Življenje je čarobno. Sprašujem se, ali vedno tako začnem. Vedno verjetno ne, ampak pogosto. Prepričujem sebe ali bolj navajam dejstvo?
Življenje je res lepo!
Vse prepogosto pa se ujamem v past mišljenja. Moje misli divjajo
v krogu, kot hrček na kolesu. Ne nehajo se in ne nehajo. Komaj se pomirim z
enim (problemom, težavo) izzivom oziroma »zanimivo situacijo«, že začnejo
glodati drugo.
Sprehod pomaga.
Sprehod pomaga takoj, saj si razbistrim misli.
Takoj, ko se vrnem v sedanji trenutek, sem pomirjena. Spet
čutim.
»Vse je dobro.
Vse je dobro.
In čisto vse je dobro.« (Sarah B.: Preprosto bogastvo)
Res je vse dobro! In res je čisto vse dobro.
Ne rabim verjeti vsem strahovom, ki mi jih možgani projicirajo v
ta trenutek. Niso resnični. So samo naučeni programi, ali zavest strahu ali
česar koli drugega, kar je manj kot ljubezen! Pa res želim zaupati in verjeti
tem glasovom? Bi se odločala na podlagi njih? bi mi tako govorili prijateljski
glasovi? Me to umiri ali še bolj razdraži? Kako se počutim ob tem – dobro ali
vsaj malo boljše?
Kaj bi naredila ljubezen?
Vprašanje je včasih bolj pomembno, kot odgovor!
Ljubek pristen srečen dan poln božanskega obilja!
Bodi pristna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar