila sva tudi vrečko. Nenavadno. Ker če ne bi tako lahko vzela katerokoli. Za potapljanje. Da dava telefon noter. Ker bo polno koralnih grebenov. Ribic. Koral. Školjk. Upam. Seveda nisva dajala svojih novih modelov telefona noter! Enega, ki je že bil v mirovanju… Nikoli ne veš! Voda je voda! In ni spasa, če ga zalije morska voda…

Zjutraj je vse potekalo po planu. Budilka. Kava s smetano. Odlična! Pila sem jo kar po poti. Malo prigrizneva. Na cesti je bila kar gneča, kar me je presenetilo. Ob cestišču pa čudovit sončni vzhod v polnih odtenkih rumeno oranžne barve. Bilo je že čisto svetlo.

Parkirava. Potem pa prideva na check-in. Vrsta je že bila polna do konca. Čisto na robu sva stala. Potem pa je šlo tako hitro, ker so odprli tri vrste. Prtljaga je bila doti manj težka, kot sem pričakovala. Neverjetno. (Zakaj? (Ker sem imela za vsak večer drugo obleko. Pa nekaj oblekc za na plažo… Pa še katero za rezervo… Pa čevlji… Nakit ni bil tako težki…))

Sin je bil zadolžen za prigrizke. Skozi mi je govoril: »Pa kake prigrizke!?!«

Malo posladkov. Zdravih. Pa tudi okusnih…

Pa odgovoren je bil tudi za zabavo… Igre. Družabne igre. Jaz pa za karte. Letalske. Ko sem mu pri kavi rekla, da naj da rolice s čokolado ven, mi je rekel, da so v kovčku. Seveda sva ga že pred kakšno uro oddala. Tako sva se smejala zraven. Potem pa mi je rekel, da naj si sama ven iz nahrbtnika vzamem. Pa je res bilo vse noter. Tako se že dolgo nisem smejala. Iz srca! Tako zabavna kava že zjutraj! (Pa še srček se je sam naredil na robu skodelice...) 

Kako še le bo!

Včeraj pa me je tako spravil v krohot stoletja. Ko sem ga vprašala, če bo on odgovoren še za zdravila. Pa je rekel, da že tako ima eno posebno kremico zraven. Točno z imenom. Proti pikom komarjev. Da ne srbi tako… Jaz sem mislila, da crknem od smeha. Jaz njemu o tabletah na splošno (niti ne vem, kako se jim reče… No mogoče od vsega le lekadol…), on pa meni s kremo nazaj. Bilo je tako smešno, da se nisem mogla nehati smejati. Bolj ko je ponavlja ime te kreme, bolj sem se morala neustavljivo smejati!

Zdaj pa grem malo dremati, ker še bo let dolgo trajal. 

Lep izjemen dan poln krohota iz srca! Objem!

P.S.: Saj bi priložila kakšno sliko norih selfijev s kave, pa mi sin vedno reče: "Avtorske pravice!!!"

Pilot peš!?!

Kaj pa to, ko pišem direkt z letala?!! To se še pa ni zgodilo. Malo daljši let je, pa imam moj potovalni računalnik zraven. Vijolične barve! Kako ga obožujem!

Ko me je pri carinjenju vprašala, če imam računalnik zraven, sploh nisem slišala. Trikrat mi je ponovila. Sem samo rekla: »Prosim?«

»Računalnik…«

Seveda ga imam. Ven iz torbe sem ga vzela in je šlo gladko naprej.

Zadnja leta sva nekajkrat letela. Letos prvič sva naletela na zamudo. Kako zanimivo. Kako sva se hecala iz tega. Najprej mali gasilski avto. Potem že ogromen gasilski avto. Potem še kombi. Gasilski. Seveda. Prišel je nekdo samo v živo rumeno zelenem jopiču: »Glej, pilot je peš prišel…«

Kava je bila dobra. Med čakanjem. Zabavno. Zraven pa rolice, moje najljubše, oblite z mlečno čokolado… božansko. Na let sva čakala krepko čez čas. Morala sva že tako biti tam dve uri prej. Pa je minilo kot hip. Že tako sva šla res prehitro noter.

Opazovala sva najino prtljago. Sinov kovček sva videla. Mojega pa ne. So pa opozarjali prej, da bo karkoli sumljivega odstranjeno. Saj nisem imela nič takega noter. Samo kopalke. Preveč kopalk.

Zadnje minute pred vkrcanjem so se najbolj vlekle. Stali smo z vozovnico v rokah. Še kar ni bilo. Ampak, ker sva že videla letalo, sva z lahkoto čakala. Potem pa samo trenutek. Skeniranje kart in že na letalu! Pri oknu!

Najboljši trenutek pa je vedno vzlet. Podobno kot vlak smrti. Najprej počasi. Obrne. Se naravna. Potem pa polno vklopi motorje, da te kar zalepi na sedež. Odlepitev od tal. Neverjetno. Nagnjenost letala, da se dvigne na določeno višino. Božansko. Hiše postajajo hiške. Oblaki spodaj pa puhci, kot sladkorna pena.

Zabavno kazanje, kje je rešilni jopič, maska. Prijazen pozdrav posadke. Takoj sva našla najina sedeža. Kako dobro se je videlo spodaj jezero. Kavica je vseeno boljša, če jo piješ na letalu... Z razgledom... Zajtrk pa tudi!

Prijeten let skozi dan s čudovitim razgledom! Objem!

P.S.: Saj sem dobila kovček...