ŠČEPEC POGUMA

V sebi imamo toliko modrosti, vedenja in srčnosti, ki samo čaka, da odpremo srce. Prisluhnemo s srcem. Tu je, vedno za nas, da nam ljubezen odpira vrata v nov svet. Pa mu res prisluhnem?

Čas je, ne samo, da prisluhnem šepetanju srca – ampak mu tudi sledim.

Toliko let sem zapravila s preizpraševanjem, če je to res moja pot. Zdaj vem, da je. Zdaj pa izbiram pogum, da sledim svojemu srcu.

Naj vsi dvomi, strahovi in nesigurnost v to, da sem dovolj dobra, ostanejo zunaj. Čas je, da polno pojem svojo pesem duše. (Navdihnjeno po dnevnem vodilu Rebecce Campbell)

Zdaj prisluhnem resnici svojega srca in ji tudi sledim. Udejanjam jo. Celi me in me odpira ter širi, da se še bolj odprem.

Zaupam, da sem vedno ljubljena.

Kako se lahko danes negujem?

Kako lahko danes še bolj vlivam ljubezen v vsako misel, besedo ali dejanje?

Ljubezen vodi me, pripravljena sem!

Ljubek radosten dan poln užitka!

Sprosti se v to, kdo si. Ti se najboljše poznaš. Zaupaj si. Zaupaj ljubezni. Sledi svojemu srcu!

KALJENJE V OTIPLJIVOST

Prepletam lepoto tega trenutka, da vpija vso moč svetlobe. Samo v zdaj lahko ustvarjam prihodnost, ki si jo želim. Ne vežem se na njo, ampak polno uživam v zdaj.

Ustvarjam!

Moč mojih misli se pretaplja v besede.

Besede postajajo otipljiva čarobnost dejanj.

Bolj kot sem ljubezen, bolj je prisotna na našem planetu. Bolj kot živim ljubezen, več je je za vse druge. Bolj kot se imam rada, bolj lahko imam rada druge.

Vse je simfonija. Harmonija not vsakega od nas, da ustvarjamo svetlobo. Tu smo, da bi živeli pristno. Samo tako smo lahko resnični, da živimo skozi ustvarjanje. Ali izražanje naše duše.

Tako dolgo smo hrepeneli po dotikanju naše duše vsega, česar se dotaknemo. Tako dolgo smo čakali, da se duša zliva v vse otipljivo. Našo vsakdanjost spreminja v prazničnost.

Zdaj je tvoj čas.

Zdaj je moj čas.

Zdaj je naš čas, da zares živimo ljubezen.

Pripravljeni smo!

Ljubek radosten ljubeč razigran dan poln božanskega ustvarjanja!

Sledi svojemu srcu!

USTVARJENA ZA LET

Ptice ne sedijo v gnezdu ali čepijo skozi doma! Raziskujejo nebo! Svobodne so!

Žvrgolijo in izvajajo norčije. Polne so veselja, ki se odraža v vsakem glasu, ki ga spustijo. Včasih je celo zaporedje harmonične glasbe. Včasih pa je samo naključno čivkanje (čvekanje) brez povezave. Vse skupaj pa vseeno deluje kot ubrana glasba ljubezni. So čisto veselje in radost.

Igrivost so.

Svoboda.

V dežju ali po njem čofotajo po lužicah, ki jim postanejo čudoviti bazenčki igrivega frfotanja. Vse perje namočijo in ga potem razigrano otresejo!

Zjutraj jim že rahlo svitanje požene polnost veselja v srce. Žvrgolijo in čivkajo. Vsak svojo pesem.

Dragoceno je negovati svojo pesem srca. Ji prisluhniti. Ni to pesem moje družine, niti očeta ali matere.

Moja je. Edinstvena. Neponovljiva. Samo jaz jo slišim. Samo jaz vem, kako peti svojo pesem. Rada bi jo izražala.

Vse v meni hrepeni po čivkanju svoje pesmi. Zame je. Zame je zdravilna. Zame je zdravilo duše. Zame je popolna sreča.

Ni treba, da je resna kot strokovni priročnik v latinščini. Lahko je igriva kot ptičje petje. Ne čivkajo, da bi ustvarjali glasbo polno prehodov, arije ali valčke. Samo pojejo, ker jim je to v največje veselje. Tako pa najbolj osrečujejo sebe. In ves svet okoli njih.

Pesem unikatnosti srca je dragocena.

Zdaj pa jo vzemimo resno in jo pojmo. Popolna je! Ubrana s pesmijo harmonije narave. To je čista ljubezen. Tudi, če ni popolna – je popolna v zboru enosti ljubezni.

Ljubek ubran harmoničen ljubeč dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v izražanje svoje pesmi srca. Tudi, če ne prideš na cilj v začrtanem času, si na pravi poti. Samo sledi kompasu srca! To ja največje veselje in največji privilegij! Bodi pristna! Upaj si danes izbirati več sreče! Izjemna si!

RASTEM NAPREJ

Sonce je. Bori rastejo naprej. Ali dež. Rastejo, ko jim narava s svojim čarobnim šepetom daje moči. Izvablja najboljše iz njih. Širijo se.

Močan veter odlomi vrh drevesu, pa vseeno raste naprej. Nič ni manj lep. Nič manj ni bor, ker je odlomljen. Vse svoje ostale veje ženejo naprej. Počasi se bo ustvaril nov vrh.

Narava se ne ozira v preteklost. Ne obžaluje zloma. Veje, iglice in deblo bo skozi razgradnjo postala rodovitna zemlja.

Vse je zame. Tudi, če me zlomi, je zame. Nežna sem s sabo v obdobju obnavljana svoje krošnje. Še vedno pa sem to, kdo sem.

Še vedno sem ljubezen.

Še vedno sem lepa.

Še vedno sem edinstvena.

Vse se bo spremenilo v rodovitno zemljo srca, ki se bo še bolj odprlo. Tla bodo še bolj namehčana in še bolj voljna sprejemati toploto ljubezni.

Odpadlo je, kar je moralo odpasti.

Zdaj je vse bolj zračno. Lahkotnejše. Pripravljeno pognati nove veje.

Bori ne hrepenijo po jutri in ne obžalujejo včeraj. Zdaj uživajo v soncu, oblakih ali dežju. Veje se veselo pozibavajo naprej v božanju vetra.

Še bolj cenim sonce in toplino vetra. Še bolj se prepustim radosti tega trenutka. Zdaj imam moč. Poganjki želijo gnati. Narava v meni prepusti Ljubezni, da vodi.

Ljubek srčkan srečen sijoč srčen sijajen dan poln božanskega obilja!

Uživaj ob dotiku narave v tem trenutku. Vse je zate. Zdaj v tem trenutku je toliko tega v tebi, kar lahko ljubiš. Uživaj v tem, kdo si.

ŠEPETANJE DUŠE

Prepletam dneve prebujene iz spanca v razkošje svetlobe. Odpiram oči počasi.

Napolnjena so moja pljuča s svežino. Moje srce z veseljem.

Budna sem. Odpiram oči. Počasi.

Malo še jih priprem. Tako me objema toplina in toplota postelje.

Zavetje mojega doma me objema.

Ptički že dolgo pojejo svojo pesem ali čebljajo ob jutranjem pogovoru. Pripovedujejo si zanimive sanje svobode letenja.

Veselo poskakujejo iz vejice na vejico. Tja, kamor jih žene srce in pesem njihove duše. Zaupajo ji. Zaupajo v svoj sij svetosti pretakanja ljubezni. Na ves glas služijo ljubezni.

S svojo razigrano pesmijo me vabijo, da se jim pridružim v budnem svetu.

Ptice imajo gnezdo. Jaz imam svoj dom in posteljo. Vseeno pa ljubijo svobodo letenja. Radovedni so in preiščejo vsak ped med zemljo in nebom. Breztežno se dvignejo do višav, da je razgled še lepši.

Polno živijo v zdajšnjem trenutku. Brez obžalovanj. Brez čakanja na jutri.

Zadovoljni so, kjer so.

Danes prisluhni šepetanjem duše. Kam te vodi? Se upaš podati v prostranost neba in poleteti?

Ljubek dan poln svetlobe!

Zaupaj siju ljubezni skozi tebe. Čudovita si. Izjemna si in svojo unikatnost spoštuj. (Tosha Silver: IZJEMNOST: V tebi je divja silovita edinstvenost, ki je vredna spoštovanja.)

SPREJEMAM

Če je sonce, bi dež. Ali obratno. Če je dež, bi sonce. Če je pol dneva sončno – pol oblačno, bi raje samo sonce. Če le ni prevroče. Potem bi pa raje oblačno.

Lahko samo sprejmem?

Sprejemam. So oblaki potopljeni v črnilo neba, ki je že bledelo od sonca. Niso razločene njihove meje. Mejniki so nejasni in nerazpoznavni. Nebo so pokrili tako ubrano, kot da je en velik oblak pokril veliko dlan čez sonce. Prste drži trdno skupaj, saj ni nobene špranje za žarke, da bi prodrli skozi.

Rada imam oblake.

Rada imam umirjenost dneva, ko sonce ne pripeka z vso svojo močjo.

Mogoče bo jutri sončno.

Danes pa polno uživam paleto srcih odtenkov razredčenih s svetlobo dneva.

Danes polno sprejemam vse, kot je. Ne bom čakala na sonce, da začnem polno živeti ali nehati zadrževati dih.

Zdaj polno vdihnem.

Zdaj polno diham.

Zdaj polno živim.

Ne morem večno čakati na jutri, ko bo vreme izboljšano, da sem lahko srečna.

Danes bom srečna, ne glede na vreme.

Sem kje sem. Tukaj mi je všeč.

Ljubim ta trenutek.

Jutri pa bo prinesel sam zase svojo čarobnost – ampak zaradi tega ne spregledam lepoto tega dne. Ne spustim lepote tega trenutka, da gre mimo.

Ljubek čaroben dan!

Sprejmi svojo čarobnost – tukaj in zdaj. Čudovita si – že zdaj! Sprejmi se.

POVEZANI SMO... VEDNO BOLJ

Vsako prosto špranjo prostora napolnjuje megla. Gozd objema. Zavalila se je v vse kotline, kotičke, doline, vrzeli, soteske. Priplazila se je ob poteh potokov. Tudi takih, ki so že davno izsušeni. Dviga se višje in pokrije vse.

Smo v oblaku.

Neprecenljivo je, da smo zavestni svoje moči.

Nobena megla nam ne more do živega, ker smo povezani. Ko eden od nas spregleda, spregledamo vsi. Ko nekdo spozna modrost, jo živi, naredi pot vsem. Vsi živimo to modrost lažje. Jo udejanjamo.

Skupaj prasketamo kot polena v ognju. Podžigajo našo kreativnost.

Kdaj dovolim, mogoče čisto na kratko, ali kdaj celo za povezano obdobje skupaj, da me objame megla. Zareže in zarine se v vsako špranjo mojih misli.

Želi ostati. Oklepa se me. Postaja gosto lepljiva.

Želi, da vzdržujem s svojo bedo kot hvalnico bolečini, trpljenju in zagrenjenosti.

Gosta je. Tako, da se ne vidi niti sosednjega griča. Skoraj neprepustna.

Zdaj sem bolj pozorna. Pogledam vremensko napoved vnaprej.

Zaprem okna. Zaprem svoje razpoke uma, srca, telesa – da mi ne more do živega. Molim goreče za sonce, da razkadi meglo. Jo vsaj razredči.

Bolj kot megli verjamem v srčnost in toplino ljubezni. Ta pa je vedno dobrodošla.

Sprejemam.

Megla je. Ampak bo minila.

Če pa se predolgo zadržuje, jo že malo preženem.

Pojdi. Nisi več dobrodošla.

Ptice pojejo tudi v megli.

Občutim umirjenost in mir. Objema me. Zaobjame vsako špranjo, razpoko. Ni več prostora za meglo, zato se razkadi.

Ljubek jasen dan poln ljubezni!

Zasij v svojih najlepših barvah! Dragocena si!