Kaj lahko naredim, da se počutim malo boljše? Kaj bi naredila ljubezen?
Tudi, če je glas ljubezni tišji in ni tako vsiljiv, je
najdragocenejše vodilo. Lahko preslišim glas strahu, ki glasno in vztrajno
vsiljuje nemir. Glasnost nima nič s tem. Pomembno je, kako se jaz počutim ob
tem.
Če se odločim prav – kar je zame prav – se v meni naseli mir. Začutim,
da je tako prav. Čeprav je odločitev težka, je takoj, ko jo sprejmem, mir
glavna sestavina. Vse v meni se sprosti. Zadiham.
Kolikokrat me je strah omejeval, da nisem polno zaživela?
Mislim, da sem se sama tako odločila, ker se mi je zdelo bolj »varno.« Domače.
Kam me je pa to pripeljalo? Do še več istega, ker sem že imela.
Ni pa mi prineslo kaj svežega, ali kaj navdihujočega.
Strah je v bistvu dolgočasen. Vedno mi pravi isto. Vsem nam.
milijon razlogov, zakaj nekaj ne bi.
Ker sem… (karkoli tu sledi).
Ali ker nisem… (karkoli sledi tem trem pikicam).
Vse so samo bedni izgovori zamaskirani v neopredeljeno meglo.
Kaj če ne bi več verjela strahovom.
Ali.
Kaj če bi verjela bolj v svoji izjemnost?
Kaj če bi verjela bolj v svojo svetlobo?
Kaj če bi bolj verjela ljubezni?
Ni me strah strahov, ampak tega, kako močno lahko sijem.
Zdaj pa grem preko tega in živim najbolj polno, kar le lahko.
Uživaj ta dan!
Sledi svojemu srcu! vredna si dobrega življenja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar