Pesem je v mojem srcu. V meni je od nekdaj. Nisem samo ženska. Nisem samo človek. Duša sem, ki se želi izražati kot skupek vsega, kdo sem.
S tem, ko sem pristna, dovoljujem Vesolju, da se izraža kot
vidik samega sebe. Sem kot ena ploskev diamanta, kjer ima vsak človek svojo
zbrušeno ravnino. Skupaj pa smo vso Vesolje. Že samo zato mi vse, kar obstaja,
želi srečo. Želi mi obilje. Želi mi uspevanje, cvetene in roditev sadov.
Želi mi Vesolje, da se polno izrazim – samo tako izražam njega.
Ljubezen delam otipljivo. Fizično. Nevidna tekoča svetloba se pretaka v trdne
oblike misli, besed, dejanj.
Vesolje želi najboljše za vse, ker tako želi sebi najboljše.
Vesolje se širi skozi vse nas. Zato vso Vesolje in še širše –
navija za nas. Vse se odvija tako, da je najboljše zame in za vse druge.
Povezani smo.
Zdaj pa je na nas, da dopustimo Vesolju, da nas ljubi. Vse nam
želi dati. Vse želi za nas, kar si sami želimo. Želi si, da smo srečni.
Želi si, da smo izpolnjeni. Želi si, da ustvarjamo harmonijo
tako, da sledimo svojemu srcu.
Čas je že, prerastemo stare vzorce trpljenja, prestrašenosti,
krivde, sramu. Nič ni kaj plemenito. Mi trpimo, drugi pa tudi okoli nas. Noben
spomenik ni vreden bolečin odpovedovanja sreči. Lahko vse teče lahkotno in prav
je, da tako teče.
Ljubljeni smo. Vsi. Zdaj pa dopustimo, da se to zavedanje vtre v
nas. Globoko. Za vedno.
Ljubek srčkan sijoč dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu. Sprejmi se. Uživaj v sebi.