Pilot peš!?!

Kaj pa to, ko pišem direkt z letala?!! To se še pa ni zgodilo. Malo daljši let je, pa imam moj potovalni računalnik zraven. Vijolične barve! Kako ga obožujem!

Ko me je pri carinjenju vprašala, če imam računalnik zraven, sploh nisem slišala. Trikrat mi je ponovila. Sem samo rekla: »Prosim?«

»Računalnik…«

Seveda ga imam. Ven iz torbe sem ga vzela in je šlo gladko naprej.

Zadnja leta sva nekajkrat letela. Letos prvič sva naletela na zamudo. Kako zanimivo. Kako sva se hecala iz tega. Najprej mali gasilski avto. Potem že ogromen gasilski avto. Potem še kombi. Gasilski. Seveda. Prišel je nekdo samo v živo rumeno zelenem jopiču: »Glej, pilot je peš prišel…«

Kava je bila dobra. Med čakanjem. Zabavno. Zraven pa rolice, moje najljubše, oblite z mlečno čokolado… božansko. Na let sva čakala krepko čez čas. Morala sva že tako biti tam dve uri prej. Pa je minilo kot hip. Že tako sva šla res prehitro noter.

Opazovala sva najino prtljago. Sinov kovček sva videla. Mojega pa ne. So pa opozarjali prej, da bo karkoli sumljivega odstranjeno. Saj nisem imela nič takega noter. Samo kopalke. Preveč kopalk.

Zadnje minute pred vkrcanjem so se najbolj vlekle. Stali smo z vozovnico v rokah. Še kar ni bilo. Ampak, ker sva že videla letalo, sva z lahkoto čakala. Potem pa samo trenutek. Skeniranje kart in že na letalu! Pri oknu!

Najboljši trenutek pa je vedno vzlet. Podobno kot vlak smrti. Najprej počasi. Obrne. Se naravna. Potem pa polno vklopi motorje, da te kar zalepi na sedež. Odlepitev od tal. Neverjetno. Nagnjenost letala, da se dvigne na določeno višino. Božansko. Hiše postajajo hiške. Oblaki spodaj pa puhci, kot sladkorna pena.

Zabavno kazanje, kje je rešilni jopič, maska. Prijazen pozdrav posadke. Takoj sva našla najina sedeža. Kako dobro se je videlo spodaj jezero. Kavica je vseeno boljša, če jo piješ na letalu... Z razgledom... Zajtrk pa tudi!

Prijeten let skozi dan s čudovitim razgledom! Objem!

P.S.: Saj sem dobila kovček...